Jedro

Iz 3. odstavka 1. člena ZAzil izhaja, da je RS z uveljavitvijo ZAzil širše kot Ženevska konvencija opredelila krog oseb, ki jim daje azil iz humanitarnih razlogov, s katerim pridobijo prosilci status begunca in iz tega statusa izhajajoče pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom (ZAzil).

Za odločitev glede obstoja humanitarnih razlogov v konkretnem primeru mora pristojni organ presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze in narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb; v presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, je v nasprotju z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic). Vendar pa v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov tožena stranka ni ugotavljala razlogov ogroženosti prvega tožnika. Sodišče pri tem pripominja, da manj ugodno zdravljenje v izvorni državi, kot bi ga bil prosilec deležen v državi, kjer je zaprosil za azil, ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP, če se ta ugotovitev nanaša na bolezni, ki niso življenjsko nevarne, oziroma se nanaša na osebe, ki so hudo zbolele, pa lahko v matični državi računajo na primerno medicinsko nego. Slaba in nezadostna medicinska nega pa lahko v primerih življenjsko nevarnih bolezni predstavlja nečloveško in ponižujoče ravnanje ter kršitev 3. člena EKČP. Za odločitev, ali obstajajo razlogi za priznanje humanitarnega azila v povezavi s 3. členom EKČP, je tako v ponovnem postopku potrebno ugotoviti bolezensko stanje prosilca za azil in nadalje, ali jima bo v primeru vrnitve v matično državo zagotovljena zadostna medicinska nega. Zato je v postopku potrebno ugotoviti vrsto bolezni in možne načine zdravljenja prvega tožnika in tretje tožnice, predvsem pa, ali je v matični državi tožnikoma dostopna bolnišnična pomoč in dostop do zdravil, saj azilni postopek v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, kot je predhodno obrazloženo, varuje prosilce za azil, če bi vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št.....z dne .....se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 113/00, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnikov za priznanje azila, ki so jo podali po tem, ko so preko Slovenije odšli v Italijo, od tam pa so bili vrnjeni v Republiko Slovenijo, ter jim določila rok tri dni po pravnomočno končanem postopku, v katerem morajo zapustiti državo. V svoji obrazložitvi navaja, da so tožniki v prošnjah za azil so navedli, da so Republiko Makedonijo zapustili zaradi vojnih razmer. Prvi tožnik pa je na zaslišanju dne 20. 3. 2002 ob prisotnosti njegove svetovalke za begunce in tolmača za albanski jezik navedel, da je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi Musliman, ki je Makedonijo zapustil skupaj s hčerkama, ko se je tam začela vojna. Bal se je mobilizacije, dobival je pozive makedonske vojske, na katere se ni odzval oziroma mu je bil vročen le en poziv. Vendar pa se prvi tožnik ni hotel boriti proti Albancem, ki ga niso pozivali v vojsko. Blizu hiše tožnikov je potekala fronta med makedonsko in albansko stranjo v maju oziroma juniju 2001, ko se je tožnik odločil, da zapustijo Makedonijo, ker se vojna razvnela in so ljudje začeli bežati. Povod za njegovo odločitev je bilo nočno bombardiranje, zaradi česar niso mogli spati in sta se otroka bala. Iz A so odpotovali z avtobusom na Hrvaško, med potjo pa so se odločili, da se bodo ustavili v Sloveniji zaradi bolezni otrok in ker je sam živčno bolan. V A je tedaj živelo mešano prebivalstvo, in sicer veliko Makedoncev, Romov in Srbov, največ pa Albancev. Sedaj prvi tožnik nima stikov v Makedoniji in ne spremlja situacije tam, zato ne ve, kaj se tam dogaja. Povedal je še, da je volil za stranko PDŠ (Albanska demokratska stranka), ki je sedaj koalicijska stranka, njen predsednik pa je Arben Xhaveri. Tožnik se boji vrnitve v Makedonijo, ker je ta tvegana, boji pa se zakona oziroma sovraštva oblasti in meni, da bi ga zaprli ali ubili zaradi pobega iz države in ker se je izognil mobilizaciji. Tožnik je v konfliktni situaciji tudi s svojo ženo in se boji njene družine. Prosi za azil iz humanitarnih razlogov, ker je osnovni motiv za pobeg iz Makedonije zdravstveno stanje njegove hčerke in njegovo izogibanje služenju vojske, ki je zanj sovražna, ker je Albanec. Če bi služil vojski, bi bil s strani Albancev proglašen za izdajalca in likvidiran, vrnitev pa mu preprečuje tudi ločitev od bivše žene, saj ga je njena družina hotela ubiti, ker si je drznil ločiti. Tožnik meni, da bi bil v Makedoniji ogrožen, ker še ni bil sprejet Zakon o amnestiji. Tožena stranka je v postopku preverjala utemeljenost tožnikovih razlogov za priznanje azila, ki jih je navedel v svoji prošnji in v izjavah na zaslišanju in najprej ugotavljala verodostojnost njegovih izjav ter utemeljenost subjektivnega strahu zaradi preganjanja v preteklosti. Preverjala pa je tudi, ali se zgodba prosilcev sklada z informacijami o politični in družbeni situaciji v njihovi matični državi ter pri tem uporabila različne vire informacij, na podlagi katerih je v podobnih primerih že odločala. V svoji obrazložitvi ugotavlja, da je prvi tožnik svojo prošnjo za azil utemeljeval s svojo albansko narodnostjo oziroma možnostjo preganjanja s strani ženine družine zaradi ločitve in strahom pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki mu ga pripisujejo makedonske oblasti zaradi pobega pred mobilizacijo, hkrati pa navaja tudi razloge slabega zdravstvenega stanja svoje hčerke. Tožena stranka ugotavlja, da je v splošnem smislu zgodba tožnikov verodostojna, da so tožniki dejansko zbežali iz Makedonije pred vojnimi spopadi, ki so bili takrat v tej državi med Makedonci in Albanci in so se začeli februarja 2001, ko so uporniki Nacionalne osvobodilne armade (National Liberation Army, dalje NLA) zahtevali več pravic za albansko etnično manjšino, ki v Makedoniji predstavlja tretjino celotnega prebivalstva. Tako je prišlo do spopadov med navedenimi uporniki in makedonsko vojsko, ki so trajali približno šest mesecev. Albanska politična stranka DPA je zahtevala, da se albanska manjšina omeni v ustavi kot konstitutivni element Republike Makedonije. Zahtevala je tudi priznanje albanske univerze v A ter albanščine kot uradnega državnega jezika. Iz članka Humanitarna situacija v bivši jugoslovanski Republiki Makedoniji, Januar 2002, izhaja, da je v obdobju od februarja do avgusta 2001 kot posledica omenjenih spopadov 140.000 oseb zapustilo svoje domove, od katerih jih je 81.000 odšlo na Kosovo, 12.000 v južni del Srbije, več kot 50.000 pa je bilo razseljenih znotraj Makedonije, nekaj tisoč je poiskalo zaščito v Albaniji in v Turčiji. V spopadih je bilo 200 žrtev, od tega 60 pripadnikov makedonske vojske in policije. Dne 13. 8. 2001 je bil podpisan Mirovni sporazum v Ohridu, ki je predvideval sprejem ustavnih amandmajev, ki dajejo večje pravice etničnim Albancem in jih je makedonski parlament dejansko sprejel 16. 11. 2001. Prišlo pa je tudi do spremembe preambule ustave, kar izhaja iz članka, objavljenega na svetovnem spletu dne 16. 11. 2001 z naslovom Makedonija je sprejela novo ustavo (Macedonia Adopts New Constitution), tožena stranka pa na podlagi navedenega članka in Poročila Human Rights Watch z naslovom Makedonija, Razvoj človekovih pravic za leto 2002, ter poročila BBC z naslovom Svet: Evropa, z dne 12. 3. 2002, ugotavlja, da so se albanski uporniki strinjali z razorožitvijo, svoje orožje pa predali silam NATA, ki so septembra 2001 zaključile akcijo, v kateri so zbrale 4000 kosov orožja, hkrati pa odločile, da v Makedoniji ostane njihovo moštvo pripadnikov, in sicer od 700 do 1000 oseb. Iz navedenega poročila BBC izhaja, da se je v Makedoniji vzpostavil mir, oktobra 2001 pa je bil sprejet Zakon o amnestiji, ki je bil objavljan v Uradnem listu Republike Makedonije, št. 18/2002. Na podlagi članka, objavljenega na svetovnem spletu z naslovom Makedonija oprostila prve albanske upornike z dne 7. 12. 2001 tožena stranka ugotavlja, da so bili na podlagi navedenega zakona že pomiloščeni prvi albanski uporniki, da pa bodo na njegovi podlagi pomiloščeni tudi vsi, ki so predali orožje silam NATA, vendar pa ne bodo pomiloščeni tisti, ki so zagrešili dejanja, nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov. Tožena stranka je v postopku preverjala, če gre v tem primeru za pomanjkanje zaščite s strani države in na podlagi zbranih informacij ugotovila, da je makedonska oblast sposobna in voljna zaščititi tožnike, zato na podlagi ugotovljenega ni mogoč zaključek, da bi bili tožniki preganjani zaradi njihove narodnosti, saj so v času oboroženega konflikta zaradi vsesplošnega kaosa bežali vsi prebivalci, tudi večinsko prebivalstvo. Tožena stranka zaključuje, da prav tako ni utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem prvega tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma izogibanja mobilizaciji v makedonsko vojsko v primeru vrnitve v matično državo, saj omenjeni Zakon o amnestiji določa, da se določbe o pomilostitvi iz 1. člena tega zakona uporabljajo tudi za osebe, ki se v času konflikta niso odzvale pozivu in so se tako izognile služenju vojaške službe, kot tudi za osebe, ki so samovoljno zapustile oborožene sile. Omenjeni zakon se dejansko izvaja, zato v tem primeru ne obstajajo razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji. pri čemer se tožena stranka sklicuje tudi na izoblikovano upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, ki sta že odločala v podobnih primerih prosilcev za azil iz Makedonije. Tako je v zadevi opr. št. I Up 78/2003-2 je Vrhovno sodišče RS potrdilo negativno odločbo tožene stranke in zavrnilno sodbo Upravnega sodišča RS. Tožena stranka v svoji obrazložitvi še navaja, da je pri odločanju upoštevala tudi prakso in smernice emigracijskega organa Velike Britanije - ImmigrationŽNationality Directorate, ki v svojih navodilih glede postopanja s prosilci za azil iz Makedonije med drugim navaja, da etnični Albanci v Makedoniji uživajo zadostno zaščito, ter da ni znakov, da bi oblasti sedaj preganjale ali zlorabljale pravice etničnih Albancev, ki jim je zagotovljena tudi popolna svoboda gibanja na ozemlju Makedonije. Zato bo večino prošenj zaradi teh razlogov štela za očitno neutemeljene. Prav tako Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in UNICEF zagotavljata glavno opremo, zdravila in medicinsko oskrbo v Makedoniji in v večini zdravstvenih primerov 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ne bo kršen in se ne bo priznalo azila po prostem preudarku (Discretionary Leave). Nadalje tožena stranka še navaja, da je posebej upoštevala navedbe o slabem zdravstvenem stanju mladoletne AA, za katero je prvi tožnik na zaslišanju predložil zdravstveno dokumentacijo in povedal, da jo je zaradi težav s srcem vozil v času spopadov v državno bolnišnico v A, kjer pa je zaradi zdravniških sestankov niso hoteli sprejeti. V zvezi z navedenim tožena stranka navaja, da spopadi med makedonsko vojsko in albanskimi silami niso terjale uničenja bolnišnic in zdravstvenih domov in da bo AA, tudi če je bila v času spopadov kot Albanka diskriminirana s strani zdravstvenega osebja, sedaj v primeru vrnitve v A deležna zadostne zdravstvene oskrbe, saj je situacija tam mirna in zdravstvo deluje normalno. Prav tako v Makedoniji deluje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). V zvezi z navedbami prvega tožnika o možnosti preganjanja s strani ženine družine, pa je tožena stranka mnenja, da tradicionalna načela delovanja albanske družbe sama po sebi ne morejo biti razlog za priznanje azila, pri čemer je prvega tožnika in njegove otroke makedonska oblast glede na zbrane informacije voljna in sposobna zaščititi, zato v tem smislu ne potrebuje zaščite druge države. Tožena stranka zaključuje, da tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, zato je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo. Tožniki zoper navedeno odločbo vlagajo tožbo iz razlogov nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navajajo, da so v Slovenijo prišli zaradi vojnih razmer v Makedoniji in zaradi neposrednih spopadov med makedonskimi vojaki ter albansko vojsko v neposredni bližini njihove hiše v Tetovu, ki je bila na razmejitveni črti. Razlog za strah tožečih strank v zvezi z vrnitvijo pa je v tem, da je prvi tožnik zavrnil poziv v makedonsko vojsko. Prav tako je dobil poziv, da se pridruži albanski vojski. kar je navedel že v času zaslišanja, zaradi česar je prišlo tudi do spora med njim in ženo, tako da ga je zapustila in mu pustila otroka, saj njena brata nista dovolila, da živi z "albanskim izdajalcem". Ta spor med prvim tožnikom in njegovo ženo ter njeno družino v zapisniku z zaslišanja ni razjasnjen, saj je navedeno le dejstvo, da je v konfliktu z ženo in njeno družino, in da se boji zakona, saj je zbežal tudi zato, ker se boji, da bi ga ubili, ker ga drugače obravnavajo zaradi bega iz države. Prvi tožnik se boji makedonskih oblasti, pa tudi Albancev oziroma organizacije, ki jo vodijo Albanci in katere aktivna člana sta tudi brata njegove žene. Poleg tega pa se boji za življenje svojih otrok. Meni, da bi moral iz teh razlogov upravni organ razjasniti nejasnosti, ki so nastale v zapisniku, poleg tega pa bi morala tožena stranka zaslišati tudi mladoletno drugo tožnico BA, ki je stara 15 let, z mlajšo tretjo tožnico AA pa opraviti informativni razgovor. Tako bi se ugotovilo, kaj predstavlja objektivni oziroma njihov subjektivni strah pred preganjanjem. Tožniki navajajo, da ne vedo, ali je prišlo do nesporazuma, saj prvi tožnik trdi, da v intervjuju ni rekel, da ga Albanci niso pozvali v vojsko. Oni so ga pozvali, saj je vsaka stranka imela svojo vojsko in je zato prihajajo do spopadov. Ker se jim ni pridružil, pa ima probleme z nekdanjo ženo in njenima bratoma. Zato se boji maščevanja Makedoncev in Albancev, zlasti sedaj, ko so odnosi zaostreni in ko je prišlo do odkritih spopadov med albansko vojsko in redno makedonsko vojsko. Albanska vojska je sedaj v Makedoniji organizirana pod AKSH in po mnenju zahodnih virov poveljniki te organizacije ne bi imeli težav pri mobilizaciji približno tisoč izkušenih in solidno opremljenih borcev v sorazmerno kratkem času. Ta organizacija pa je prevzela tudi odgovornost za bombni napad na stavbo sodišča v Strugi, kot izhaja iz podatkov internetnega poročila Črnih orlov z dne 27. 2. 2003. Utemeljenost subjektivnega strahu prosilcev za azil pred vrnitvijo v matično državo bi po mnenju tožnikov morala ugotoviti tožena stranka in nato omogočiti tožnikom, da se o tem izjasnijo. Splošno je znano, da je prišlo do sporov med Albanci, živečimi v Makedoniji, ki so se organizirali v AVSH, in regularno makedonsko vojsko, in tudi, da so ti spopadi privedli do žrtev. Te žrtve pa so bili civilisti. Prišlo je tudi do več bombnih napadov v A. V radijski oddaji na Radio Slovenija ob 17. uri so govorili poznavalci problematike v Makedonije o tem, kako krhek je mir med Albanci in Makedonci, ki ga ohranjajo pristojne ameriške vojaške enote. Iz poročila UNHCR Refworld 2003 pa izhaja, da so se v Makedoniji po pomladi 2003 okrepila albanske vojne formacije na ta način, da ima vsaka stranka svojo vojsko in da v to vojsko pozivajo svoje člane. Tožniki iz teh razlogov menijo, da tožena stranka ni pravilno utemeljila ugotovljenega objektivnega stanja oziroma da se ni opredelila, če je strah tožnikov glede na njihovo situacijo, v kateri oče samohranilec skrbi za dve mladoletni hčeri, katerih življenje je vsakodnevno ogroženo, objektiven ali ne. Tožniki menijo, da izpolnjujejo pogoj po 6. členu ZAzil, to je, da bi njihova vrnitev v matično državno predstavljala možnost, da bi bili izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Diskriminacija, na katero se sklicuje tožena stranka, ni zato, ker Makedonija ni izpolnila pogojev iz Konvencije o človekovih pravicah, ampak zato, ker je to sistemska diskriminacija, ki se s tiho privolitvijo izvaja pri vsakodnevnem srečevanju z organi oblasti. Tožniki poudarjajo, da sta od dneva vložitve prošnje za azil do njene rešitve pretekli polni dve leti, mladoletni tožnici pa v Sloveniji obiskujeta šolo in sta se vključili tudi v okolico. Glede na navedeno tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi prošnji za azil na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil ali pa vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati tožniki prosijo za oprostitev plačila sodnih taks glede na svoj status prosilcev za azil in ker nimajo sredstev za življenje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu. K točki 1: Tožba je utemeljena. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in svojo odločitev oprla na določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri pristojni organ, v primeru če zavrne prošnjo za azil kot neutemeljeno določi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo. Po določbi 1. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil ali pa če obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona (2. alinea). Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (dalje: Ženevska konvencija). Na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa da je azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki prosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (Uradni list RS, MP, št. 7/94, v nadaljevanju EKČP) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz citirane določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil tako izhaja, da je RS z uveljavitvijo ZAzil širše kot Ženevska konvencija opredelila krog oseb, ki jim daje azil iz humanitarnih razlogov, s katerim pridobijo prosilci status begunca in iz tega statusa izhajajoče pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom (ZAzil). Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za priznanje azila, ki bi temeljili na 2. odstavku 1. člena ZAzil, kar je pravilno navedla in obrazložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, skladno s podatki in listinami v upravnih spisih. Sodišče se z njeno utemeljitvijo, kot je predhodno povzeta, v tem delu strinja, zato je na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Po presoji sodišča pa je v obravnavanem primeru utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v postopku ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja glede razlogov za zavrnitev humanitarnega azila, ki ga je na zaslišanju dne 20. 3. 2002 izrecno uveljavljal tožnik po svoji pooblaščenki, ki je bila na zaslišanju navzoča, kot izhaja iz zapisnika, sestavljenega navedenega dne, ki ju bil tožniku prebran v albanskem jeziku in nanj ni imel nobenih pripomb. Za odločitev glede obstoja humanitarnih razlogov v konkretnem primeru mora pristojni organ v postopku presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze in narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb; v presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, da lahko pristojni organ naredi zanesljivo presojo obstojev obeh elementov, je v nasprotju z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic), enako stališče pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-422/03-10 z dne 10. 7. 2003. Vendar pa v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov tožena stranka ni ugotavljala razlogov ogroženosti prvega tožnika, ki je na ustnem zaslišanju izpovedal, da "ima živčno bolezen", zato je v zvezi s to okoliščino ostalo dejansko stanje s tem nepopolno ugotovljeno, prav tako pa tudi glede na njegove navedbe, da ima bolno hčerko, ki ima težave s srcem in ki je v Makedoniji zaradi vojnega stanja niso želeli sprejeti na preglede, sedaj pa ima poleg težav s srcem velikokrat vročino, za kar je prvi tožnik ob ustnem zaslišanju, kot izhaja iz zapisnika, v spis priložil zdravstveno dokumentacijo hčerke iz Makedonije. Sodišče pri tem pripominja, da manj ugodno zdravljenje v izvorni državi, kot bi ga bil prosilec deležen v državi, kjer je zaprosil za azil, ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP, če se ta ugotovitev nanaša na bolezni, ki niso življenjsko nevarne, oziroma se nanaša na osebe, ki so hudo zbolele, pa lahko v matični državi računajo na primerno medicinsko nego. Slaba in nezadostna medicinska nega pa lahko v primerih življenjsko nevarnih bolezni predstavlja nečloveško in ponižujoče ravnanje ter kršitev 3. člena EKČP. Enako stališče je zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Tanko V. Finland (APPL.NO.23634/94, 19. 5. 1994) in zaključilo, da pomanjkanje pravilne zdravstvene nege osebi, ki je zbolela za resno - življenjsko nevarno boleznijo v posebnih okoliščinah lahko predstavlja kršitev EKČP. Za odločitev, ali obstajajo razlogi za priznanje humanitarnega azila v povezavi s 3. členom EKČP, je tako v ponovnem postopku potrebno ugotoviti bolezensko stanje prosilca za azil (v konkretnem primeru prvega tožnika in tretje tožnice) in nadalje, ali jima bo v primeru vrnitve v matično državo zagotovljena zadostna medicinska nega. Zato je v postopku potrebno ugotoviti vrsto bolezni in možne načine zdravljenja prvega tožnika in tretje tožnice, predvsem pa, ali je v matični državi tožnikoma dostopna bolnišnična pomoč in dostop do zdravil, saj azilni postopek v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, kot je predhodno obrazloženo, varuje prosilce za azil, če bi vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto. Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje v bistvenih točkah glede (ne)priznanja azila tožnikom na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil nepopolno ugotovljeno, je na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. odstavka 60. člena ZUS. K točki 2: Tožniki so v tožbi predlagali, da se jih oprosti plačila sodnih taks, ker so prosilci za azil in nimajo sredstev za življenje. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji), ker bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživljajo tožniki.