Jedro

Če je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne gre za prenehanje delovnega razmerja neodvisno od njegove volje, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila, ki pripada invalidu za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po 124. členu ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi toženčeva odločba, št. I-948.020, z dne 1.2.1996. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z razlogi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pravna podlaga za odločitev v zadevi je v določbah 124. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), ki je veljal do 31.12.1999 in torej tudi v času postopka pri tožencu ter postopka pred sodiščem prve stopnje. Po navedeni določbi, ki jo je citiralo že prvostopenjsko sodišče, delovni invalid III.

kategorije invalidnosti nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v primeru, ko mu delovno razmerje na drugem ustreznem delu ni prenehalo neodvisno od njegove volje. To pomeni, da tudi v primeru, ko je invalidu delovno razmerje prenehalo zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kar je podano v konkretni zadevi, nima pravice do nadomestila, saj ne gre za prenehanje iz razloga, na katerega delavec ne bi imel vpliva (npr. stečaj delodajalca). Pritožba s tem v zvezi navaja, da naj bi tožniku podtaknili okvaro na telefonski centrali, kjer je bilo njegovo delovno mesto, zato, ker naj bi zahteval upravičenost do nagrade za 30 let delovne dobe.

Za takšno izvajanje pa ni dejanske podlage. Že prvostopenjsko sodišče je razpolagalo s spisom toženca, št. I-948.020, v katerem je med drugim tudi sklep disciplinske komisije z dne 26.5.1995 A. d.o.o., ki je tožniku zaradi ugotovljene hujše kršitve delovne obveznosti izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na tej podlagi mu je to prenehalo dne 15.6.1995. Ker je tožnik s tem v zvezi na glavni obravnavi dne 24.4.1998 navajal, da je sedaj zadeva na Višjem delovnem in socialnem sodišču, je le-to vpogledalo tudi svoj spis Pdp 450/98. Iz njega je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sodbo, št. II Pd .../95, z dne 12.2.1998 zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo sklepa komisije za reševanje ugovorov z dne 15.6.1995 o izrečenem disciplinskem ukrepu - prenehanju delovnega razmerja, tako, da bi se mu izrekel milejši ukrep ter s tem povezani reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je s sodbo, št. Pdp 450/98, z dne 21.1.1999, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno ter jo potrdilo.

Torej je nedvomno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in s tem torej ne neodvisno od njegove volje, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila glede na določbo 124. čl. ZPIZ.

Pritožbena izvajanja o tem, da je tožnik brez dohodkov ter da se mu je zdravstveno stanje še poslabšalo, pa glede na navedeno zakonsko določbo za presojo pravilnosti odločitve toženca, niso pravno relevantna.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.