Jedro

Za prenos pogodbe je značilno, da se hkrati preneseta tako dolžniški, kot tudi upniški položaj, ko ena pogodbena stranka dvostranske pogodbe na tretjo osebo, ki do tega trenutka ni bila pogodbena stranka, prenese svoj celovit položaj, ki izhaja iz obligacijskopravnega razmerja. Učinki prenosa pogodbe nastopijo šele s privolitvijo druge pogodbene stranke dvostranske pogodbe, kar je toženka v konkretnem primeru storila z izdajo dodatka k zavarovalni polici, kjer je namesto prejšnjega navedla novega zavarovalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 1.306,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 162.448,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške, o višini katerih bo odločalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih z Ustavo RS (v nadaljevanju URS) in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče se opira na pavšalne in nedokazane trditve tožene stranke (v nadaljevanju toženke), prav tako pa je o odločilnih dejstvih sodba v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Toženka je na več mestih navajala nova dejstva in dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, neutemeljeno pa ni dopustilo dokaznega predloga z izjavo priče A.K., kljub temu, da je tožnik obrazložil, zakaj je ni mogel predložiti pravočasno. Družba R.. d.o.o. je imela nesporen interes, da sklene ustrezno zavarovanje in ne bi nikoli privolila v prevzem zavarovanja, ki ne bi nudilo zavarovalnega kritja. V izpodbijani sodbi manjkajo razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, saj se sodišče prve stopnje s tem sploh ni ukvarjalo. Postopanje toženke, ki družbe R.. d.o.o. ni opozorila na zavarovanje brez kritja, predstavlja grobo kršitev načela vestnosti in poštenja ter poslovanje v nasprotju z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva št. 93/13/EGS). Četudi družbi P. d.o.o. in R.. d.o.o. nista potrošnika, je potrošnik tožnik. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da družba R.. d.o.o. ni sklenila novega zavarovanja, ampak je prevzela zavarovanje od družbe P. d.o.o., saj tega s strani toženke predloženi dokazi ne potrjujejo. V konkretnem primeru gre za prenos dvostranske pogodbe na tretjega, ki s prenosom postane imetnik pravic in obveznosti iz te pogodbe, kot določa 122. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V primeru prevzema zavarovanja bi morala biti sklenjena tripartitna pogodba med starim in novim zavarovalcem in toženko, ki je toženka ni predložila kot dokaz. Zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo na ustreznih dokazih, ampak je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sledilo navedbam toženke, kar je pristransko. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankami ni bilo sporno, da je bila direktorica R.. d.o.o. Ž.P. dva meseca pred požarom obveščena o tem, da premija ni bila plačana. Tej ugotovitvi je tožnik nasprotoval in trdil, da bi morala toženka družbo R.. d.o.o. obvestiti o neplačilu premije na način in po postopku, opredeljenem v tretjem odstavku 937. člena OZ. Iz e-maila, ki ga je kot dokaz predložila toženka, to ne izhaja, saj navedeno obvestilo ne zadostuje zahtevam tretjega odstavka 937. člena OZ in ne more učinkovati v smislu prenehanja zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje je to, za tožnika sporno dejstvo, štelo kot nesporno in je na osnovi tega naredilo zaključek, da je toženka pravilno obvestila tudi novega zavarovalca, za katerega je zavarovalno kritje ugasnilo še pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi opre na izpovedbo priče I.N., čeprav je izpovedovala zmedeno, nelogično in je prihajala sama s seboj v nasprotje. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 83. člena OZ in nejasne določbe v listinah, sestavljenih s strani toženke ter zavajajoč zapis na dodatku k zavarovalni polici z dne 9. 1. 2015, da „prva naslednja premija zapade v plačilo 1. 11. 2015“, razlagati v korist tožnika. Pri odločitvi bi moralo upoštevati določbi 20. in 24. člena Splošnih pogojev, kjer so izenačeni pogoji sodelovalne in notifikacijske dolžnosti do zavarovalnice za vse udeležence zavarovalnega razmerja, tudi za tretje osebe, v korist katerih je zavarovanje sklenjeno, torej tudi novega zavarovalca in vinkulanta. Iz navedenega zapisa ne more biti dvoma o tem, da je bila toženka dolžna obvestiti družbo R.. d.o.o. in tožnika o neplačilu premije in prenehanju zavarovalnega kritja v skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ. Posledično je nesprejemljiv in arbitraren zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstaja noben predpis, ki bi toženki nalagal obveznost obveščanja vinkulacijskih upravičencev o neplačilu zavarovalne premije. Tožnik ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka, kljub temu, da to ni njena dolžnost, tožnika o neplačilu premije vseeno obvestila. Toženka tega namreč s predloženimi listinami ni izkazala in ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Sodišče se sklicuje na neustrezno in neprimerljivo sodno prakso, da se v predprocesnih vročitvah ne vroča po ZPP, ampak po Zakonu o poštnih storitvah. Sodišče ni zagotovilo kontradiktornega postopka, niti ni zadostilo zahtevam po obrazloženosti sodbe. Ustvarilo je vtis pristranskega sojenja, ki ščiti interese toženke, zaradi česar so tožniku bile kršene zakonske, ustavne in konvencijske pravice ter je odločitev nepravilna. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke in pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 569/2019 z dne 8. 10. 2019 je bila sodba sodišča prve stopnje II P 500/2018 z dne 12. 3. 2019 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odgovarjalo na naslednja vprašanja – ali je toženka obvestila novega zavarovalca oziroma ali ga je bila v skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ dolžna obvestiti o tem, da prejšnji zavarovalec zavarovalne premije za tekoče leto ni poravnal, ali zadostuje zgolj obveščanje prvega zavarovalca, drugega pa ne več in zadostuje obveščanje po e-mailu, ki je izkazano. Ugotavljalo je, ali je novi zavarovalec prevzel pravice in obveznosti starega zavarovalca – torej tudi njegov dolg in plačilo premije in od kdaj dalje – ali le od datuma prevzema police ali tudi za nazaj.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ni kršilo tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih po URS in EKČP ter je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je izvedlo kontradiktoren postopek v skladu z zahtevami oziroma določbami ZPP ter je zadostilo zahtevam po obrazloženosti sodbe. Sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pojasni ter obrazloži, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen in pojasni razloge za odločitev oziroma razloge za nestrinjanje z navedbami in ugovori tožnika. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako pa razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na zavrnitev dokaza z izjavo priče A.K., saj tožnik v postopku na prvi stopnji te kršitve ni uveljavljal in se sedaj v pritožbi ne more sklicevati nanjo. Glede na določbo 286.b člena ZPP je potrebno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik je v postopku na prvi stopnji uveljavljal le kršitev, ki se nanaša na zavrnitev dokaza po pritegnitvi izvedenca, ne pa tudi zavrnitve dokaza z izjavo priče A.K..

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 162.468,60 EUR, ki predstavlja vrednost zavarovalne vsote v višini 141.400,00 EUR v skladu z rastjo indeksa gradbenih stroškov, katere izplačilo tožniku, kot vinkulacijskemu upravičencu je toženka zavrnila, ker v času škodnega dogodka ni bilo podano zavarovalno kritje. Tožnik toženki očita, da ga kot vinkulacijskega upravičenca ni obvestila o tem, da premija ni bila plačana, čeprav bi v okviru njenih zakonskih dolžnosti to morala storiti, ter da družbi R.. d.o.o. ni poslala ustreznega obvestila1 o tem, da zavarovalna premija s strani družbe P. d.o.o. ni bila plačana oziroma da je prevzela zavarovalno pogodbo s polico, ki ni imela ustreznega zavarovalnega kritja. Ker toženka tega ni storila, je posledično prišlo do izgube zavarovalnega kritja in je zato ona tista, ki je dolžna tožniku povrniti škodo v višini vtoževane zavarovalne vsote.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je družba P. d.o.o. pri toženki sklenila zavarovalno polico št. 1.901.420 za zavarovanje podjetij z začetkom zavarovanja 1. 11. 2013 za obdobje 10 let, je bila polica dne 23. 10. 2013 vinkulirana v korist tožnika, da je bila prva letna premija poravnana, nato pa prejšnji zavarovalec zavarovalne premije za obdobje od 1. 11. 2014 do 1. 11. 2015 z valuto plačila 3. 11 2014 ni plačal. Dne 29. 12. 2014 je v zavarovalno razmerje vstopil nov zavarovalec, zavarovalno kritje pa je prenehalo dne 8. 1. 2015, po 30. dneh od datuma, ko je bil prejšnji zavarovalec po tretjem odstavku 937. člena OZ s strani toženke pravilno opozorjen na plačilo premije in na posledice neplačila. Prav tako ni bilo sporno, da je bila direktorica novega zavarovalca Ž.P. po e-mailu z dne 16. 4. 2015 obveščena o dolgu po predmetni polici, da se je dne 18. 6. 2015 zgodil škodni dogodek (požar) in da je novi zavarovalec še istega dne plačal dolgovano zavarovalno premijo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila direktorica novega zavarovalca Ž.P. dne 16. 4. 2015 po e-mailu obveščena o dolgu po predmetni polici. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 11. 1. 2019 (list. št. 84) izhaja, da sta pravdni stranki kot nesporno dejstvo priznali, da je bil R.. d.o.o. oziroma Ž.P. približno dva meseca pred škodnim dogodkom obveščena o tem, da premija po zavarovalni polici ni bila plačana. Hkrati pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišče prve stopnje, da je Ž.P. s strani toženke prejela e-mail, ampak je zanj sporno, ali je imenovana bila o neplačilu premije obveščena na pravilen način (to je po določbi tretjega odstavka 937. člena OZ).

12. Med pravdnima strankama je bilo sporno (in ostaja pritožbeno sporno), ali je toženka z novim zavarovalcem sklenila novo zavarovalno pogodbo ali je zgolj spremenila zavarovanca pri obstoječi polici. Sodišče prve stopnje je po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni prišlo do sklenitve nove zavarovalne pogodbe, ampak je šlo le za spremembo zavarovalca. Sodišče prve stopnje takega zaključka ni sprejelo "neupoštevaje načelo kontradiktornega postopka in pristransko", kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak je sledilo tekom postopka izvedenim dokazom.

13. Iz izpovedbe priče I.N., ki je kot zavarovalna zastopnica za toženko sklenila sporno zavarovalno polico in je sodelovala pri spremembi zavarovalca izhaja, da se je spremenil le sklenitelj zavarovanja, ne pa tudi drugi pogoji, opredeljeni v sporni polici, kot sta vinkulacijski upravičenec in zavarovalno obdobje. To potrjujejo tudi drugi dokazi, saj je izjava priče skladna s pisnimi dokazi, ki jih ni predložila le toženka, ampak tudi tožnik. Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na arbitrarnost in pristranskost sojenja, ker naj bi se sodišče prve stopnje pri odločitvi opiralo le na "pavšalne in nedokazane trditve toženke in ustvarilo vtis pristranskega sojenja". Tožniku tekom postopka na prvi stopnji niso bile kršene zakonske, ustavne in konvencijske pravice.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem spremembe zavarovalca ugotovilo, da iz Dodatka zavarovanje podjetij z dne 9. 1. 2015 (prilogi A5 in A10) in Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja podjetij št. 189297 z dne 23. 12. 2014 (priloga A15) izhaja, da je bil na polici št. 1.901.420 z dne 29. 12. 2014 (priloga B17) spremenjen zgolj zavarovalec. Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da iz dopisa z dne 19. 12. 2014 (priloga B16) nedvomno izhaja, da je bila v zvezi s polico št. 1.901.420 želja, da se spremeni sklenitelj zavarovanja (kot je bilo napisano v obrazcu za spremembo) in da je bilo navedeno realizirano dne 29. 12. 2014 z izdajo dodatka police z novim zavarovalcem (prilogi B17 in A10). Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni izkazala, da je šlo za spremembo zavarovalca in da z njene strani predloženi dokazi ne potrjujejo prenosa pogodbe iz zavarovalca P. d.o.o. na novega zavarovalca R.. d.o.o. 15. Tožnik v pritožbi sam poudarja, da gre v konkretnem primeru za prenos dvostranske pogodbe na tretjega, ki s prenosom postane imetnik pravic in obveznosti iz te pogodbe, kot določa 122. člen OZ, vendar nato zmotno nadaljuje, da "bi morala biti v primeru prenosa sklenjena tripartitna pogodba, ki je toženka ni predložila kot dokaz, zaradi česar ni izkazano, da je šlo za spremembo zavarovalca". Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve sodbe, s prenosom ne nastanejo nove terjatve ali obveznosti, ampak se pogodba prenese na prevzemnika takšna, kot je v trenutku prenosa.

16. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da "tekom postopka ni bil predložen noben dokaz, ki bi nakazoval na to, da je družba R.. d.o.o. prevzela obveznosti prejšnjega zavarovanca in da je privolila, da vstopi v obstoječe zavarovanje, ki ni imelo zavarovalnega kritja". Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka izkazala, da je v konkretnem primeru prišlo do prenosa pogodbe. Tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, da" je Ponudba zavarovalnici za sklenitev zavarovanja z dne 23. 12. 2014 prirejen dokument, da ni možno ugotoviti, kdo ga je podpisal, kdo je komu dal ponudbo, kaj je vsebina ponudbe, kdo jo je sprejel in kdaj naj bi bila podpisana ter kdaj sestavljena", saj tekom postopka neveljavnosti omenjene ponudbe ni dokazoval. 17. Sodišče prve stopnje se ni izognilo vprašanju "s kakšnim ciljem in pravnim interesom bi družba R.. d.o.o. stopila v zavarovanje, ki ni imelo zavarovalnega kritja", kot neutemeljeno navaja pritožba. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izkazano, da novi zavarovalec ni sklenil nove pogodbe, ampak je stopil v pogodbeno razmerje namesto prvotnega zavarovalca, se ni bilo dolžno ukvarjati z namenom in motivi novega zavarovalca za to odločitev, saj to ne vpliva na njegovo zavezo, da stopi v zavarovalno razmerje kot nov zavarovalec in sprejme pogodbo takšno kot je, z vsemi pravicami in obveznostmi.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka o neplačilu premije ni bila dolžna obveščati tožnika kot vinkulacijskega upravičenca, saj obveščanje vinkulacijskega upravičenca ni njena zakonska, niti pogodbena dolžnost2. Vinkulacija pomeni le obvestilo zavarovalnici, da v primeru uresničitve zavarovalnega primera terjatev plača vinkulacijskemu upravičencu in ne zavarovalcu. Vinkulacija ne predstavlja pogodbenega razmerja med vinkulacijskim upravičencem in zavarovalnico. Tožnik, ki se je kot prejšnji lastnik nepremičnine z novim lastnikom nepremičnine dogovoril, da bo še naprej ostal vinkulacijski upravičenec iz zavarovalne pogodbe, tako ni bil v direktnem poslovnem razmerju s toženko, kot sta to bila prejšnji in nov zavarovalec. Sodišče prve stopnje njegovo razmerje s toženko pravilno opredeljuje kot kavzalno razmerje, razmerje med tožnikom in zavarovalcem pa valutno razmerje. V posledici navedenega se kot brezpredmetna izkaže pritožbena graja o vprašanju pravilnosti vročitve obvestila o neplačani premiji tožniku kot vinkulacijskemu upravičencu.

19. Ker se tožnikov položaj pri spremembi zavarovalca ni v ničemer spremenil, saj je polica ostala še naprej vinkulirana nanj oziroma sama sprememba zavarovalca ni spremenila njegovega statusa, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali je ravnanje toženke v zvezi s prenosom obstoječe police na novega zavarovalca in dolžnost obvestitve le-tega o dolgu po polici, v nasprotju z določbami ZVPot, ZVPNPP in Direktivo Sveta 93/13/EGS.

20. Tožnik, kot vinkulacijski upravičenec, ni stranka pogodbenega razmerja, ki ga je s toženko sklenil zavarovalec in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama vinkulacija v korist tožnika še ne ustvarja njegove zaveze za plačilo zavarovalne premije, posledično pa tudi ne obstaja zaveza zavarovalnice, da je tožnika o neplačilu premije dolžna obveščati. Tega peti odstavek 20. člena in 24. člen Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja ABV 2008/stopnja 1 (v nadaljevanju Splošni pogoji), na katera se v pritožbi sklicuje tožnik, ne določata. V zakonskih predpisih in zavarovalnih pogojih ni določeno, da je zavarovalnica dolžna o neplačilu premije obveščati tudi vinkulacijskega upravičenca3, tožnik pa ni zatrjeval in dokazoval, da bi bil med njim in toženko sklenjen dogovor v tej smeri oziroma da bi bilo obveščanje med njim in toženko izrecno dogovorjeno.

21. Drugače pa velja za novega zavarovalca, ki je stranka pogodbe in je vstopil v zavarovalno razmerje namesto prejšnjega zavarovalca. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je bila toženka dolžna obveščati novega zavarovalca o neplačilu premije v skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ oziroma ali zadostuje izkazano obveščanje po e-mailu.

22. Za prenos pogodbe je značilno, da se hkrati preneseta tako dolžniški, kot tudi upniški položaj, ko ena pogodbena stranka dvostranske pogodbe na tretjo osebo, ki do tega trenutka ni bila pogodbena stranka, prenese svoj celovit položaj, ki izhaja iz obligacijskopravnega razmerja.4 Učinki prenosa pogodbe nastopijo šele s privolitvijo druge pogodbene stranke dvostranske pogodbe, kar je toženka v konkretnem primeru storila z izdajo dodatka k zavarovalni polici, kjer je namesto prejšnjega navedla novega zavarovalca. Zakon privolitve podrobneje ne pojasnjuje in jo po naravi stvari lahko štejemo kot enostransko izjavo volje druge pogodbene stranke, katere vsebina je strinjanje s spremembo stranke v dvostranski pogodbi.5 Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tripartitno pogodbo.

23. S prenosom ni nastala nova terjatev ali obveznost, ampak je prišlo le do spremembe v osebah, ki so imetniki pravic in nosilci obveznosti. To pomeni, da se je s spremembo zavarovalca na družbo R.. d.o.o. prenesla tudi obveznost plačila premije – ne le nove premije za vnaprej, ampak tudi morebiti še ne plačane premije s strani starega zavarovalca, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sočasno s spremembo aktive pride tudi po povečanja pasive prevzemnika in v trenutku prenosa postane prevzemnik neposredno zavezan v razmerju do druge pogodbene stranke.6 Zaradi prenosa hkrati ugasne zaveza prenositelja proti drugi pogodbeni stranki.

24. Ker je zaveza prejšnjega zavarovalca s prenosom pogodbe ugasnila, je novi zavarovalec tisti, ki je bil dolžan plačati še neplačano zavarovalno premijo. Ker s prenosom pogodbe ni nastala nova obveznost, toženka ni bila dolžna obveščati novega zavarovalca v skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ, saj ji ta določba nalaga, da zavarovalcu le enkrat pošlje priporočeno pismo z obvestilom o zapadlosti premije, kar je nesporno storila. Obveščanje novega zavarovalca torej ni bila zakonska obveza toženke7, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Kdo in kako bo plačal dolgovano premijo, je del dogovora, ki sta ga med seboj sklenila oba zavarovalca in ni predmet pogodbenega razmerja s toženko, ki pri dogovoru med zavarovalcema ni sodelovala in nanj ni mogla vplivati. Toženka je zgolj privolila v spremembo zavarovalca, s katero se je novi zavarovalec zavezal, da bo poravnal vse obveznosti starega zavarovalca. Posledično ni mogoče zaključiti, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja oziroma da je ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (5. člen OZ), kot navaja pritožba.

25. Toženka na zavarovalno polico ni bila dolžna zapisovati morebitnega dolga v zvezi že zapadlo, a neplačano premijo, kakor izhaja iz pritožbe, ampak je na dodatek k zavarovalni polici, ki ga je izdala v posledici prenosa pogodbe, zgolj zapisala novega zavarovalca, v ostalem delu pa je besedilo police ostalo enako kot prej. Nima prav pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 83. člen OZ in nejasne določbe v polici oziroma listinah, sestavljenih s strani toženke, razlagati v korist tožnika. Ob dejstvu, da tekom postopka ni bilo dokazano, da bi bile kakšne določbe, ki jih je sestavila toženka nejasne, ni razloga za uporabo 83. člena OZ. Prav tako je jasen zapis iz zavarovalne police, da "naslednja premija zapade v plačilo 1. 11. 2015", tako da potreb po razlaganju nejasnih določb ni. Tak zapis zgolj zaradi dejstva, da tožnik z njim ne soglaša, tudi ni v ničemer zavajajoč.

26. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, toženki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Oba zavarovalca sta svobodna gospodarska subjekta na trgu, ki sta se prostovoljno odločila, da preneseta zavarovalno pogodbo. Novi zavarovalec je vstopil v pravno razmerje s toženko in prevzel pravice in obveznosti prejšnjega zavarovalca. Toženka je, kljub temu, da to ni bila njena zakonska dolžnost, večkrat obveščala novega zavarovalca o tem, da premija ni bila plačana, kakšen je njen znesek in na kateri bančni račun jo je potrebno plačati, kar je novi zavarovalec očitno vedel, ko je nekaj ur po škodnem dogodku plačal dolgovano premijo za nazaj. Toženki ni očitati, da je ravnala v nasprotju s svojimi obveznostmi oziroma dolžnostmi, saj je bilo ugotovljeno, da je o neplačani premiji obvestila tako novega zavarovalca, kot tudi tožnika, kot vinkulacijskega upravičenca, čeprav k temu ni bila zavezana. Posledično je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

27. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan toženki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, v katerem je obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam tožnika. Sodišče druge stopnje ji je priznalo: 1750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 (glede na sporno vrednost je vrednost storitve po tar. št. 18 1400 točk), 35 točk za materialne stroške po 11. členu OT, kar je skupaj 1785 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 1.071,00 EUR, k temu je prišteti še 22% DDV v znesku 235,62 EUR, kar je skupaj 1.306,62 EUR.

1 V skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ, ki določa: Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče trideset dni od zapadlosti premije. 2 Tožnik, kot vinkulacijski upravičenec, ni stranka pogodbenega razmerja, ki ga je s toženko sklenil zavarovalec in sama vinkulacija ne ustvarja njegove zaveze za plačilo zavarovalne premije. 3 Čeprav je toženka to dejansko naredila, ko je tožniku poslala vinkulacijsko obvestilo. 4 Kot pojasnjuje M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 643. 5 M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 646. 6 M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 643. 7 Čeprav med strankama ni bilo sporno, da je toženka novega zavarovalca kljub temu po e-mailu obvestila, da premija ni plačana.