Jedro

Stališče, da je slovenska kolektivna organizacija upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije - torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je napačno in tako pojmovanje ni združljivo z načelom enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev iz drugega odstavka 176. člena ZASP.

Kolektivna organizacija daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela tožnik, avtor (in posledično tudi uporabnik) pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic razen v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 5. 2010 vzdržalo v veljavi v 1. točki za 840,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2008 dalje do plačila ter v 3. točki, v preostalem delu (za 600,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2008 dalje do plačila) pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 144,10 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sporna obveznost plačila 23. računov tožnika z dne 27. 12. 2007 z zapadlostjo 11. 1. 2008, izdanih zaradi predvajanja glasbe(nih avtorsko varovanih del) v prodajalnah toženca (nesporno – glasbe, ki jo je predvajala – po svojih kanalih prenašala – družba R.). Glede vprašanja, in sicer ali je pri tožencu šlo za predvajanje avtorsko varovane ali nevarovane glasbe (sporne podlage zahtevka), je sodišče ocenilo, da toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da v njegovih poslovalnicah predvajana glasbena dela niso (avtorsko) varovana. Na drugi pa je glede višine zahtevka (sporna je bila veljavnost (uporaba) uporabljene tarife (po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, UL RS 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik '06) ali po Pravilniku o priobčitvi glasbenih del, UL RS 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik '98)) uporabilo tarifo po Pravilniku '98 (ker ji je ZASP-B (1) dal moč skupnega sporazuma) in delno ugodilo zahtevku.

2. Zoper tako odločitev se pritožujeta tako tožnik (zoper zavrnitev zahtevka in stroškovno odločitev) kot toženec (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Oba uveljavljata vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (tudi stroškovnem) delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v bistvenem graja predvsem materialnopravno presojo. Navaja, da bi prvostopenjsko sodišče sodbo moralo opreti na tarifni del Pravilnika '06, in ne na tarifni del Pravilnika '98. Pravilnik '98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika '98 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika '98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe »normativnega dela«, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika '98. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah (še posebej odločbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010) in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni spremembe tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Meni, da pa je tudi sicer napačno uporabilo tarifo iz Pravilnika '98 ter upoštevajoč postavke (pravilno ugotovljeno površino poslovnih prostorov toženca in v tarifi določene zneske) napravilo napačen izračun. Tako denimo za S. pravilen avtorski honorar znaša 41,83 EUR, in ne le 38,01 EUR. Podobno je napačen izračun še pri nekaj drugih poslovnih enotah. Graja tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec pa v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je temeljno vprašanje, kaj spada v repertoar tožnika (ali že vsa izvedena glasbena dela z izjemami, določenimi v ZASP, ali samo tista, ki so vnesena v poseben seznam), pri odločanju pa tega ni upoštevalo. Kljub temu, da je vprašanje, ali se avtor lahko odpove svojim materialnim avtorskim pravicam oz. upravljanju z njimi, eno ključnih v obravnavani zadevi, se do tega sodišče ni opredelilo, posledično pa tudi ne do logične posledice , da tožnik ne more upravljati s pravicami v primeru, ko so se avtorji pravicam odpovedali. Opozarja na spremembe ZASP leta 2004, ki so uvedle novost, da obseg upravljanja avtorskih pravic ni več zakonsko omejen le na varovane, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Izpostavlja, da je za upravljanje tožnika s tujimi avtorskimi deli potrebno pooblastilo (avtorja ali druge avtorske organizacije), le-tega pa predstavljajo sklenjeni recipročni sporazumi (vzajemne pogodbe), ki jih tožnik (kljub pozivom toženca) ni predložil. Tako stališče je potrdila tudi Evropska komisija v dokumentu MEMO/08/511, pa tudi URSIL na svoji internetni strani. Do tega se sodišče ni opredelilo kljub opozorilu toženca. Skladno z veljavno zakonodajo in dokumenti Evropske komisije lahko namreč tožnik avtorski honorar za predvajanje glasbenih del tujih avtorjev uveljavlja le pod pogojem, da so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožnik sklenjen recipročni sporazum. Zato je bilo napačno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Toženec je v svojih poslovnih prostorih v decembru 2007 (vtoževano obdobje) predvajal izključno glasbo, ki jo preko satelita prenaša avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz glasbenih del, ki niso navedena oz. zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. To je toženka dokazovala s potrdili družb R. in Musicalia ter dejstvom, da predmetna glasbena dela niso navedena niti v repertoarju tožnika niti kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožnik sklenjen recipročni sporazum. Graja tudi stroškovno odločitev

5. Na pritožbo tožnika je odgovoril toženec, ki meni, da je neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

6. Na pritožbo toženca pa je odgovoril tožnik, ki prav tako meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Tudi on zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se v skladu z načelom „de minimis non curat praetor“ ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami tožnika glede napačno uporabljene tarife iz Pravilnika '98 (napačnega izračuna), upoštevajoč pravilno ugotovljene postavke (da je denimo za S. pravilen avtorski honorar 41,83 EUR, in ne le 38,01 EUR, ter da je podobno napačen izračun še pri nekaj drugih poslovnih enotah), upoštevajoč pri tem pomen obravnavane zadeve (v okvirih sicer obstoječe pravice do sodnega varstva) ter ne dovolj konkretizirane pritožbene trditve glede ostalih (ne)dosojenih (zanemarljivo majhnih) zneskov. Prav tako se v skladu z navedenim načelom pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami strank (tako tožnika kot toženca) glede napačno odmerjenih pravdnih stroškov upoštevajoč zlasti, da pravilna (v dejanskem in pravnem smislu) odmera kakšne omembe vredne razlike pri stroškovni odločitvi ne bi prinesla.

9. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006 (ker ta ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave). V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika '06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B pa je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik '98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika '06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik '06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno.(2)

10. V 11. členu Pravilnika '98 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Tarifa, iz (ki je veljala) aprila 2004, je (zakonsko fingiran veljavni) skupni sporazum (o tarifi), sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov.(3) Po povedanem torej ne drži pritožbena trditev, da bi bile kršene avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu oziroma je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika glede zmotne materialnopravne presoje.

11. Tožnik, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, je v obravnavani zadevi zahteval plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah toženca v Sloveniji na podlagi 23. računov z dne 27. 12. 2007 z zapadlostjo 11. 1. 2008 (za december 2007). Toženec se je zahtevka branil z navedbami, da je predvajal le glasbena dela, ki jih tožnik ne varuje, ker gre za glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali.

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je štelo, da toženec, na katerem je dokazno breme, ni uspel dokazati, da ni predvajal glasbenih del iz repertoarja tožnika (torej glasbenih del, katerih uporabo dovoljuje tožnik). Takšno stališče je materialnopravno pravilno in ne drži pritožbeni očitek, da tožnik kot kolektivna organizacija po spremembi ZASP iz leta 2004 tudi na področju malih avtorskih pravic ne varuje vseh avtorskih del, ki so zaščitena z ZASP, temveč zgolj tista, ki sodijo v njen repertoar.

13. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravicah je de facto oblika prisilne licence, kjer avtor nima izbire, ali bo svoje pravice uveljavil sam ali preko kolektivne organizacije. Na podlagi samega zakona je upravljanje njegovih pravic preneseno na kolektivno organizacijo, avtor pa tako postane ne glede na svojo voljo pasivni član kolektivne organizacije, ki tako nastopa v vlogi prisilnega skrbnika njegove pravice in jo je tudi dolžna uveljaviti. Avtor ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela (4). Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali po nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, namreč avtor ne more osebno upravljati teh pravic (drugi odstavek 151. člena ZASP). Tako določena ekskluzivnost nalog kolektivne organizacije v razmerju do avtorjev izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti sočasno upravljati iste pravice. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic tako pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, pa če to avtor in /ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo (5). Če torej uporabnik ne sklene pogodbe z kolektivno organizacijo in delo uporabi, gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. V Republiki Sloveniji je tožnik kot kolektivna organizacija, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami, edini, ki lahko da uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP uživa zakonski monopol).

14. Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja (6). Iz 1. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 namreč izhaja, da tožeča stranka določa pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje javnosti glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z ZASP in so del svetovnega repertoarja, ki ga ščiti na ozemlju Republike Slovenije (Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 vsebuje enako določbo). ZASP ob sklicevanju na mednarodne sporazume varuje tudi tuja glasbena dela, za vprašanja z mednarodnim elementom se ta zakon pred nacionalnimi sodišči lahko uporablja na podlagi lex loci protectionis (prvi odstavek 8. člena Uredbe št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ("Rim II"), UL L 199/40, 31. julij 2007). Pritožbeno stališče, da je tožnik (slovenska kolektivna organizacija) upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije - torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je napačno in tako pojmovanje ni združljivo z načelom enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev iz drugega odstavka 176. člena ZASP (v primeru, da bi veljalo stališče toženca, bi tuj avtor moral svoje materialne avtorske pravice uveljavljati individualno, kar je nezdružljivo s zakonsko predpisanim kolektivnim varstvom pravic).

15. Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na tožencu kot uporabniku. V obravnavanem primeru bi lahko tožena stranka dokazala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka 70 letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa toženec ni niti zatrjeval. Z ugovorom, da je predvajal le avtorska dela tujih avtorjev, ki so avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali),(7) pa se toženec ne more uspešno ubraniti obveznosti plačila nadomestila zaradi javnega priobčevanja neodrskih glasbenih del brez dovoljenja. Kot že pojasnjeno daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela tožnik, avtor (in posledično tudi uporabnik) pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic razen v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.(8)

16. Ker pritožbi po povedanem nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. čl. ZPP), ju je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Stroškovna odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tako tožnik kot toženec namreč s pritožbama nista uspela, njuni stroški odgovorov na pritožbo nasprotne stranke pa niso bili potrebni, saj pritožbena odgovora nista doprinesla k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, UL RS 94/2004, v nadaljevanju ZASP), UL RS 43/2004 ( v nadaljevanju ZASP-B );

(2) Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 160/2011 in tej odločbi sledeča enotna (in ustaljena) sodna praksa.

(3) Podčrtalo pritožbeno sodišče. (4) Trampuž, Oman, Zupančič: ZASP s komentarjem, GV založba 1997, str. 363, 366. (5) Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, str. 54. (6) Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 3674/2010, VSL sodba 1628/2011, VSL sodba I Cp 3219/2011. (7) Pritožbeno sodišče pri tem ponovno izpostavlja, da se upravljanju avtorskih pravic po tožniku (kolektivni organizaciji za upravljanje z njimi) ne more (uspešno in veljavno) odpovedati.

(8) Glede tega pritožbeno sodišče sicer meni, da se avtor načeloma uveljavljanju materialnih avtorskih pravic lahko odpove, a je dokazno breme glede tega (ker gre za izjemo) na tistemu, ki to zatrjuje (tožnik takega – negativnega – dejstva /da temu ni tako/ niti ne more dokazati); problem pa je še v večini primerov (še posebej glasbenih skupin) kolektivno (skupinsko) avtorstvo (avtorstvo glasbe, teksta, priredbe, aranžmaja …), pa nenazadnje tudi vsebina odpovedi (za koliko časa, za kakšno predvajanje, za posamezno varovano delo ali več njih, morebiti območje predvajanja, za kakšen medij predvajanja in podobno).