Jedro

Tožnik je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 20. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Ima pet razredov osnovne šole. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju tudi Maroko ali izvorna država) še vedno prebiva njegova mati, štirje brati in tri sestre, tožnik je od tam odšel oktobra 2022, ker tam ni dela. V Maroku je občasno delal kot nosač, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje, državo pa je zapustil tudi zato, ker Arabci ne marajo Berberov. Njemu se sicer tam ni zgodilo nič slabega, nihče ga ni pretepel ali mu grozil. Bilo ni nobenega posebnega dogodka, ki bi ga spodbudil k odhodu. V Republiko Slovenijo (v nadaljevanju Slovenija) je nezakonito vstopil preko Turčije in po balkanski poti odšel do Hrvaške, od koder je 16. 1. 2023 vstopil v Slovenijo. Njegova ciljna država je Italija. Svojo istovetnosti ni izkazal, saj je potni list iz Turčije poslal nazaj v Maroko, kjer ima tudi osebno izkaznico.

3. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 15. 2. 2023. Takrat je povedal, da je v Turčiji svoj potni list dal prijatelju, da bi ga ta odnesel nazaj v Maroko. Sedaj ga ne more kontakirati in ne ve kje se nahaja. Tožnik ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi izkazoval svoje trditve. Ponovno je navedel osebne podatke in dodal, da je po narodnosti Berber. Povedal je, da je z družino sprva prebival v Casablanci, zatem pa v Agadirju, kjer je občasno delal kot nosač, zaslužil je dva do tri evre na dan, vendar to ni zadostovalo za preživetje. Glavni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je revščina, tam ni rednega dela, iskati ga moraš vsak dan. Pojasnil je, da ga ni iskal drugje kot v Agadirju, saj je povsod po državi enako. Edino delo, ki ga pozna, je delo nosača. Maroka ne bi zapustil, če bi tam imel dobro službo, in bi se tja vrnil, če bi se spremenilo pravno varstvo, finančna situacija in trg dela. Za pot v Evropo je porabil 1.000 EUR, ta denar si je sposodil od bratranca. Namenjen je v Italijo, kjer si želi dobiti delo v kmetijstvu. Glede položaja Berberov v Maroku je povedal, da jih Arabci nadlegujejo in ponižujejo. Njega so zmerjali, poniževali, da je primitivec, niso mu dali dela. Okradli so ga, mu vzeli denar in telefon. Tožnik ve, da so mu to storili Arabci, saj je prepoznal njihov dialekt. Ni jim všeč, da Berberi živijo v mestih, govorijo jim naj se vrnejo v gore, poleg tega jih tudi opazujejo in zasledujejo. Tožnik je zaradi navedenih težav v Maroku razmišljal tudi o samomoru. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje povedal, da se mu tam ni zgodilo nič slabega, je dejal, da ga ni nihče pretepel ali mu grozil, da pa so ga ulične bande večkrat okradle.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je po njenem mnenju tožnik navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je namreč navedel slabe možnosti za zaposlitev in revščino. Ocenila je, da to ne utemeljuje priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Omogočeno mu je bilo izobraževanje (končal je pet razredov osnovne šole) in dostop do trga dela, saj je občasno delal kot nosač in pri tem tudi nekaj zaslužil. Čeprav je po njegovem mnenju zaslužil premalo, drugega dela v Maroku ni iskal, češ da zna opravljati le delo nosača. Glede na to po mnenju tožene stranke neutemeljeno izpostavlja problematiko trga dela v Maroku. Hkrati pa ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do zdravstvenih ali socialnih storitev. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti (revščina in visoka stopnja brezposelnosti med Berberi), ni pa izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci Maroka.

5. Kar pa zadeva zatrjevano rasistično ravnanje Arabcev, je tožena stranka ugotovila, da je pavšalno in nezadostno utemeljeno. Tožnik v svojih izjavah ni ponudil ničesar, kar bi izkazovalo, da je bil v Maroku zaradi svoje narodnosti diskriminiran, da se mu je zgodilo kaj takega, kar bi zadostilo definiciji preganjanja ali pragu resne škode. Vsaka verbalna artikulacija, uperjena proti posamezniku, kakor tudi vsak stik z osebo drugačne narodnosti (v konkretnem primeru naj bi bila to kraja), po mnenju tožene stranke2 še pomeni preganjanja. Poleg tega ne gre spregledati, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz izvorne države navedel revščino, ne pa domnevnih težav z Arabci. Povedal je tudi, da bi Maroku ostal, če bi imel bolje plačano službo, zato po mnenju tožene stranke njegova narodnost ni igrala vloge pri tem, da je odšel iz izvorne države.

6. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je njegove izjave, s katerimi je utemeljeval prošnjo, tožena stranka označila za nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Ugotovila je, da je podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. 7. Tožena stranka je še ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Kraljevino Maroko določila kot varno izvorno državo in s tem seznanila tožnika. Ocenila je, da tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi, saj je sam navedel, da iz izvorne države ne bi odšel, če bi tam zaslužil več. Tožena stranka je zaključila, da ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ne bi bila varna izvorna država, zato je podan tudi razlog za zavrnitev prošnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. 8. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

9. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10. V tožbenih navedbah tožnik najprej citira 52. člen ZMZ-1. Nato meni, da je sklicevanje na ekonomski razlog lahko podlaga le za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot neutemeljene in ne kot očitno neutemeljene.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev z vidika priznanja mednarodne zaščite.

_O sodni presoji_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Na naroku za glavno obravnavo tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, izostanka pa ni opravičil. Poleg tega iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)3, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.4

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.5 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.6 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.7 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.8 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES9 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.10

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnikove navedbe, da je z občasnim delom kot nosač zaslužil dva ali tri evre dnevno, kar je premalo za preživetje11, s katerimi je utemeljeval svoje osebne okoliščine, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (oziroma diskriminacije), še zlasti zato, ker je na osebnem razgovoru sprva povedal, da drugega dela (razen za nosača) v Agadirju ni iskal, saj zna opravljati le to delo, nato pa v nadaljevanju dejal, da bo v Italiji delo poskušal najti predvsem v kmetijstvu12. To pomeni, da bi si tudi v Maroku lahko našel kakšno drugo delo, vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kaj takšnega poskušal storiti. Zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela. Nadalje tožnik tudi ni zatrjeval, da v Maroku kot Berber ni imel zagotovljenega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih in ostalih bistvenih storitev. Sodišče se zato pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da so ga Arabci zaradi njegove narodnosti diskriminirali, posledično pa tudi ne subjektivnega elementa preganjanja iz tega razloga.

19. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.13

20. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.14 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.15 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.16 Navedenega tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

21. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države.

22. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Tožena stranka se je pri tem oprla na stališče Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki ga je povzela na 5. strani izpodbijane odločbe. 3 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 4 Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 5 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 6 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 7 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 8 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 9 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 10 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 11 Prim. 2. stran zapisnika o osebnem razgovoru. 12 Prav tam, str. 3 in 4. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 14 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 15 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 16 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.