Jedro

Neutemeljena je trditev, da bi moralo sodišče za izrek obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ugotoviti, da je razmerje psihotropnih substanc (količnik) v konoplji večji od 1 (ena). Ne KZ ne Odločba o seznamu mamil (Ur. l. RS, št. 5 - 241/98) ter Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 49 - 2336/2000) ne zahtevajo posebnega razmerja med psihotropnimi substancami in ne določajo količnika o vsebnosti posameznih substanc.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.E.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo J.E.F. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca ter preizkusno dobo dve leti in šest mesecev. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tudi zaradi drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Celotna vsebina zahteve temelji namreč na predpostavki, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano in tako polemizira z dokazno oceno in dokaznimi zaključki sodbe sodišča prve in druge stopnje. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uvodoma sicer sodišču očita kršitev določb ZKP iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka tega člena, vendar pa teh kršitev v sicer dokaj obširni vlogi ne obrazloži. Z navedbami, da dejanje obsojenemu F. ni dokazano, da je sodišče določen del zagovora napačno ocenilo, da je bila kvaliteta zasežene konoplje slaba in da v odločbi o stroških ni pravilno ocenilo obsojenčevega premoženjskega stanja, zagovornik izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato teh očitkov ni presojalo.

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev zagovornice v zahtevi, da bi moralo sodišče za izrek obsodilne sodbe ugotoviti, da je razmerje psihotropnih substanc (količnik) v konoplji večji od 1. Konoplja je po Odločbi o seznamu mamil (Ur. l. RS, št. 5 - 241/98) razglašena za mamilo (pod zap. št. 106) po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 49 - 2336/2000) pa je (podobno kot hašiš - smola s semen konoplje) uvrščena v I. skupino. Iz strokovnega mnenja, ki ga je sodišče upoštevalo pri izdaji obsodilne sodbe, je razvidno, da gre za mamilo - cannabis sativa L., saj vsi ekstrakti, pridobljeni iz vzorcev, ki so bili poslani v analizo, vsebuje canabinoidne komponente - canabinol, tetrahidrocanabinol in canabidiol. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno uporabilo zakon, ko je obsojenca spoznalo za krivega, da je zaradi prodaje hranil in neupravičeno proizvajal substanco, ki je razglašena za mamilo. Ne KZ in ne oba podzakonska akta ne zahtevata posebnega razmerja med psihotropnimi substancami in ne določata količnika o vsebnosti posameznih substanc.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve zakona in da je zahteva v pretežni meri vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine poleg trajanja in zamotanosti postopka upoštevalo tudi premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).