Jedro

Z uveljavitvijo ZTro-1 so se spremenili pogoji za vračilo trošarine za stroje v gradbeništvu, saj se sedaj za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se po SKD uvršča v področje „Gradbeništvo“.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevah vračila plačane trošarine za energente za industrijsko-komercialni namen za mesece od avgusta 2016 do julija 2018 zahtevke tožnika z izpodbijanimi odločbami delno ali v celoti zavrnil kot neutemeljene, in sicer za količine goriva, ki so navedene v posamezni izpodbijani odločbi. Ugotovil je, da je tožnik v skladu s 3. točko 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) vložil mesečne zahtevke za vračilo trošarine. Sklicuje na Pravilnik o vračilu trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa podatke, ki jih mora voditi upravičenec, ki uveljavlja vračilo trošarine. Navaja, da so kot statični stroji, za katere je upravičeno vračilo trošarine, prepoznani tisti stroji, ki pri svojem delu niso mobilni, tj. ki svojo funkcijo izvajajo na mestu. Za namene vračila trošarine se mednje uvrščajo tudi mobilno omejeni stroji, ki ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, se med različnimi lokacijami delovišč premikajo na posebnih vozilih za specialne prevoze, je njihova mobilnost omejena na zaprto delovišče / gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem, se v času opravljanja svoje funkcije ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji. Glede strojev v gradbeništvu je pomembno, da upravičenec s stroji dejansko opravlja takšno vrsto dejavnosti, ki se po SKD uvršča pod gradbeništvo.

2. Prvostopenjski davčni organ je iz predloženih listin za posamezno obdobje ugotovil, da je tožnik delovne stroje kot so nakladalec BENATI 5.30, dumper CAT 769 C št.7, dumper CAT 773 B št. 8, dumper CAT 773 B št.9, dumper EUCLIN R60 št. 1, dumper EUCLID R60 št. 2, buldožer CAT D9 N, buldožer CAT D7 E, nakladalec VOLVO 350 F, dumper PERLINI DP705WD, bager KOMATSU 74 KW, nakladalec FH-170-W, bager KOMATSU WB 97R, dumper CAT 775GQŠT1, dumper CAT 775GQŠT2, nakladalec CAT 950M KS, nakladalec CAT 988, nakladalec CAT 988 B in nakladalec CAT 988 K uporabljal na zaprtih območjih kamnoloma ..., kamnoloma ... oziroma kamnoloma ..., za namene dejavnosti proizvodnje peska in kamenih agregatov, ki se po standardni klasifikaciji dejavnosti uvršča v področje B-rudarstvo, s čimer ne izpolnjuje pogoja za vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen za stroje v gradbeništvu. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti. Navedeni delovni stroji tudi ne morejo biti pripoznani kot statični delovni stroji, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo. Tako za te stroje niso izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnikove zahteve vračilo trošarine v navedenem delu zavrnil. 3. Drugostopenjski davčni organ je postopke v zvezi s tožnikovimi pritožbami zoper izpodbijane odločbe združil v skupno obravnavanje in odločanje ter tožnikove pritožbe zavrnil kot neutemeljene. Meni, da je prvostopenjski organ v okviru preverjanja izpolnjevanja pogojev po 93. členu ZTro-1 pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine za industrijsko – komercialni namen za pogonsko gorivo za delovne stroje, glede katerih je ugotovil, da gre za statične delovne stroje. Za slednje je ugotovil, da se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ne izpolnjujejo enega izmed pogojev za uvršanje mobilno omejenih strojev med statične delovne stroje (da se v času opravljanja svoje funkcije premikajo in delujejo kot statični delovni stroji). Navedeni delovni stroji so se uporabljali na zaprtih območjih kamnolomov za namene dejavnosti proizvodnje peska in kamenih agregatov, ki spada po SKD v področje B-Rudarstvo in ne v področje F-Gradbeništvo, s čimer ne izpolnjujejo tudi pogoja za vračilo trošarine za industrijsko – komercialni namen za stroje v gradbeništvu. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja SKD. Isti stroj je mogoče uvrstiti med gradbene stroje ali ne, odvisno od vrste dela, ki se s strojem opravlja v posameznem obdobju, za katero se zahteva vračilo trošarine.

4. Drugostopenjski organ zavrača sklicevanje tožnika na dopis št. 4230-88/2008-10 z dne 29. 12. 2008 (v nadaljevanju pojasnilo CURS) in na odgovor Generalnega finančnega urada št. 0920-12536/2016-2 z dne 29. 11. 2016. Tudi po mnenju drugostopenjskega davčnega organa sporni delovni stroji ne morejo biti pripoznani kot mobilno omejeni statični delovni stroji, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ni izpolnjen eden od pogojev za uvrščanje mobilno omejenih strojev med statične delovne stroje, ker imajo lasten pogon na kolesih in se pri opravljanju dela lahko sami premikajo. Nekateri imajo nameščene različne priključke, namenjene potiskanju ali nalaganju materiala z občasnim ali stalnim premikanjem med obratovanjem. Glede zatrjevanja, da sporni stroji niso namenjeni vožnji v javnem prometu pa pojasnjuje, da pogoje za dajanje motornih in priklopnih vozil na trg ter njihovo registracijo in udeležbo v cestnem prometu ureja Zakon o motornih vozilih. Skladno s tem zakonom se da sklepati, da se lahko nekateri delovni stroji tudi registrirajo. V praksi sicer delovni stroji niso registrirani (jih ni potrebno registrirati), a se kljub temu lahko pojavijo v cestnem prometu, pri premiku med delovišči na krajših razdaljah (npr. nakladalci, dumperji). Določila ZTro-1 predstavljajo sprejete zakonske določbe, ki zavezujejo tožnika pri vlaganju zahtevkov in davčni organ, ki o teh zahtevkih odloča. Vračilo trošarine je ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno. Spremenili so se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine za stroje v gradbeništvu, in sicer je bila Direktiva 2003/96/ES (v nadaljevanju Direktiva) bolj dosledno implementirana v delu iz točke c) drugega odstavka njenega 8. člena. Implementirani sta bili še točka a) in točka b) za stacionarne stroje. Oprostitev iz točke d) pa je bila implementirana zgolj za motorna tirna vozila v železniškem prometu. Navedena določila Direktive so opcijska in je državam članicam prepuščena določitev obsega v nacionalni zakonodaji. Ureditev glede vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za statične delovne stroje se z ZTro-1 sicer ni spremenila glede na prej veljavni zakon (v nadaljevanju ZTro). Vendar sporni delovni stroji iz že navedenih razlogov ne morejo biti pripoznani kot mobilno omejeni statični delovni stroji. Če je tožnik za te delovne stroje po prejšnjem ZTro prejel vračilo trošarine za industrijsko – komercialni namen, to še ne pomeni, da je avtomatično upravičen do vračila trošarine tudi po sedaj veljavnih določbah 93. členu ZTro-1. Davčni organ namreč glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali se določen delovni stroj šteje za statičnega. V ZTro so bili v 54.a členu sicer navedeni statični stroji in stroji v gradbeništvu (kamor so po mnenju pritožbenega organa sporni delovni stroji spadali in ne med statične delovne stroje), ni bilo pa posebej navedeno (kot sedaj v ZTro-1), da stroji v gradbeništvu zajemajo samo stroje, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki spada v področje „Gradbeništvo“, kot ga opredeljuje SKD.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilne dele izpodbijanih odločb, za katere meni, da temeljijo na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter so materialnopravno nepravilne. Izpodbijane odločitve temeljijo na ugotovitvi, da v obravnavanem primeru ne gre za mobilno omejene statične delovne stroje ter na ugotovitvi, da tožnik teh strojev ne uporablja za dejavnost, ki bi se uvrščala po SKD med gradbeništvo. Navedena zaključka sta napačna in temeljita na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter kršitvi enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženka je tožnikovim zahtevkom za vračilo trošarine do vključno julija 2016 vedno ugodila, 1. 8. 2016 pa je začel veljati ZTro-1. Razlika v dikciji med 93. členom ZTro-1 in 54.a členom ZTro je minimalna, izpuščeni so le stroji v strojegradnji. Ureditev se s sprejemom novega zakona vsebinsko ni spremenila, zakonodajalec je določbo le uskladil z Direktivo Sveta 2003/96/EU (v nadaljevanju Direktiva), v prvem odstavku 93. člena ZTro-1 pa je dodano pojasnilo glede uveljavljanja vračila dela trošarine za stroje v gradbeništvu. ZTro-1 je le vzpostavil sodobnejši način poslovanja, ni pa spremenil same vsebinske ureditve. Iz predloga ZTro-1 je mogoče razbrati, da se glede na veljavno ureditev ohranjajo vračila dela trošarine pri rabi za industrijsko-komercialni namen, kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter za komercialni prevoz blaga in potnikov, pri čemer so se pogoji spreminjali le pri vračilu trošarine za gradbeništvo tako, da se Direktivo prenaša bolj dosledno. V času uveljavitve ZTro-1 se evropske direktive niso spreminjale, nespremenjeni sta ostali tako Direktiva kot tudi Direktiva Sveta 2008/118/ES. Od leta 2010 se torej zakonodaja na področju trošarin ni spreminjala, zaradi česar ni zadržka, da tožnik tudi od uveljavitve ZTro-1 dalje ne bi imel priznanega vračila trošarine za sporne delovne stroje. Kljub temu pa je od 1. 8. 2016 dalje toženka takšne zahtevke začela zavračati, ne da bi obrazložila ta svoj odstop od dotedanje prakse. Gre za samovoljno in arbitrarno razlago relevantnih zakonskih določb in določb Direktive ter odstop od dotedanje prakse brez razumne pravne obrazložitve. S tem je bila tožniku kršena pravica po 14. členu URS, hkrati pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Definicija statičnih delovnih strojev se s spremembo zakona ni spremenila. Kar navaja toženka, ni zakonska definicija, temveč gre za definicijo, ki jo je za potrebe odločanja sprejela toženka, pa tudi ta definicija se s spremembo zakona ni v ničemer spremenila. Toženka je kljub temu za sporne stroje od uveljavitve ZTro-1 dalje ugotovila, da se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ne izpolnjujejo enega od pogojev za uvrščanje med statične stroje. To ne drži. Sporni delovni stroji so locirani le v zaprtih območjih tožnikovih kamnolomov in so omejeni na gibanje znotraj zaprtega kamnoloma. Noben od spornih strojev ni registriran za udeležbo v javnem prometu, vsi se med različnimi delovišči lahko premikajo samo na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, mobilnost vseh je omejena na kamnolom kot zaprto delovišče in služi samo občasnemu premikanju po delovišču. Sporni delovni stroji se med opravljanjem svojega dela ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji, so vozila, namenjena uporabi izven javnih cest in nimajo dovoljenja za uporabo na javnih cestah. Davčna organa se do tega nista opredelila, rekoč, da gre za stroje, ki se v času funkcioniranja premikajo, pri čemer pa nista navedla, na kakšni podlagi sta to ugotovila. Da gre za stroje z lastnim pogonom na kolesih, še ne pomeni, da se med opravljanjem dela premikajo. Ti stroji so med delom v mirovanju, premika se samo glava stroja, s katero nakladajo, potiskajo oz. premikajo tovor, ne pa tudi celoten stroj. Stroj se premakne le toliko, kolikor je potrebno, da zamenja lokacijo, kar je skladno s pogojem, da mobilnost služi le občasnemu premikanju po delovišču. Tožnik se sklicuje na točki b) in d) 8. člena Direktive in navaja, da je praksa toženke v nasprotju z evropskim pravnim redom, ki vračilo trošarine omogoča tudi v primerih, ko gre za vozila, namenjena uporabi izven javnih cest, oz. vozila, ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah. Pojasnilo drugostopenjskega davčnega organa o neregistraciji strojev v praksi, pri čemer pa se vseeno lahko pojavijo v cestnem prometu, ni relevantno, saj je tožnik pojasnil, da sporni delovni stroji niso registrirani in jih uporablja le na svojih zaprtih deloviščih. Drugostopenjski davčni organ priznava, da se ureditev glede vračila trošarine za statične stroje po ZTro-1 ni spremenila, pa vseeno sedaj tožniku vračila ne prizna, četudi je to bilo pred uveljavitvijo ZTro nesporno. Ne drži, da tožnik ne bi opravljal dejavnosti, ki se uvršča med gradbeništvo, toženka pa tudi ne obrazloži, kako je to konkretno ugotovila. Ne obstaja noben stvarno utemeljen razlog za različno obdavčitev stroja, ki opravlja delo enkrat na gradbišču, drugič pa v kamnolomu. Gre za enaka dela, enak način in primerljivo okolje. Različno obdavčevanje istega stroja je absurdno, ustvarja pa tudi diskriminacijo med podjetji, ki uporabljajo enake stroje za enaka dela, le pri zgolj formalno različni dejavnosti. To izkrivlja konkurenco in vpliva na nepravilno delovanje notranjega trga. Iz preambule Direktive Sveta 2008/118/ES pa izhaja, da so koncept trošarine in pogoji za njeno plačilo enaki v vseh državah članicah in da bi moral režim za pobiranje in vračanje trošarine slediti nediskriminatornim pravilom. V Italiji se za iste stroje in na podlagi iste direktive trošarine vrača. Tožnik predlaga zaslišanje svojega predstavnika, predloži pa tudi seznam strojev s slikami. Sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe odpravi in vrne zadeve istemu organu v ponovni postopek ter odloči o stroških postopka.

6. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe, ki so vsebinsko identične pritožbenim navedbam, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V zvezi s tožbenimi očitki, da je toženka od 1. 8. 2016 dalje zahtevke za sporne delovne stroje začela zavračati, ne da bi svoj odstop od dotedanje prakse obrazložila, toženka ponovi, da so bile razlog za drugačno obravnavo sprejetih zahtevkov sprejete določbe novega ZTro-1, ki je v 93. členu uredil področje vračanja trošarine za stroje v gradbeništvu za industrijsko – komercialni namen drugače, kot so bile določbe 54.a člena ZTro. Do vračila trošarine po določbah 93. člena ZTro-1 so tako upravičene osebe, ki so energent porabile za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah. Določila ZTro-1 predstavljajo sprejete zakonske določbe, ki zavezujejo tožnika pri vlaganju zahtevkov in davčni organ, ki o teh zahtevkih odloča. Vračilo trošarine je ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno. Spremenili so se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine za stroje v gradbeništvu, in sicer je bila Direktiva bolj dosledno implementirana v delu iz točke c) drugega odstavka njenega 8. člena. Implementirani sta bili še točka a) in točka b) za stacionarne motorje. Oprostitev iz točke d) pa je bila implementirana zgolj za motorna tirna vozila v železniškem prometu. Ponovno poudari, da so navedena določila Direktive opcijska in je državam članicam prepuščena določitev obsega v nacionalni zakonodaji. Sporni delovni stroji se ne morejo uvrščati med mobilno omejene statične stroje, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo. Imajo lasten pogon na kolesih in različne priključke. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb sodišče sodi, da so izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu pravilne in zakonite, pravilni in skladni z zakonom pa so po presoji sodišča tudi razlogi in razlogi drugostopenjske odločbe. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi tožnik s tožbo v zavrnilnem delu izpodbija 24 prvostopenjskih odločb, pri čemer gre v vseh navedenih zadevah za isto toženo stranko, zadeve pa temeljijo na isti pravni podlagi. Za odločanje v vseh zadevah je pristojno to sodišče, dejanska podlaga pa se razlikuje v posameznih zadevah le glede vrste posameznih delovnih strojev, obdobja (meseca) in količine, za katero je prvostopenjski davčni organ tožniku zavrnil vračilo trošarine. To po presoji sodišča v obravnavani zadevi zadosti pogoju iste dejanske in pravne podlage v smislu 35. člena ZUS-1. Zato sodišče tožnika iz razlogov procesne ekonomije ni pozivalo k razdružitvi tožbe, čeprav s tožbo izpodbija več odločb. 10. Po prvem odstavku 93. člena ZTro-1 imajo osebe, ki opravljajo dejavnost, za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti.

11. Zakonska ureditev pravice do vračila trošarine za statične delovne stroje se s sprejemom ZTro-1 glede na predhodni zakon (ZTro) ni spremenila, o čemer tudi med strankama ni spora. Davčni organ je zato po presoji sodišča utemeljeno odločil z uporabo kriterijev, ki so bili za opredelitev omejeno mobilnih delovnih strojev kot vrste statičnih delovnih strojev v sodelovanju z GZS – Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala kumulativno določeni na podlagi ZTro in ki izhajajo iz pojasnila CURS.

12. Obravnavano pojasnilo CURS ne predstavlja pravne podlage izpodbijanih odločb, ki so v pravnem pogledu utemeljene z določbami ZTro-1 in v času odločanja veljavnega Pravilnika. Pojasnilo CURS, ki mu oporeka tožnik, z uporabo katerega je v izpodbijanih odločbah in v odločbi drugostopenjskega davčnega organa presojena lastnost spornih delovnih strojev, zagotavlja enakost v uporabi prava in odločanje skladno z načelom vezanosti upravnega organa na lastne prejšnje odločitve kot del ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom. Izpodbijane odločbe z upoštevanjem kriterijev, ki izhajajo iz pojasnila, torej ne odstopajo od ustaljene upravnopravne prakse. Da bi davčni organ v drugih postopkih pojasnilo CURS glede v izpodbijanih odločbah spornih strojev razlagal drugače oziroma na način, ki ga uveljavlja tožnik, pa tožnik ne zatrjuje.

13. Tožnik v tožbi sicer navaja, (i) da sporni stroji ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, (ii) da se med različnimi delovišči premikajo na posebnih vozilih za specialne prevoze, (iii) da je njihova mobilnost omejena na zaprto delovišče/gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem, ter (iv) da se v času opravljanja svoje funkcije ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji. Toženi stranki pa očita, da je kljub temu za sporne delovne stroje od 1. 8. 2016 dalje ugotovila, da se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ne izpolnjujejo enega izmed pogojev za uvršanje mobilno omejenih strojev med statične delovne stroje. Zatrjuje, da se sporni delovni stroji med opravljanjem svojega dela ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji. Kljub temu, da gre za stroje z lastnim pogonom na kolesih, saj so ti stroji med delom v mirovanju, premika se samo glava stroja, ne pa tudi celoten stroj, ki se premakne le toliko, kolikor je potrebno, da zamenja lokacijo (kar je skladno s pogojem, da mobilnost služi le občasnemu premikanju po delovišču). Po presoji sodišča so te tožnikove navedbe neupoštevne iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnik namreč napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava v tej zvezi v svojih pritožbah v davčnem postopku ni uveljavljal, tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede teh vprašanj v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.1 Tožnik je v svojih pritožbah v zvezi s kriteriji iz pojasnila CURS le pavšalno navajal, da je v njegovem primeru izpolnjen pogoj, da ti stroji ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, v zvezi s čimer pa niti ni podal bolj konkretnih navedb niti dokaznih predlogov. Navedel je tudi, da pogoji v pojasnilu CURS niso navedeni kumulativno. Ostalih dejstev, ki jih navaja v tožbi, v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb in v pritožbi ni navajal. Sodišče teh dejanskih navedb zato ne upošteva, saj gre za nedovoljene novote po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. 14. Z uveljavitvijo ZTro-1 pa so se spremenili pogoji za vračilo trošarine za stroje v gradbeništvu, saj se sedaj za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se po SKD uvršča v področje „Gradbeništvo“. Zatrjevanega nasprotja z Direktivo sodišče ni našlo. Direktiva namreč državam članicam omogoča, da lahko uveljavijo izjeme za industrijske in komercialne namene, določene v členu 8, v dispoziciji držav članic pa je, da možne izjeme uveljavijo (v celoti ali deloma ali sploh ne), vendar v okviru, ki ga določa Direktiva.

15. Omejitev gradbenih strojev na tiste, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“ v skladu s SKD, pa po presoji sodišča ni neustrezna. Stališču tožnika, da bi moral biti kot oseba, ki opravlja dejavnost, ki je celo namenjena gradbeništvu, v zakonu obravnavan enako kot osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost, ki se po SKD uvršča v področje “Gradbeništvo“, ni mogoče slediti. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik gradbene dejavnosti po SKD ne opravlja. Tožnik v tožbi navaja, da navedeno ne drži, pri čemer gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V postopku tem ugotovitvam namreč tožnik ni oporekal. Tožnik navaja, da ni razlogov za različno obdavčitev strojev, ki delo opravljajo na gradbišču, v primerjavi s tistimi, ki delo opravljajo v kamnolomu. Za takšno ekstenzivno tolmačenje gradbene dejavnosti po presoji sodišča ni pravne podlage, upoštevati pa je treba tudi, da ne gre za obdavčevanje strojev, temveč za obdavčevanje subjektov (gospodarskih družb), ki opravljajo določene vrste dejavnosti po SKD. Na to utemeljeno opozarja tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, ko navaja, da je isti stroj med gradbene stroje mogoče uvrstiti ali pa tudi ne, pač odvisno od vrste dela, ki se s strojem opravlja v relevantnem obdobju. Poleg tega gradbene dejavnosti že po splošnem vedenju ni mogoče izenačiti s pridobivanjem kamna kot surovine za področje cementne industrije, četudi se cement uporablja pri gradbeništvu, ravno tako tudi ne gre za konkurenčni dejavnosti ali dejavnosti, ki bi bili medsebojno zamenljivi; razlike v teh dejavnostih ne utemeljujejo njune izenačitve. Vračilo trošarine po 93. členu ZTro‑1 predstavlja davčno ugodnost, ki je izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki, ko gre za gradbene stroje, privilegira izključno dejavnost gradbeništva po določbah SKD. Da bi bil tožnik v zakonu in izpodbijanih odločbah obravnavan drugače od drugih zavezancev, ki opravljajo takšno dejavnost kot tožnik, pa tožnik ne navaja. Njegovo drugačno obravnavanje od zavezancev, ki opravljajo drugačno dejavnost (čeprav z dejavnostjo tožnika v dejanskem pogledu v mnogočem povezano), pa po presoji sodišča tudi ne predstavlja neutemeljenega razlikovanja v zakonskem privilegiranju in ne posega v konkurenčna razmerja na trgu, kot se nekonkretizirano navaja v tožbi, v zvezi s čimer je povsem nekonkretizirano podana tudi navedba o vračanju trošarine v Italiji za iste stroje.

16. Sodišče dokazni predlog tožnika za zaslišanje njegovega „predstavnika“ zavrača, saj tožnik tega dokaznega predloga v upravnih postopkih ni podal. Glede na navedeno sodišče ta v upravnem sporu podani dokazni predlog zavrača kot prepozen na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. 17. Izpodbijane odločbe so po navedenem pravilne in zakonite, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

19. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravno upoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz pojasnjenih razlogov zavrnilo (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.