Jedro

Ugotovitev izvedenca psihiatra, da je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni ovira za zaključek, da je storilec ravnal pri izvrševanju dejanja naklepno, čeprav je bila njegova zmožnost oblikovanja krivdnega odnosa bistveno zmanjšana.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženka se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v X, enota v X je s sodbo, opr. št. V K 61/93 z dne 3.9.1993, obt. spoznalo za krivo kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi s 3. odstavkom 9. člena in 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ in ji z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen 3 leta zapora, vanjo je štelo čas, prebit v priporu.

Sodišče je obtoženko oprostilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženke zaradi: 1. kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, 2. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in 3. zaradi odločitve o izreku kazenske sankcije, predlaga pa, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obtoženki izreče bistveno lažjo kazensko sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je obtoženka ravnala z direktnim naklepom, oprlo na ugotovitev, da je žrtvi zadala več udarcev, ki so bili z rezilom ali s topim delom sekire usmerjeni v predel vratu ali v glavo žrtve. Iz tega prvostopno sodišče utemeljeno zaključuje, da je obtoženka vedela, da s takšnim ravnanjem lahko oškodovanca ubije in je to tudi hotela (stran 5 izpodbijane sodbe).

Ne drži torej pritožbena trditev, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Slednji zaključek prvostopne sodbe naj bi bil po mnenju obrambe tudi v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da je obtoženka ves svoj interes usmerila v lastno obrambo, pri čemer zagovornik tudi meni, da sodišče ni zavzelo stališča o tem, ali je pri obtoženki obstajala zavest, pa čeprav zožena, v tem, da pri svojem ravnanju prekoračuje mejo obrambe, ki je neizogibno potrebna, da odvrne od sebe protipraven napad oškodovanca. V zvezi z navedenim vprašanjem je pritožnik iz obsežnega mnenja izvedenca psihiatra oziroma iz njegove ustne obrazložitve na glavni obravnavi dne 3.9.1993 iztrgal stavek, da je obtoženka ves svoj interes usmerila v svojo obrambo, kar je sicer izvedenec govoril v zvezi s stanjem zožene zavesti. Pri tem gre seveda le za razlago duševnega funkcioniranja oziroma doživljanja in ne za ocenjevanje obravnavanega dogodka v objektivnem in subjektivnem pogledu. Glede vprašanja obtoženkine prištevnosti pa je izvedenec navedel popolnoma jasne zaključne ugotovitve, po katerih je bila sposobnost presoje in obvladovanja obtoženke v času izvršitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšana, ne pa popolnoma izključena, glede tega torej med njegovimi ugotovitvami in sodbo ne more biti nasprotij. Dejanje, storjeno v prekoračenem silobranu, je lahko tudi naklepno, takšen zaključek je glede na že navedene okoliščine utemeljeno sprejelo prvostopno sodišče. Upoštevati je bilo namreč potrebno, da je obtoženka oškodovancu sekiro, s katero jo je napadel, iztrgala iz rok, pri čemer je ta padel na tla, nato pa ga je na tleh ležečega udarjala s sekiro. Utemeljeno v zvezi s tem prvostopno sodišče zaključuje, da je obtoženka s takšnim ravnanjem prekoračila meje neizogibno potrebne obrambe za odvrnitev istočasnega protipravnega napada in da je pri tem ravnala z naklepom, čeprav je bila njena zmožnost oblikovanja krivdnega odnosa bistveno zmanjšana. Trditev pritožnika, da obtoženka ni bila sposobna razumevati, kaj šele obvladovati svoje ravnanje, nima opore v izvedeniškem mnenju, čeprav se pritožnik nanj sklicuje, vendar ga glede na že navedene zaključke izvedenca nepravilno in v nasprotju z njimi interpretira.

Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, na takšni podlagi pa je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Utemeljena tudi ni pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Prvostopno sodišče je v pravi meri upoštevalo okoliščino, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu, kot tudi, da je bila obtoženka pri izvršitvi bistveno zmanjšano prištevna in ji je izreklo ustrezno omiljeno kazen zapora, drugih okoliščin, ki bi utemeljevale predlog za še blažjo kazensko sankcijo pritožnik ne navaja.

Neutemeljeno pritožbo zagovornika obtoženke je sodišče druge stopnje v skladu z določbo člena 384 ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženko pa v skladu z določilom 4. odstavka 98. člena v zvezi s členom 101 ZKP oprostilo stroškov pritožbenega postopka v obsegu, navedenem v izreku te sodbe.