Jedro

Če gre za osebno kaznivo dejanje (ogrožanje varnosti po čl. 145/1 KZ), ne zadostuje predlog za kazenski pregon samo enega oškodovanca, še zlasti, ker se v obtožbi navedene grožnje nanašajo samo na tistega oškodovanca, ki je podal predlog, ne glede na morebitno prestrašenost oškodovank, ki predloga za kazenski pregon nista podali.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženega I. K. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se izrečene oziroma določena kazen zapora zvišajo: 1. obtoženemu I. K. enotna kazen na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora; v zvišano enotno kazen se po 49. čl. KZ všteje tudi pripor, prestan v zadevi opr. št. K 152/97 Okrožnega sodišča v Celju, od 28.10.1997 do 4.12.1997; 2. obtoženemu R. K. posamezna kazen za kaznivo dejanje pod tč. 1 krivdoreka v okviru pogojne obsodbe zviša na 9 (devet) mesecev zapora, enotna kazen pa na 10 (deset) mesecev zapora; 3. obtoženemu D. M. na 10 (deset) mesecev zapora. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke in obtoženega I. K., v celoti pa pritožbi obtoženih R. K. in D. M., z a v r n e j o kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi R. K. je dolžan plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, obtoženi D. M. pa v znesku 50.000,00 SIT kot strošek tega pritožbenega postopka. Pritožba okrožne državne tožilke zoper sklep se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo so bili vsi trije obtoženci spoznani za krive vsak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti v sostorilstvu po III., II. in I. odst. 303. čl. v zvezi s 25. čl. KZ na škodo policistov V. K. in I.T., obtožena I. K. in R. K. v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po II. odst. 16. čl. KZ, obtoženih R. K. sam pa še kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ na škodo A. V.. Obtoženemu I. K. je bila izrečena kazen deset mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni sedem mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 4.12.1997, opr. št. K 152/97-38, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 7.4.1998, opr. št. Kp 55/98, je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. V to kazen je bil vštet čas, prebit v priporu od 18.4.1999 od 17.30 ure do vključno 24.2.2000. Obtoženemu D. M. je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Obtoženemu R. K. je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen šest mesecev zapora, za drugo pa kazen dva meseca zapora. Izvršitev enotne kazni sedem mesecev zapora je bila odložena za preizkusno dobo dveh let. Vanjo je bil vštet čas odvzema prostosti od 18.4.1999 od 7.30 ure do 21.4.1999 do 16. ure. Temu obtožencu je bil izrečen še varnostni ukrep obveznega ambulantnega zdravljenja alkoholikov in narkomanov v trajanju enega leta. Obtoženim so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka: I. K. in R. K. nerazdelno znesek 212.000,00 SIT, D. M. pa znesek 24.933,00 SIT. Obtoženemu I. K. posebej so bili naloženi še stroški za zagovornico odvetnico D. Z. v znesku 594.847,00 SIT. Vsi trije obtoženi so bili oproščeni plačila povprečnine. S sklepom, ki je vsebovan v isti odločbi, je bila zoper obtoženega R. K. zavržena obtožba zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ na škodo J. V. in B. F. in so stroški kazenskega postopka v tem delu v nedoločenem znesku obremenili proračun. Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka, zoper sodbo pa obtoženi I. K. po zagovornici in R. K. ter D. M. osebno. Okrožna državna tožilka je izpodbijala sodbo in sklep zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je njeno spremembo ter najprej pravno opredelitev kaznivega dejanja po tč. 1 krivdoreka v kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV., III., II. in I. odst. 302. čl. v zvezi s 25. čl. KZ, nato zvišanje enotne kazni, izrečene obtoženemu I. K. ob hkratnem vštetju pripora po sodbi opr. št. K 152/97 sodišča prve stopnje, zvišanja izrečene kazni obtoženemu D. M., zvišanje določene kazni obtoženemu R. K. za prvo kaznivo dejanje in spremembo sklepa o zavrženju obtožbe zoper tega obtoženega v obsodilno sodbo z določitvijo kazni po en mesec zapora za vsako kaznivo dejanje v tem delu ter izrek nove višje enotne kazni. Obtoženi I. K. je po zagovornici uveljavil pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni in zaradi odločbe o stroških pritožbenega postopka. Predlagal je njeno spremembo brez konkretnega predloga, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi D. M. se je v svoji laični pritožbi skliceval na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in na odločbo o stroških kazenskega postopka. Predlagal je spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi obtoženi R. K. je v svoji laični pritožbi uveljavil pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno je predlagal enako kot obtoženi D. M.. Pritožbi obtoženih D. M. in R. K. nista utemeljeni. Pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženega I. K. sta delno utemeljeni. Stališče sodišča druge stopnje glede uveljavljenih pritožbenih razlogov in navedb v vseh štirih pritožbah je sledeče: - bistvena kršitev določb kazenskega postopka: S tem, ko sodišče prve stopnje obtoženima D. M. in R. K. ni postavilo zagovornikov po uradni dolžnosti, ni kršilo njune pravice do obrambe. Obramba po zagovorniku ni bila obvezna, pa tudi sodišče druge stopnje upravičeno ni ugotovilo podlage za postavitev zagovornika zaradi nezmožnosti obrambe ali zaradi premoženjskega stanja. Ne drži trditev v pritožbah obtoženih I. K. in D. M., da sta v predkazenskem postopku sodelovala z zbiranjem podatkov in dokazov oba oškodovana policista. Iz listinskih dokazov izhaja, da so vse to opravile druge uradne osebe. Tako ne more iti za nedovoljene dokaze. Sodišče prve stopnje jih je tako upravičeno uporabilo v dokaznem postopku. Z razrešitvijo postavljene zagovornice po tem, ko je bil obtoženi I. K. izpuščen iz pripora, ni mogla biti prekršena pravica do obrambe, saj je potreba po postavljeni zagovornici odpadla. Od tedaj dalje je bila obramba po zagovorniku odvisna samo od odločitve tega obtoženca, ki si ga na glavni obravnavi dne 8.3.2000 ni vzel. Sodišče prve stopnje je ta narok opravilo povsem zakonito, kar velja tudi za zavrnitev dokaznih predlogov na glavni obravnavi z dne 5.5.2000. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponoviti niti že izvedenih dokazov niti izvesti tistih, zaradi katerih je menilo, da niso potrebni. Nikakor pa ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje takoj izdati sklep o razrešitvi postavljene zagovornice. Kot že rečeno, je razlog za obrambo po uradni dolžnosti prenehal s samo izpustitvijo obtoženega I. K. iz pripora. V času do glavne obravnave pa sam ni storil ničesar, da bi ga na glavni obravnavi zagovarjal najeti zagovornik. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da se sam ni bil sposoben braniti. Gre za obtoženca z izkušnjami v prejšnjih kazenskih postopkih. Sicer pa noben dokaz v tem kazenskem postopku ni bil pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic in svoboščin, kakor se zmotno zatrjuje v pritožbi tega obtoženca. - kršitev kazenskega zakona: V pritožbi obtoženega I. K. navedeni silobran nima prav nobene opore v izvedenih dokazih, saj so telesne poškodbe, na katere se sklicuje v pritožbi, zgolj posledica njegovega protipravnega napada na oba policista; ker sta bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje napadena samo onadva in ker sta tudi obtoženega I. K. vendar uspela obvladati, so te poškodbe nastale tako, kakor je to ugotovil izvedenec sodnomedicinske stroke. Ni res, da sta se tega obtoženca fizično lotila oba policista, ker za to ni prav nobenih dokazov. Zaradi ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti in glede na opisano ravnanje obeh policistov tako niso podane v pritožbi zatrjevane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi stališču obtoženega D. M., da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ob spremembi pravne opredelitve izdati oprostilno sodbo. Po II. odst. 354. čl. Zakona o kazenskem postopku je imelo pravico do te spremembe, saj ni bilo vezano na pravno opredelitev v obtožnici. Kar se tiče graje te spremembe v pritožbi okrožne državne tožilke je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje. Sledeč opisu dejanskega stanja iz tenorja obtožnice, ki je povzet v krivdorek pod tč. 1, je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da srečanje obeh policistov z obtoženim R. K. pred gostilno še ni pomenilo opravljanja uradnega dejanja. Nihče izmed vseh treh obtožencev tedaj očitno ni vedel, kakšno dejanje naj bi oba policista skušala opraviti. Nameravano uradno dejanje bi oba policista opravila, če ne bi prišlo do obravnavanega napada nanju oziroma bi ga lahko opravila tudi kasneje. S tem napadom, ki je bil zoper oba policista nedvomno in jasno izražen, tako nameravano uradno dejanje ni bilo ogroženo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za kaznivo dejanje kakršno je pravno opredeljeno v izpodbijani sodbi. Tudi s primerjavo različnih vzrokov obiska v gostišču, ki je navedena v pritožbi okrožne državne tožilke, ni mogoče spremeniti te pravne opredelitve. Res je, da je mogoče storiti v obtožnici pravno opredeljeno kaznivo dejanje med samim policijskim postopkom, ko se je uradno dejanje že začelo. Sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo, da sta šele prihod obtoženega I. K. in njegova reakcijo na policistovo odreditev vrnitve psa povzročila zaporeden napad vseh treh obtožencev na oba policista, ki sta nedvomno prišla na S. g. opravljati naloge javne varnosti v zvezi s sprejetim obvestilom in sta jih v času napada nanju tudi opravljala. Sicer pa je bil zaradi tega uspeh intervencije, ki je omenjen v isti pritožbi, zgolj odložen. Pač pa je pritrditi pritožbama okrožne državne tožilke in obtoženega I. K., da je sodišče prve stopnje z nevštetjem pripora iz preklicane pogojne obsodbe kršilo kazenski zakon v škodo tega obtoženca. V zadevi opr. št. K 152/97 sodišča prve stopnje je bil obtoženi I. K. v priporu. V pogojni obsodbi določeno vštetje pripora s samo pravnomočnostjo sodbe o pogojni obsodbi ni mogoče, ker se tudi določena kazen v njenem okviru ne izvrši. Vštetje pripora pa je nujno, ko se pogojna obsodba prekliče. Ker sodišče prve stopnje tega ni naredilo, je bilo treba tema dvema pritožbama v tem delu ugoditi. - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje: Sodišče druge stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Oba oškodovana policista sta v celoti potrdila obtožbo. Njuni izpovedbi sta skladni tudi z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke, pa tudi z izpovedjo oškodovanega A. V., ki je potrdil obtožbo tudi glede kaznivega dejanja, s katerim je bil sam oškodovan. V pritožbi obtoženega I. K. je ta izpovedba grajana kot nedosledna, ker je pač zamenjal oba policista. Ta okoliščina tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni bistvena. Bistveno je, da je ta priča opisala napad vseh treh obtožencev na oba policista. V izpovedbah obeh oškodovanih policistov ni nobenih nasprotij, kakor se to zatrjuje v pritožbi obtoženega R. K.. Tudi graja izpovedbe vseh treh oškodovancev v pritožbi obtoženega D. M. ni z ničemer konkretizirana zlasti, ne zatrjevane spremembe v izpovedbe obeh policistov. Omenjeno je že bilo, da ni nobenega dvoma, da je bil obtoženi I. K. v tem dogodku telesno poškodovan, kakor je to ugotovil izvedenec sodnomedicinske stroke. Prav ta izvedenec pa je tudi ugotovil, da te poškodbe niso nastale na način, ki se zatrjuje v pritožbi tega obtoženca. Zato ni prav nobenega dvoma, da so vsi trije obtoženci napadli oba policista tako, kakor je ugotovljeno v krivdoreku izpodbijane sodbe. Končno tudi za njihovo pritožbeno zanikanje ni prav nobenih dokazov. Pa tudi z mnenjem drugega izvedenca sodnomedicinske stroke, kar je predlagano v pritožbi obtoženega I. K., dejansko stanje glede njegovih poškodb ne bi bilo drugače ugotovljeno. Tudi v pritožbi obtoženega R. K. predlagani nove izvedenec v tej smeri ne bi mogel ničesar spremeniti. Poudariti je treba, da je bila sposobnost njegovega gibanja ugotovljena z izpovedbami prič, tudi oškodovanega A. V.. Njegova izpovedba je zanesljiva in je zato pravilna dokazna podlaga za kaznivo dejanje na njegovo škodo. - glede odločbe o kazenskih sankcijah: Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem okrožne državne tožilke, da so bile vsem trem obtožencem izrečene oziroma določene prenizke kazni. Predvsem je potrebno poudariti brezobzirnost in brutalnost njihovega početja, pa tudi zahrbtnost v ravnanju obtoženega D. M., ki se je na tak način brez upravičenega vzroka pridružil napadu ostalih dveh obtožencev na oba policista. Zato resnično za izrek tako nizke enotne kazni pri obtoženemu I. K. ni bilo pogojev. Teh tudi ni bilo pri obtoženemu D. M. glede izreka nizke kazni zapora. Končno je tudi kazen, določena v pogojni obsodbi obtoženemu R. K. za kaznivo dejanje na škodo obeh policistov, prenizka. Ni bilo upoštevano, da je prav on začel konflikt s policistoma, ki sta prav zaradi njegovega nedostojnega obnašanja prišla uradno poslovati na Sladko goro. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje te kazni zvišalo tako, kakor je navedeno v izreku te sodbe. Sklicevanje na bistveno zmanjšano prištevnost obtoženega I. K., ki je takorekoč specialni povratnik, ne more doseči znižanja kazni. - glede odločbe o stroških kazenskega postopka: V nasprotju z obtoženima I. K. in D. M., ki sta izpodbijala to odločbo, meni sodišče druge stopnje, da bosta odmerjene stroške zmogla plačati. Tudi, če sta oba nezaposlena, se bosta v bodočnosti verjetno zaposlila. Očitno je, da imata oba denar za popivanje, kar nasprotuje pritožbenemu predlogu glede oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha I. K. in spremembe izpodbijane sodbe v njegovo korist ta pritožnik ni dolžan plačati stroškov pritožbenega postopka. Ker obtožena R. K. in D. M. s pritožbama nista uspela, sta dolžna plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino. Različen znesek je odmerjen glede na različen obseg udeležbe posameznega pritožnika v tem kazenskem postopku in je prilagojen zapletenosti zadeve, kakor tudi njunim premoženjskim razmeram. - k pritožbi okrožne državne tožilke zoper sklep: Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje uporaba 56. čl. Zakona o kazenskem postopku v tej zadevi ni mogoča. Razen tega gre resnično za drugi historični dogodek, v katerem naj bi bila naprej ogrožena J. V. in nato še B. F.. Končno obtožba tudi ni konkretizirala groženj, naperjenih zoper ti dve domnevni oškodovanki. Če se nekdo, ki je navzoč pri ogrožanju varnosti drugega oškodovanca, počuti ogroženega ne da bi storilec grozil tudi njemu, ne zadostuje za očitano kaznivo dejanje. Zato sodišče druge stopnje tej pritožbi v tem delu ni ugodilo.