Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vsak delodajalec od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih in da je bilo ravnanje tožnika, ko je zamahnil proti obrazu sodelavke in jo frcnil s prsti od spodaj navzgor po licu, neprimerno. Hkrati pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vsako neprimerno ravnanje delavca še ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki predstavlja razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno zaključilo, da bi za takšno ravnanje tožnika zadoščal že izrek disciplinske sankcije ali pa pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2016 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi ter mu je trajalo do 14. 3. 2017, ko je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi; toženi stranki je naložilo, da za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 14. 3. 2017 tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za isto obdobje obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač v višini 820,88 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 4.923,96 EUR bruto od zneska plača predpisane dajatve in tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (razliko med vtoževanim zneskom denarnega povračila v znesku 14.771,88 EUR bruto in prisojenim bruto zneskom denarnega povračila). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 641,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Zoper I., II., III. in IV. točko izreka (razen v delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevek za denarno povračilo v višini 14.771,88 EUR) in V. točko sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ter 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožniku v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ocenilo ravnanje tožnika, ki je frcnil s prsti A.A. od spodaj navzgor po licu, neprimerno ter da predstavlja ravnanje tožnika kršitev njenih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tem sodišče sicer v 38. točki zapiše, da na podlagi že izvedenih dokazov in njihove ocene je prepričano, da v konkretnem primeru tožnik ni udaril A.A. po licu, kar pa je v nasprotju s predhodno obrazložitvijo v 37. točki sodbe in 38. točke obrazložitve sodbe. Kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z nedopustnim ravnanjem tožnika, ki predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, se je sodišče postavilo na stališče, da ravnanje tožnika nima znakov nobenega kaznivega dejanja, kar je predpostavka za zakonitost izredne odpovedi po 1. alineje prvega odstavka 109. člena ZDR-1. S tem pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Če se je že mogoče strinjati s stališčem sodišča, da dejanje tožnika zoper sodelavko A.A. ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja nasilništva, pa tega zagotovo ni mogoče reči za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ - 1 oziroma kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Ravnanje tožnika ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je kaznivo dejanje podano, v kolikor je storjeno na škodo zaposlenega na delovnem mestu ali v zvezi z delovnim mestom in ob dodatnem pogoju, da pri oškodovancu nastopi vsaj ena prepovedana posledica; ponižanost in prestrašenost oškodovanca (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011). Do kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu se sodišče ni opredelilo, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je imel tožnik med delovnim časom fizični kontakt z delavko A.A., kar pa pomeni, da je bilo dejanje storjeno na škodo zaposlenega na delovnem mestu. Pri oškodovanki A.A. pa je nastopila prepovedana posledica, to je ponižanost. O tem je A.A. izpovedala na zaslišanju, ko je izpovedala, da se je cela tresla in da se je počutila ponižano, saj niti mož nikoli nad njo ni dal roke, zato je pomislila, da tudi tožnik ne bo. V kolikor sodišče ni sledilo izvajanjem tožene stranke, da je tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, pa bi moralo najmanj ugotoviti, da dejanje tožnika izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Za obstoj kaznivega dejanja razžalitve zadošča že zavest storilca, da bodisi z besedami ali drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev ali negativno vrednostno oceno drugega. Tožena stranka pa se ne strinja tudi z zapisom sodišča prve stopnje v 43. točki obrazložitve, ko je zapisalo, da tožniku ni mogoče očitati, da je dejanje storila naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaključek sodišča, da v ravnanju tožnika ni znakov nobenega kaznivega dejanja predstavlja zmoten materialnopraven zaključek, ta pa podlago za spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v 44. točki obrazložitve, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Okoliščine, ki v zvezi s tem navajajo sodišče (da ima tožnik nedoletnega otroka, starega 7 let, da ima kredit za hišo, da je bolnik z epilepsijo) presegajo trditveno podlago tožnika. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala nobenih relevantnih okoliščin zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Navedeno je tožena stranka podkrepila in dokazala z elektronskim sporočilom uporabnika z dne 7. 11. 2016, v katerem je uporabnik izrecno navedel, da tožnika ne želi več najemati oziroma, da ima tožnik prepoved vstopa v podjetje B. Sodišče je tožniku priznalo povračilo v višini 6 mesečnih plač, kar je po mnenju tožene stranke absolutno previsoko in v nasprotju z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih (sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2012, VIII Ips 217/2014). Argumentacija sodišča, da je zaradi izgube službe ogroženo tožnikovo preživetje, preživljanje otroka in plačilo kredita, na samo odmero denarnega povračila, nima vpliva. Upoštevaje relevantne tožbene navedbe, na podlagi katerih tožnik utemeljuje zahtevano višino denarnega povračila je evidentno, da v nobenem primeru ni upravičen do denarnega povračila višjega od dveh plač.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. V zvezi z obstojem kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu oziroma kaznivega dejanja razžalitve je tožena stranka prekludirana in so tako neupoštevne, saj jih je tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ker vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Tožena stranka je tožniku dne 18. 11. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V obrazložitvi izredne odpovedi je tožena stranka navedla, da je delavka A.A. dne 29. 10. 2016 seznanila izmenovodjo C.C., da jo je tožnik oplazil z desno roko po obrazu, zaradi česar se je čutila ponižano in je tudi poklicala policijo. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zapisala kot razlog za izdano odpoved, da je tožnik spornega dne storil kršitev delovnih obveznosti, ki vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Na podlagi tega opisa je sodišče prve stopnje presodilo, da kršitev tožnika nima znakov očitanih kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj očitana kršitev tožniku nima znakov kaznivega dejanja nasilništva in prav tako je pravilno obrazložilo, zakaj v opisani kršitvi ni zaznati znakov kaznivega dejanja grožnje.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem in neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Tožnikovo ravnanje ni mogoče opredeliti za psihično nasilje, trpinčenje in neenakopravno obravnavo, ker je pri tem treba upoštevati, da do neenakopravne obravnave oziroma šikaniranja praviloma lahko pride le z ravnanjem nadrejenega delavca v razmerju do delavcev v odvisnem delovnem razmerju. Očitno pa tudi pri sodelavki A.A. ni šlo za prestrašenost, saj je le-ta takoj po dogodku obvestila izmenovodja in poklicala policijo in glede na to, da se je pri toženi stranki zgodilo prvič, da je delavec poklical policijo zaradi spora s sodelavcem, kaže na energično ravnanje delavke, ki izključuje prestrašenost. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očita tožniku, ne vsebujejo znakov kaznivega dejanja, zato tudi ni bil podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nadalje je sodišče ugotavljalo, ali je možnost kršitev opredeliti kot razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Na podlagi navedenega člena delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po zakonu najstrožji ukrep v primeru kršitev delovnih obveznosti. Za uporabo tega ukrepa pa ne zadošča zgolj dejstvo, da delavec svoje delovne obveznosti krši, ampak tudi to, da ob tem ravna naklepno ali iz hude malomarnosti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vsak delodajalec od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih in da je bilo ravnanje tožnika, ko je zamahnil proti obrazu sodelavke in jo frcnil s prsti od spodaj navzgor po licu, neprimerno. Hkrati pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vsako neprimerno ravnanje delavca še ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki predstavlja razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno zaključilo, da bi za takšno ravnanje tožnika zadoščal že izrek disciplinske sankcije ali pa pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

11. Čeprav sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika mogoče okvalificirati kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa je hkrati zapisalo, da tudi če bi ravnanje tožnika predstavljalo hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, niso izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Res morda vsi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (da ima tožnik nedoletnega otroka, da ima kredit za hišo in je bolnik) ne predstavljajo razlogov po 109. členu ZDR-1, vendar pa zadošča za zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala in dokazala nobenih relevantnih okoliščin in interesov, zakaj tožnik ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na prizadetost delavke A.A. zaradi spornega dejanja, saj njena pretirana reakcija ter klicanje policije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izkazujejo takšnih okoliščin in interesov tožene stranke, da bi bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja, še predvsem glede na izpovedi prič D.D. in C.C., da je tožnik pri toženi stranki delal 13 let, da je bil zelo dober in priden delavec.

12. Glede na povedano je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Pri presoji, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve in vpliv le-teh na medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V konkretnem primeru tožnik ni kršil svojih osnovnih delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi (celo nasprotno), sodelavka A.A. je odklonila delo, ki ji je bilo naloženo s strani izmenovodje C.C. za pomoč pri strojni liniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni zakonita.

13. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogel k rešitvi zadeve (165. člen ZPP).