Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 631.752 SIT (2.636,25 EUR) z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 630.000 SIT (2.628,94 EUR) odškodnina iz naslova nepremoženjske škode, zmanjšana za znesek 970.000 SIT (4.047,73 EUR) izplačane akontacijeĆ tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V presežku do višine vtoževanega zneska s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odslej iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženka dolžna plačati tožniku še zamudne obresti od zneska 970.000 SIT (4.047,73 EUR) za čas od 1.1.2002 do 17.2.2002. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo in plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 4.7.2001 do 1.1.2002. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, ponekod od njih odstopa (npr. da je moral tožnik celoten postopek zdravljenja jemati analgetike, da še vedno vsakodnevno čuti lahke telesne bolečine...) in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V reviziji se glede odmere odškodnine iz naslovov strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sklicuje tudi na dva primera iz sodne prakse (II Ips 252/99 in II Ips 973/93), za katera meni, da sta bili ob podobnem dejanskem stanju oškodovancema prisojeni višji odškodnini iz teh naslovov. V drugem primeru poudarja predvsem odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka tožniku denarja ni izplačala pravočasno in ga je ves čas uporabljala "zastonj", zato tožnik vztraja tudi pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 4.7.2001 do 1.1.2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe in je prestala pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 800.000 SIT (3.338,34 EUR), za strah v višini 300.000 SIT (1.251,87 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 500.000 SIT (2.086,46 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe ter na drugi strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel pretres možganov, obtolčenino leve rame, desne strani čela in odrgnino desne strani obraza. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni odmerjeni znesek 1.600.000 SIT (6.676,68 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 9,3 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnik se v reviziji sklicuje tudi na primera iz sodne prakse, kjer je bila oškodovancema prisojena višja odškodnina, in ob tem meni, da sta njuna dejanska stanova glede strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti v tolikšni meri podobna obravnavanemu, da bi bilo treba tožniku odmeriti višjo odškodnino iz teh dveh naslovov. V primeru II Ips 252/99 je oškodovanec utrpel možganski pretres srednje stopnje in zvin vratne hrbtenice, v primeru II Ips 973/93 pa udarnino glave s pretresom možganov. Zadevi nista primerljivi, saj je v prvem primeru oškodovanec utrpel večje poškodbe in trpel hujše posledice kot tožnik (strah je bil občutno daljši, trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je podano tudi zaradi posledic zvina vratne hrbtenice), v drugem primeru so poškodbe sicer podobne, vendar so posledice poškodb težje (postkomocionalni sindrom, vlagati mora več truda kot pred nezgodo za doseganje enakih rezultatov, opustiti je moral nogomet in šah, ima težave s pozabljivostjo). Primera nista podobna obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema nespoštovanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Tožnikova zahteva za prisojo zamudnih obresti od odmerjene odškodnine tudi za čas pred 1.1.2002 ni utemeljena iz razlogov, ki jih je revizijsko sodišče njegovemu pooblaščencu v svojih odločbah že velikokrat pojasnilo in so navedeni tudi v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, zato obširen odgovor revizijskim očitkom ni potreben. Revizijsko sodišče na tem mestu tako le ugotavlja, da je odločitev sodišč o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Razlogi za sprejem takega mnenja so pooblaščencu dobro znani, kar izhaja tudi iz samih revizijskih navedb (npr. da je vrhovno sodišče ravnalo prav, ko je sprejelo načelno pravno mnenje), zavzemanje za drugačno odločitev v tožnikovi zadevi pa je neutemeljeno ne samo zato, ker je vrhovno sodišče vezano na načelno pravno mnenje, ampak tudi zato, ker bi taka odločitev pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnikom.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).