Jedro

Toženka oziroma njena zakonita zastopnica bi lahko in morala poslovanje organizirati tako, da bi to potekalo normalno in nemoteno ne glede na bolniški stalež zakonite zastopnice. Ker tega ni storila, gre za neupravičen vzrok za zamudo na njeni strani. Pritožbene navedbe o notranji organizaciji poslovanja toženke tako ne utemeljujejo toženkine zamude, saj gre za (neupravičen) vzrok na njeni strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje za končno odločbo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sklepa se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je neutemeljeno sklicevanje na sodbo VSRS VIII Ips 87/2001, saj toženka ni gospodarska družba. Njena dejavnost je nepridobitna; delovnega procesa ni mogoče organizirati na način, da bi delovne obveznosti prevzel drug zaposleni. Nadalje sodišču prve stopnje očita napačno zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem osebnega zdravnika. Tožnica je namreč šele na naroku podala navedbe v zvezi z osebnim zdravnikom, trajanjem bolniškega staleža in dokumentacijo. Navedeno pred tem ni bilo sporno. Zato niso utemeljene navedbe o prepozno podanem predlogu, saj ne gre za krivdo toženke. Navedbe, da zdravnik ne bi mogel povedati ničesar novega, pa predstavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker ji sodišče ni verjelo, da se je z zdravnikom pogovarjala tudi po telefonu, pa je sodišče z zavrnitvijo tega dokaza preprečilo tudi dokazovanje odločilnih dejstev. Zdravnik bi lahko izpovedal ne le o komunikaciji, pač pa tudi o vplivu bolezni na pacienta. Meni, da mora sodišče ugotoviti, ali so za odsotnost obstajali zdravstveni razlogi. Trdi, da je ostalo dejansko stanje neugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo, kdaj je toženka obležala, kar vpliva na presojo, ali je toženka lahko pričakovala, da se ji bo zdravstveno stanje po 15. 10. 2022 tako poslabšalo, da ne bo mogla odgovoriti na tožbo. Sodišče očitno ne šteje, da je šlo za upravičeno odsotnost z dela od 17. 10. 2022 dalje, ko še ni potekel rok za odgovor na tožbo. Toženka je spoštovala bolniški red in bila doma v izolaciji. Dne 17. 10. 2022 je hudo zbolela in obležala, kar predstavlja nepredvidljivo okoliščino, ki opravičuje vrnitev v prejšnje stanje. Pojasnjuje, da predhodno zdravstveno stanje, ki ga povzema sodišče, ni bolezensko stanje, na podlagi katerega ji je bil odprt bolniški stalež in zaradi katerega je bil vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je zmotna tudi argumentacija sodišča, da bi morala toženka poskrbeti za zastopanje po pravno podkovanih sodelavcih, saj ti niso imeli fizičnega dostopa do dokumentacije za odgovor na tožbo. Zavzemanje sodišča, da bi tudi po nastopu bolniškega staleža opravljala delo za toženko, komunicirala s pooblaščencem, dostopala do fizično ločenih poslovnih prostorov do dokumentacije (ki se nahaja v zaklenjeni omari, do katere ima dostop le zakonita zastopnica toženke), presega pričakovano skrbnost stranke in kršitev bolniškega reda. Glede telefonskih pogovorov med zakonito zastopnico toženke in njenim zdravnikom pa še navaja, da sodišče na eni strani ne verjame, da so bili ti pogovori opravljeni, po drugi strani pa ugotavlja, da jih je bilo več.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje in prekinilo postopek do pravnomočne odločitve o tem predlogu (skladno s prvim odstavkom 119. člena ZPP). Pravilno je obrazložilo, da že iz toženkinih navedb (kot tudi iz izpovedi njene zakonite zastopnice) ne izhaja, da je toženka zamudila rok za odgovor na tožbo iz upravičenih vzrokov.

7. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati1. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ustaljeno stališče sodne prakse, da je v primerih, ko je stranka pravna oseba, pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na zadevo VSRS VIII Ips 87/2001, v kateri je zavzeto v sodni praksi uveljavljeno stališče2, da bolezen direktorja ne more biti upravičen vzrok za zamudo zakonskega roka ter da mora biti poslovanje gospodarske družbe organizirano tako, da preko sodelavcev ali pooblaščencev normalno poteka ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem opredelilo tudi do toženkinega ugovora, da toženka ni gospodarska družba. Toženka je zavod in kot tak pravna oseba (4. člen Zakona o zavodih – Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl.), zato je pravilno obrazložilo, da velja navedeno stališče sodne prakse analogno tudi zanjo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da delovnega procesa toženke ni bilo mogoče organizirati na način, da bi obveznosti prevzel drug zaposleni (namesto zakonite zastopnice, ki je zbolela). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice toženke ugotovilo, da si je ta, zaradi že nekaj časa trajajočih zdravstvenih težav, za opravljanje nekaterih delovnih obveznosti že pridobila pomoč sodelavcev, pri čemer je pri toženki zaposlen tudi kadrovnik, ki je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Upoštevaje navedeno bi zakonita zastopnica toženke lahko preko sodelavcev organizirala poslovanje toženke tudi za čas njene bolniške odsotnosti, do katere ni prišlo nenadoma in nepričakovano, saj je izpovedala, da je pred bolniškim staležem že stoje prebolevala bolezen (prehlad in prebavne težave), četudi - kot trdi v pritožbi – naj bi šlo za drugo bolezen kot tisto, zaradi katere je morala biti kasneje (od 17. 10. 2022 dalje) v bolniškem staležu (covid). Tako bi zakonita zastopnica toženke lahko in morala preko zaposlenega kadrovnika – pravnika oziroma drugega sodelavca ali pa preko pooblaščenca poskrbeti tudi za pravočasno vložitev odgovora na tožbo. Iz izpovedbe zakonite zastopnice toženke je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da njena bolezen ni bila tako huda, da bi jo povsem ohromila in da bi ji onemogočala komunikacijo s sodelavci oziroma pooblaščencem po telefonu oziroma elektronski pošti. Nenazadnje je na tak način zakonita zastopnica v času njenega bolniškega staleža komunicirala tudi z njenim osebnim zdravnikom.

9. Toženka oziroma njena zakonita zastopnica bi torej lahko in morala poslovanje organizirati tako, da bi to potekalo normalno in nemoteno ne glede na bolniški stalež zakonite zastopnice. Ker tega ni storila, gre za neupravičen vzrok za zamudo na njeni strani. Pritožbene navedbe o notranji organizaciji poslovanja toženke tako ne utemeljujejo toženkine zamude, saj gre za (neupravičen) vzrok na njeni strani.

10. Nadalje pritožba neutemeljeno izpodbija zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče - osebnega zdravnika, ki naj bi izpovedal o zdravstvenem stanju zakonite zastopnice toženke. Glede na že navedeno stališče sodne prakse in gornjo obrazložitev je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da zaslišanje te priče ni bilo potrebno; poleg tega pa je toženka ta dokazni predlog podala šele na naroku za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, prepozno. Narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje je namreč namenjen obravnavi pravočasnega, sklepčnega in s predlaganimi dokazi podprtega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa šele utemeljevanju predloga z novimi dokaznimi predlogi, ki bi jih toženka ob zadostni skrbnosti lahko podala že v samem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Poleg navedenega pa ta priča tudi ni bila predlagana v zvezi z dokazovanjem v pritožbi izpostavljenega telefonskega pogovora priče in zakonite zastopnice toženke, ki pa tudi sicer za to zadevo ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o tem, ali je ta telefonski pogovor bil ali ni bil, ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 477-478. 2 Prim. npr. sklep VSC III Cpg 26/2022, sklep VSL I Cpg 561/2021, sklep VSL I Cp 1867/2020 in druge.