Jedro

Okoliščine odločilne za odločitev o deležih soodgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode, ki sta jih ugotovili sodišči, na strani voznika - zavarovanca tožene stranke, da kot voznik avtomobila ni prilagodil vožnje dejstvu, da se v naselju srečuje z nasproti vozečim kombajnom, izza katerega se je lahko vsak trenutek pojavil drug udeleženec v prometu, temveč je celo vozil s hitrostjo večjo od predpisane (60 km/h) in na strani tožnice - oškodovanke, da je s kolesom izza kombajna nenadoma zapeljala na nasprotni vozni pas in zaprla pot nasproti vozečemu zavarovancu tožene stranke, so narekovale spremembo deležev soodgovornosti, ugotovljenih pred sodiščema prve in druge stopnje (ugotovljena enaka deleža), in sicer 2/3 na strani zavarovanca tožene stranke (voznika avtomobila) in 1/3 na strani kolesarke (tožnice).

V primeru, ko so škodne posledice v prometni nezgodi nastale zaradi krivdnega ravnanja voznika motornega vozila in drugega udeleženca, ki ni bil udeležen z motornim vozilom, je potrebno primerjati krivdna deleža obeh udeležencev (3. odst. 177. člena ZOR), upoštevaje pri tem tudi strožjo (objektivno) odgovornost voznika motornega vozila kot imetnika nevarne stvari.

Presoja pravične denarne odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.464.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1991 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 122.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12. 1991 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 11.040,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 18.000,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 973.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.12.1991 dalje in 56.212,00 SIT pravdnih stroškov od istega datuma dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodo, ki je nastala ml. tožnici v prometni nezgodi dne 21.7.1989, ko jo je kot kolesarko povozil z osebnim avtomobilom na lokalni cesti v naselju...; pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo polovičen soprispevek vsakega od obeh udeležencev k nastali nezgodi; zavarovačev prispevek je utemeljilo z objektivno odgovornostjo, oškodovankin pa na podlagi ocene, da je ona primarna povzročiteljica nezgode, ker je s kolesom pripeljala izza kombajna in prečkala levi vozni pas v trenutku, ko je z nekoliko višjo hitrostjo od dovoljene pripeljal zavarovanec tožene stranke. Glede nadaljnje odškodninske podlage, pomembne za določitev višine odškodnine za negmotno škodo je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bila oškodovanka hudo telesno poškodovana (poškodba možgan, zaradi česar je bila 12 dni v nezavesti, poškodba trebuha in kompliciran večfragmentarni prelom desni goleni; zdravljenje je trajalo več kot leto dni, dolgo časa je morala hoditi z bergljami); za prestane in bodoče telesne bolečine (vključno z neugodnostmi med zdravljenjem) je prvostopno sodišče določilo odškodnino v znesku 350.000,00 SIT - upoštevalo je, da so te trajale kot hude 2-3 dni, predvsem v obliki glavobolov, kot srednje hude do 10 dni in kot kontinuirane lahke do 14 dni (zlasti glavoboli); glavoboli in bolečine v goleni se bodo pojavljali tudi v bodoče, prvi zlasti ob večjih telesnih in psihičnih obremenitvah in na vročem soncu, druge pa ob spremembah vremena; odškodnino za prestani strah zaradi izida zdravljenja je sodišče odmerilo v znesku 60.000,00 SIT, upoštevaje, da je ta trajal zaradi poškodbe goleni 3-4 tedne, zaradi poškodbe glave pa 5 mesecev; za duševne bolečine zaradi skaženosti je znašala sodna odmera 150.000,00 SIT kot zadoščenje za tožničino trpljenje, kot mladega dekleta, zaradi vidnih (zlasti pri skromnejšem oblačenju poleti) dveh brazgotin na vratu ( dolgi po 1 cm), dveh brazgotin na desni nadlahtnici nad komolcem, operativne brazgotine na trebuhu v dolžini 17 cm in operativne brazgotine na goleni (v dolžini 21 cm), pri čemer bo, upoštevaje še, da brazgotine vzbujajo tudi pozornost okolice, to trpljenje trajalo tudi v bodoče; za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenskih aktivnosti pa je sodišče odmerilo odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT; po ugotovitvah sodišča so zmanjšane življenske aktivnosti za 25 % predvsem zaradi posledic postkontuzijskega sindroma, ki se kaže v glavobolih, razdražljivosti, pozabljivosti in nezainteresiranosti; zavrt je njen intelektualni razvoj in omejena pri izbiri poklica oz. izobraževanja; glavoboli bodo zmanjševali tudi njene delovne sposobnosti in se bo morala izogibati vročemu soncu; živela bo znatno okrnjeno življenje; tudi v bodoče bo potrebovala zdravniško pomoč.

Odškodnino za gmotno škodo (izdatki v zvezi z zdravljenjem in zaradi uničenih osebnih stvari) je sodišče odmerilo po prostem prevdarku v zahtevanem znesku 16.000,00 SIT.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje, da sta zavarovanec tožene stranke in oškodovanka enako odgovorna za škodni dogodek. Oškodovanka je s tem, ko je vozniku zaprla pot, očitno kršila cestnoprometne predpise; čeprav je bila še otrok, je kot učenka šestega razreda osnovne šole imela osnovno znanje cestnoprometnih predpisov in bi zato lahko vedela, da iza kombajna lahko pripelje kakšno vozilo; na drugi strani pa je bila prekoračitev hitrosti na voznikovi strani višja le za okrog 10 %, česar pa ni mogoče označiti kot drzno vožnjo ali celo kot drzno tveganje, saj je bilo cestišče sicer ravno in na njem zavarovanec tožene stranke ni videl ničesar drugega kot počasi se bližajoči kombajn iz nasprotne smeri. Glede prisojenih zamudnih obresti od odškodnine za gmotno škodo, ki jih je prvostopno sodišče prisodilo od dneva izdaje sodbe, pa je zavrnilo pritožbo z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje uporabilo prosti prevdarek pri ocenjevanju gmotne škode, ker je tožeča stranka ni dokazovala z listinami. Zato je upravičena do zamudnih obresti od tega zneska šele od dneva izdaje sodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. V reviziji sporno vrednost označuje v višini 500.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi. Nasprotuje ugotovitvam sodišč o višini soprispevkov obeh udeležencev prometne nezgode k nastanku škodnega dogodka. Delež odgovornosti zavarovanca tožene stranke je namreč znatno večji od oškodovankinega. Vozil je namreč skrajno neodgovorno oz. skrajno malomarno - v nasprotju z ravnanjem povprečnega voznika ob srečevanju z neobičajnim uporabnikom cestišča - kombajnom. Ob srečevanju z njim je vozil "na slepo" in ni zmanjšal hitrosti. Sodišče je nadalje tožnici prisodilo znatno manj kot polovico odškodnine. V svoji vlogi z dne 9.12. 1991 je tožnica namreč zahtevala 2.096.000,00 SIT z upoštevanjem 25% sokrivde oz. konkretno iz naslova trajnega zmanjšanja življenskih aktivnosti 1.875.000,00 SIT in ne le 1.500.000,00 SIT; ta znesek pa ni ustrezen škodi, ki jo je tožnica utrpela; tožnica je namreč ožigosana za celo življenje, prizadeta in manjvredna; 14 dni trajajoča nezavest očitno ni mogla ostati brez izrazito hudih in usodnih škodnih posledic. Nepravilno je tudi odločeno o zamudnih obresti od prisojenih 16.000,00 SIT odškodnine iz naslova negmotne škode. Zamudne obresti ji od tega zneska namreč pripadajo od dneva nastanka škode in ne od dneva izdaje sodne odločbe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila (3. odst. 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št.4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju: ZOR) in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ št. 63/80; v nadaljevanju: ZTVCP) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91 - I).

Utemeljeno tožnica v reviziji ugovarja manjše sorazmerje svoje soodgovornosti za nastalo škodo v prometni nezgodi. Okoliščine odločilne za odločitev o deležih soodgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode, ki sta jih ugotovili sodišči, so na strani voznika - zavarovanca tožene stranke, da kot voznik avtomobila ni prilagodil vožnje dejstvu, da se v naselju srečuje z nasproti vozečim kombajnom, izza katerega se je lahko vsak trenutek pojavil drug udeleženec v prometu, temveč je celo vozil s hitrostjo večjo od predpisane (60 km/h) in na strani tožnice - oškodovanke, da je s kolesom izza kombajna nenadoma zapeljala na nasprotni vozni pas in zaprla pot nasproti vozečemu zavarovancu tožene stranke. Kršitvi cestnoprometnih predpisov, ki sta jih z opisanim ravnanjem zagrešila oba udeleženca in dejstvo, da je bil zavarovanec tožene stranke v prometni nezgodi udeležen kot imetnik nevarne strvari (1. odst. 174. člena ZOR) pa - v nasprotju s stališčem obeh sodišč - po oceni revizijskega sodišča narekuje ugotovitev manjšega deleža oškodovankine soodgovornosti od soodgovornosti voznika avtomobila. Zlasti izhodišče o strožji odgovornosti voznika kot imetnika nevarne stvari (kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju) je bilo pri dosedanjem odločanju o odškodninski odgovornosti upoštevano v premajhni meri.

Izhodišče za ugotovitev deležev k nastanku škode v primerih, kot je sporni, ko gre za konkurenco prispevkov voznika avtomobila kot upravljalca oz. imetnika nevarne stvari in drugega udeleženca v prometu, je vedno odgovornost voznika motornega vozila kot imetnika nevarne stvari. Zato ne daje pravilne pravne ocene zadevi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka "primarni povzročitelj". "Primarni povzročitelj" je namreč v bistvu vedno imetnik vozila, kot nevarne stvari, ki z udeležbo v prometu vedno pomeni potencialno povečano nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu in že glede na svojo naravo lahko povzroči najhujše možne posledice. Da je temu tako, izhaja v prvi vrsti iz določil 173. in 174. člena ZOR, ki z domnevo vzročnosti uzakonjata objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari za nastalo škodo in iz določila 177. člena ZOR, ki izključuje objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari le, če dokaže oprostitvene razloge, ki pa so ožji kot pri krivdni odgovornosti (glede na cit. določilo 177. člena ZOR namreč ne zadostuje, če imetnik dokaže, da ni kriv, dokazati mora tudi, da je do škode prišlo zaradi višje sile ali izključnega ravnanja tretjega oz. samega poškodovanca). Takšno izhodišče domnevne vzročnosti oz. objektivne odgovornosti kot posledice delovanja nevarne stvari, ki velja tudi za imetnika motornega vozila, pa dobi nujno svoj odraz tudi v primeru, kot je sporni, ko gre za konkurenco z odgovornostjo drugegega udeleženca, ki pa v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo (pešec, kolesar). Pri tem se glede na cit. določili 173. člena in 1. odst. 174. člena ZOR, ki določata le objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari, presojo prispevka takšnega imetnika k nastali škodi s stališča krivdne odgovornosti pa izrecno narekujejo določila ZOR le za primer, ko je povzročena škoda pri nesreči premikajočih motornih vozil (178. člen cit. zakona), prvenstveno zastavi vprašanje, ali lahko tudi v spornem primeru, ko gre za udeležbo motornega vozila in kolesarja, imetnik motornega vozila konkurira le z objektivno odgovornostjo ali pa tudi s krivdno odgovornostjo, če je ta podana. Odgovor je glede na cit. zakonska določila lahko le takšen, da je izhodišče za presojo deležev soodgovornosti obeh povzročiteljev škodnega dogodka še vedno objektivna odgovornost tudi v primeru, kot je sporni, ko predstavlja škodno ravnanje obenem kršitev cestnoprometnih predpisov tudi s strani imetnika motornega vozila in ne le s strani drugega udeleženca - torej, ko gre za zakrivljeno ravnanje obeh. Vendar pa je ocena krivdnega deleža udeleženca, ki ne upravlja z nevarno stvarjo, možna le ob primerjavi krivdnih deležev obeh udeležencev in le tako so lahko upoštevane vse okoliščine primera, kot so dejansko vplivale na nastanek škode.

Vendar glede na dejstvo, da predstavlja motorno vozilo nevarno stvar, ne zadostuje le tehtanje krivdnih prispevkov nastalih zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev, temveč je potrebno še vedno presojati takšen škodni dogodek tudi s stališča vpliva strožje - objektivne odgovornosti imetnika motornega vozila.

Vse navedeno torej utemeljuje stališče, da je v primeru, ko so škodne posledice v prometni nezgodi nastale zaradi krivdnega ravnanja voznika motornega vozila in drugega udeleženca, ki ni bil udeležen z motornim vozilom, potrebno primerjati krivdna deleža obeh udeležencev (3. odst. 177. člena ZOR), upoštevaje pri tem tudi strožjo (objektivno) odgovornost voznika motornega vozila kot imetnika nevarne stvari.

Zlasti strožjo odgovornost zavarovanca tožene stranke pa sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali v premajhni meri, ko sta ocenili prispevke obeh povzročiteljev za enake. Res predstavlja zgoraj opisano tožničino ravnanje (ki je bila kljub le 12 letom starosti - v smislu ugotovitev sodišča druge stopnje v času škodnega dogodka že sposobna za razsojanje - in ji je zato po določilu 1. odst 160. člena ZOR mogoče očitati krivdno odgovornost) hudo kršitev cestnoprometnih predpisov (27. člen in 1. odst. 92. člena ZTVCP). Vendar pa je sodišče druge stopnje po drugi strani neupravičeno minimaliziralo ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki ne le da ni niti v najmanjši meri upošteval zahtevo po prilagoditvi vožnje okoliščinam v prometu (1. odst 45. člena ZTVCP), temveč je celo vozil s hitrostjo višjo od tiste predpisane v določilu 1. odst. 46. člena ZTVCP (60 km/h), na kar še upravičeno opozarja revizija. Pravilna materialnopravna ocena vseh ugotovljenih dejstev, odločilnih za odločitev o deležih soodgovornosti, ki jo je revizijsko sodišče napravilo na podlagi cit. določila 3. odst. 177. člena ZOR, narekuje ob upoštevanju vseh navedenih pravnih izhodišč ugotovitev soodgovornosti v razmerju 2/3 na strani voznika - zavarovanca tožene stranke in 1/3 na strani tožeče stranke.

Utemeljen je tudi revizijski ugovor tožnice, ki izpodbija sodbi glede prisoje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za to vrsto negmotne škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so posledice nesreče pri oškodovanki dokaj hude in opazne, izražene z omejeno gibljivostjo desnega kolena lažje stopnje z minimalno atrofijo muskulature desne spodnje okončine in s poskontuzijskim sindromom po poškodbi možganov, zaradi česar ima tožnica glavobole, je razdražljiva in pozabljiva. Dočim poškodba noge ne bo povzročala v prihodnosti posebnih omejitev, pa bo oškodovanka zaradi postkontuzijskega sindroma (ki se že sedaj kaže v osebnostni spremenjenosti in v zavrtem oškodovankinem intelektualnem razvoju, zaradi česar dosega v šoli lahko le zadovoljiv uspeh, popolnoma pa ji je upadel tudi interes za prostočasovne aktivnosti - branje, televizijo), omejena pri izbiri poklica oz. izobraževanja; zaradi bolečin v glavi bodo tudi zmanjšane delovne sposobnosti in se bo morala izogibati vročemu soncu; zaradi navedenega, pa tudi zaradi poznejših zdravniških intervencij in pomoči, bo morala oškodovanka živeti znatno okrnjeno življenje; njene sposobnosti so zaradi vseh navedenih posledic zmanjšane za 25 %.

Te ugotovitve, ki kažejo na hude trajne posledice v tožničini fizični in psihični sferi, ki so in bodo znatno zavrle, ne le vsakodnevne življenske aktivnosti oškodovanke, temveč tudi dosego izobraževalnih oz. poklicnih ciljev, pa narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova. Zlasti okoliščina, da je tožnica še zelo mlada ( v času nezgode stara 12 let) in bo torej trpela duševne bolečine zaradi opisanih posledic pretežni del svojega življenja, terja odmero še nadaljnih 250.000,00 SIT odškodnine iz tega odškodninskega naslova - tožnici torej pripada skupaj 1.650.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenske aktivnosti. Šele takšna odmera pomeni ustrezno zadoščenje ob upoštevanju vseh okoliščin v smislu 1. in 2. odst. 200. člena in 203. člena ZOR ter je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih za to vrsto škode in tudi še v okviru oškodovankinega zahtevka; kot namreč pravilno pojasnjuje revizija znaša vtoževani znesek iz te škodne postavke 1.875.000,00 SIT (brez upoštevanja sokrivde) in ne le 1.500.000,00 SIT, kot zmotno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje (glej tožničino vlogo z dne 9.12.1991 na l.št.19 spisa).

Sodišče prve stopnje je določilo ustrezne odškodninske zneske iz drugih škodnih postavk - 350.000,00 SIT za telesne bolečine, 60.000,00 SIT za strah, 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti (brez upoštevanja tožničine soodgovornosti). Zato tudi preiskus pravilne uporabe materialnega prava, napravljen po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), ne terja spremembe prisojene odškodnine iz teh naslovov. Prisojene odškodnine namreč predstavljajo ustrezno zadoščenje v smislu določila 200. in 203. člena ZOR za telesne in duševne bolečine, ki jih je oz. jih še bo glede na ugotovljene pravnoodločilne okoliščine utrpela oškodovanka v okviru posameznih škodnih postavk in revizijsko sodišče v tem delu v celoti pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje. Okoliščina, sicer utemeljeno zatrjevana v reviziji, da sta sodišči nepravilno šteli, da tožnica zahteva v absolutnem smislu (brez upoštevanja sokrivde) le znesek 2.096.000,00 SIT in ne 2.620.000,00 SIT (na kolikor je glede na vsebino vloge z dne 9.12.1991 tožnica tudi res ocenila višino svoje skupne škode), upoštevaje pravilne odmere posameznih zneskov odškodnin, ki so tudi v okviru sodnih odmer v podobnih primerih, na pravilnost odločitve tako v tem delu ni mogla vplivati.

Po revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje znaša torej ustrezna odškodnina za negmotno škodo: 350.000,00 SIT za telesne bolečine, 60.000,00 SIT za strah, 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 1.650.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenskih aktivnosti, skupaj torej iz tega naslova - 2.210.000,00 SIT. Upoštevaje še v reviziji nesporni znesek 16.000,00 SIT pravnomočno določene odškodnine za tožnici nastalo gmotno škodo, predstavlja skupno določeno odškodnino znesek 2.226.000,00 SIT. Na podlagi s to odločbo spremenjenih deležev odgovornosti obeh povzročiteljev škode (1/3 na strani tožnice in 2/3 na strani zavarovanca tožene stranke) pripada tako tožnici znesek 1.464.000,00 SIT, namesto do sedaj pravnomočno prisojenih 973.000,00 SIT. V tem obsegu je bilo z odločitvama sodišč na prvi in drugi stopnji zmotno uporabljeno materialno pravo (zgoraj cit. določila ZOR) in je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano drugostopno sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka revizijske odločbe (1. odst. 395. člena ZPP).

Izrek o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za gmotno škodo pravilno upošteva okoliščino, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine za to vrsto škode ocenilo po prostem preudarku - po cenah na dan izdaje sodne odločbe. S tem je bil že upoštevan padec vrednosti denarja za čas nastanka teh izdatkov do izdaje prvostopne sodbe in zamudne obresti zato pravilno pravnomočno prisojene šele od dneva sodne odmere odškodnine dalje. Revizijski graji, ki zahteva prisojo zamudnih obresti že od dneva nastanka izdatkov, zato ni mogoče slediti. Upoštevanje takšnega stališča bi namreč povzročilo neutemeljeno ponovno valorizacijo že na podlagi kasnejših cen izračunanega zneska nastalih izdatkov.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker je spremenilo odločbo sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče v skladu z določilom 2. odst. 166. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka, ki jih je priglasila le tožnica. Stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, je odmerjalo od glavničnega zneska, s katerim je tožnica v pravdi uspela (znesek 1.464.000,00 SIT), stroške pritožbenega in revizijskega postopka pa od v teh postopkih še spornega zneska - v delu, s katerim je tožnica na podlagi vloženih pravnih sredstev uspela (491.000,00 SIT). Višina stroškov je obračunana v skladu s Tarifo za storitve pravne pomoči oz. Tarifo o odvetniških storitvah - torej na podlagi zmnožka števila točk po tarifi veljavni v času izvršitve odvetniške storitve in vrednosti točke ob izdaji revizijske odločbe (60,00 SIT). Tako je revizijsko sodišče ugotovilo, da pripadajo tožnici vsi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v priglašeni višini 122.000,00 SIT in prav tako stroški pritožbenega in revizijskega postopka v zahtevanih zneskih 11.040,00 SIT oz. 18.000,00 SIT.