Jedro

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je naložena posebna obveznost, in jo zajame v novi pogojni obsodbi, ob novi preizkusni dobi pa ne določi (povzame) obsojencu naložene izpolnitve posebne obveznosti iz prejšnje pogojne obsodbe, preklic zaradi neizpolnitve posebne obveznosti ni mogoč.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.5.2006 razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.5.2006 po 4. odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu M.M. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.12.2003 ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je bil zakon kršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Po navedbah vložnika zahteve je bila pogojna obsodba preklicana zaradi neizpolnitve pogoja dne 12.5.2006, to je po tem, ko je dne 21.2.2006 sodišče izreklo enotno kazen brez dodatnega pogoja. Sodišče je odločilo o preklicu pogojne obsodbe povsem separatno, le v zvezi z zadevo ... in izdalo izpodbijano sodbo, čeprav je nato to sodbo vseeno upoštevalo pri določitvi enotne kazni v okviru na novo izrečene pogojne obsodbe, ki ne vsebuje posebnega pogoja. Na ta način je ob ustrezni pravnomočnosti sodnih odločb kršilo 506. člen ZKP, saj je napačno ugotovilo, da obsojenec ni izpolnil svoje obveznosti iz dodatnega pogoja, pa čeprav le ta s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ...), sploh ni bil določen. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeno sodbo razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je na podlagi določbe 2. odstavka 423. člena ZKP bila vročena obsojencu, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S pravnomočno sodbo z dne 16.12.2003 je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenega M.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj zatajitve po 5. odstavku 215. člena in goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni tri in pet mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju pravnomočne sodbe z dne 15.10.2002, s katero je obsojencu bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni tri in pet mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in določilo tudi poseben pogoj, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovanemu Ž.B. 55.000,00 SIT. Prav tako je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku ter obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine. Sodba je bila pravnomočna 16.12.2003. S sodbo z dne 21.2.2006 je isto okrajno sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ ter mu znova izreklo po 50. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni dva meseca zapora za vsako kaznivo dejanje, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju posameznih kazni, določenih s pogojno obsodbo (ki je ni preklicalo), izrečeno z navedeno pravnomočno sodbo, določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora ter preizkusno dobo štirih let. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino. Po izreku te sodbe, ki je bila pravnomočna dne 2.3.2006, je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo z dne 16.12.2003. Glede na prikazani potek kazenskih postopkov, ki jih je sodišče vodilo zoper obsojenca, je preklic pogojne obsodbe z napadeno pravnomočno sodbo nezakonit. Sodba z dne 16.12.2003, s katero je obsojencu bila izrečena pogojna obsodba z obveznostjo vrnitve oškodovanemu Ž.B. 55.000,00 SIT, in ki jo je sodišče preklicalo, je bila zajeta v pravnomočni sodbi z dne 21.2.2006. V pogojni obsodbi, ki jo je obsojencu znova izreklo sodišče, ob preizkusni dobi ni določilo, da mora obsojenec izpolniti navedeno obveznost. V takem položaju je sodba z dne 16.12.2003 izgubila svojo samostojnost, saj je razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za nova storjena kazniva dejanja, nova kazenska sankcija, v kateri je določena tudi nova preizkusna doba, ki začne teči od pravnomočnosti izreka nove sodbe. Če se pozneje pojavijo okoliščine, ki narekujejo preklic pogojne obsodbe, kot so storitev novega kaznivega dejanja, neizpolnitev naloženih obveznosti, določenih z novo, razširjeno sodbo, se prekliče pogojna obsodba v celoti in ne po delih. To pomeni, da se prvotna izrečena pogojna obsodba, ki je izgubila svojo samostojnost, več ne obnovi.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna kazenska sankcija ni več obstajala, preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo, katere sestavni del je postala, pa zaradi neizpolnitve obveznosti tudi ni mogoč, ker z njo obveznost obsojencu ni bila naložena. Z navedenim postopanjem je sodišče kršilo kazenski zakon (54. člen v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP). Gre za kršitev zakona, zaradi katere je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavilo napadeno pravnomočno sodbo.