Jedro

Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo (popolna in resnična) pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijskopravno gledano je šlo, kot pravilno navajata nižji sodišči, za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da (glede na določbo drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika) preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kot je bilo pravno pravilno opredeljeno v izreku pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 16999/2013 z dne 17. 3. 2017 pod točko I izreka, obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega B. B. za krivega pomoči pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 38. členom KZ-1; za dejanje, opisano pod točko I/2, je oba imenovana obsojenca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Za dejanje pod točko I/1. izreka je vsakemu določilo denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov in za dejanje pod točko I/2. izreka vsakemu denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, nato pa vsakemu izreklo enotno denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, kar za A. A. ob upoštevanju višine dnevnega zneska 50,00 EUR znaša 5.000,00 EUR in za B. B. ob upoštevanju višine dnevnega zneska 30,00 EUR znaša 3.000,00 EUR. Pod točko II. izreka je prvostopenjsko sodišče obdolženega C. C. oprostilo obtožbe za pomoč pri kaznivem dejanju po 230. členu KZ-1, pod točko III. izreka pa je obsojena A. A. in B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Pod točko IV. izreka je družbi XYZ d. o. o. v stečaju odvzelo premoženjsko korist v višini 211.910,00 EUR. Obsojenima A. A. in B. B. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), glede obdolženega C. C. pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 16999/2013 z dne 9. 1. 2018 ob odločanju o pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. in ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega B. B. izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je dejanji, opisani pod točko I/1. in 2. izreka, za obsojenega A. A. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za obsojenega B. B. pa kot pomoč pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, ter na podlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 v zvezi z 47. členom KZ-1 obsojencema izreklo denarni kazni, in sicer A. A. 80 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 4.000,00 EUR denarne kazni ter obsojencu B. B. 80 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 2.400,00 EUR denarne kazni. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega B. B. in v celoti pritožbo zagovornikov A. A. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zagovorniki obsojenega A. A. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del pravnomočne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s kršitvijo materialnega prava navajajo, da pri opisu dejanja manjka objektivni zakonski znak „pridobitve subvencije“, saj je Smučarska zveza Slovenije (v nadaljevanju SZS) ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju z Ministrstvom za šolstvo in šport (v nadaljevanju MŠŠ) ter Fundacijo za šport (v nadaljevanju Fundacija) in ne šele z izplačilom nepovratnih sredstev na njen račun. Faza izplačevanja nepovratnih sredstev predstavlja črpanje že pridobljene ugodnosti in bi zato obravnavano dejanje lahko predstavljalo le nenamensko rabo že pridobljene subvencije (drugi odstavek 230. člena KZ-1), za katero je kazenski pregon že zastaral. V zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP navajajo, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta prepričljivih, jasnih in logičnih razlogov glede obsojenčevega naklepa pri preslepitvi pristojnih z namenom pridobitve nepovratnih sredstev. Preslepljenosti pristojnih ni moč enačiti z malomarno pregledano dokumentacijo. Tudi če so pristojni izplačali sredstva, ker so izključno na podlagi računa sklepali, da so dela že opravljena, to ne zadostuje za ugotovitev krivde. Odločilno je, kaj je bilo pristojnim posredovano in kaj bi lahko oziroma morali iz te dokumentacije razbrati. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtožbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrne, oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega oprosti vseh očitkov po obtožbi oziroma podrejeno sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je to kaznivo dejanje lahko storjeno v fazi pridobivanja ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti (prvi odstavek) ali pa v fazi uporabe te ugodnosti (drugi odstavek). V obravnavanem primeru je bila izdaja „lažnega računa“ odrejena 22. 10. 2009, zahtevek za izplačilo podpisan dne 29. 10. 2009, sredstva pa nakazana 6. 11. 2009 in 30. 11. 2009. Ob pravilni razlagi pojma „pridobitve subvencije“ se glede na opravljen denarni tok (kar ustreza uporabljeni zakonski besedi „pridobi“) jasno pokaže, da je bilo dejanje storjeno že v zvezi s pridobivanjem posojila in ne šele v zvezi z njegovo uporabo. Varstveni namen določbe iz prvega odstavka je v tem, da se prepreči pridobivanje posojila ali ugodnosti na podlagi neresničnih podatkov, da je tak položaj v obravnavani zadevi bil podan, pa jasno izhaja iz dokaznega ovrednotenja ravnanj udeleženih, kot je opredeljeno v izreku in pojasnjeno v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo (popolna in resnična) pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijskopravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja (glede na določbo drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika) preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve ugodnosti), kar predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kot je bilo pravno pravilno opredeljeno v izreku pravnomočne sodbe. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku pa gre za povsem drugačen položaj, ko so sredstva zakonito pridobljena, pa nenamensko uporabljena. Takega očitka v zadevi ni bilo.

V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da v uvodnem delu z izpodbijanjem preslepljenosti zahteva uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in s tem zavrača dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe sodišči (točke 13. in 16. obrazložitve na prvi stopnji ter 16. in 17. na drugi stopnji). Gre za dokazno sklepanje, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku. Pritrditi tudi ni mogoče očitku, da sodba višjega sodišča ni ustrezno odgovorila na pritožbene navedbe glede preslepljenosti. Kolikor zahteva nakazuje, da je v navedeni zvezi lahko bila podana malomarnost oškodovanca, sama priznava, da to ne ekskulpira obsojenca. Če naj bi navedeno merilo na zavestno izplačilo, morebitna (dodatna) odgovornost (drugih oseb) ne bi mogla razbremeniti obsojencev v zvezi z njihovimi dejanji.

V sklepnem delu zahteva ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (glede začetka oziroma oprave del), poleg tega pa se ukvarja s položaji, do katerih dejansko ni prišlo (v hipotezah o tem, kaj bi pomenila drugačna zapisana izjava obsojenega), zato ne more biti uspešna glede na dopustne podlage v postopku varstva zakonitosti. Sicer pa je glede pomena izdaje računa in vpliva njegove vsebine na pridobitev ugodnosti dejansko stanje prepričljivo obrazloženo (na prvi stopnji v točkah 13, 15, 16 in 19 ter na drugi stopnji v točki 17).

5. Obsojenec in njegovi zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zvezi z zatrjevano kršitvijo materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP enako kot v pritožbi navajajo, da v opisu kaznivega dejanja manjka objektivni zakonski znak „pridobitve“ subvencije, češ da je SZS ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju z MŠŠ ter Fundacijo in ne šele z izplačilom nepovratnih sredstev na njen račun. Faza izplačevanja nepovratnih sredstev, po mnenju obsojenčevih zagovornikov, predstavlja zgolj črpanje že pridobljene ugodnosti in bi lahko obravnavano dejanje predstavljalo kvečjemu nenamensko rabo že pridobljene subvencije (drugi odstavek 230. člena KZ-1), za kar je kazenski pregon že zastaral. 7. Prvi odstavek 230. člena inkriminira (med drugim) pridobitev subvencije, če upravičenec ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, to je s tem, da storilec predloži neresnične ali nepopolne podatke, ki so pomembni za odobritev subvencije, oziroma tovrstne podatke zamolči. Varstveni namen določbe prvega odstavka je v tem, da se prepreči pridobivanje posojila ali druge ugodnosti na podlagi neresničnih podatkov. Drugi odstavek, v času izvršitve dejanja veljavnega 230. člena KZ-1, je določal, da se storilec kaznuje, če je bilo posojilo ali druga ugodnost iz prejšnjega odstavka uporabljena v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev take ugodnosti. Inkriminirani sta bili tako preslepitev pri „pridobitvi“ posojila ali ugodnosti kot nenamenska poraba sicer zakonito pridobljene subvencije.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili stališče obsojenčevih zagovornikov, da je SZS ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju z MŠŠ ter Fundacijo in ne šele z izplačilom nepovratnih sredstev na njen račun. Sklenitev pogodb, s katerima sta se MŠŠ in Fundacija zavezali SZS pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, je za SZS predstavljala potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem oziroma, kot navajata nižji sodišči, pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve subvencije, ne pa že pridobitev le-te v obliki premoženjske koristi; ta je za SZS nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun. Če zahtevka na MŠŠ in na Fundacijo ne bi bila podana pravočasno (na MŠŠ do 30. 10. 2009 oziroma na Fundacijo do konca leta 2009) in če pogodbeno določeni pogoji za izplačilo ne bi bili izpolnjeni (6. člen pogodbe z MŠŠ oziroma točka 2.3 pogodbe s Fundacijo), bi obveznost MŠŠ do izplačila subvencije prenehala oziroma bi Fundacija sredstva lahko zadržala, kar dodatno potrjuje pravilnost stališča, da ob sklenitvi pogodb o sofinanciranju za SZS ugodnost dejansko še ni bila pridobljena. Stališče obsojenčevih zagovornikov, da v obravnavanem primeru faza izplačila denarnih sredstev predstavlja črpanje že pridobljene ugodnosti, se izkaže kot napačna tudi glede na opravljen denarni tok (kar ustreza uporabljeni zakonski besedi „pridobi“), saj je bila v obravnavanem primeru (kot utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec) izdaja „lažnega računa“ odrejena 22. 10. 2009, zahtevek za izplačilo podpisan 29. 10. 2009, sredstva pa nakazana 6. 11. 2009 in 30. 11. 2009. Pogodbene obveznosti so se torej izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo (popolna in resnična) pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijskopravno gledano je šlo, kot pravilno navajata nižji sodišči, za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da (glede na določbo drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika) preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kot je bilo pravno pravilno opredeljeno v izreku pravnomočne sodbe. Zato je brezpredmetno hipotetično razpravljanje obsojenčevih zagovornikov o tem, kakšen bi bil položaj v primeru takojšnjega prejema sredstev in opustitve naknadne predložitve dokazil o namenski rabi ali v primeru, če sredstva ne bi bila nakazana, ker so bili podani neresnični podatki. Pomisleki obsojenčevih zagovornikov glede pravne opredelitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 so po stališču Vrhovnega sodišča, neutemeljeni.

9. Obsojenčevi zagovorniki v nadaljevanju glede direktnega naklepa obsojenca pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navajanji, da temelji sklepanje nižjih sodišč o obsojenčevem naklepnem ravnanju pri preslepitvi z namenom pridobitve nepovratnih sredstev le na predložitvi računa družbe XVZ, št. 4900102 pristojnim osebam na MŠŠ in Fundaciji. Predložitev računa, iz katerega je jasno razvidno, kdaj je bil izdan in predvsem, kdaj naj bi bila storitev opravljena ter poročila o poteku investicije, iz katerega je prav tako jasno razvidno, da dela niso bila opravljena, še več, da niti začeta niso bila, je dejstvo, ki po mnenju obsojenčevih zagovornikov ruši tezo naklepne preslepitve. Teza obsojenčevih zagovornikov je, da nihče od pristojnih oseb na Fundaciji oziroma MŠŠ ni bil preslepljen, saj so vedeli, da dela niso opravljena, seveda pa ni pričakovati, da bi na sodišču potrdili, da je bil denar nakazan že samo na podlagi pričakovanja, da bodo dela kasneje res izvedena.

10. Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v točki 23 izpodbijane sodbe o naklepnem ravnanju obsojenca pri preslepitvi za pridobitev ugodnosti glede na ugotovljeno časovnico ravnanj obsojenca v kontekstu rokov za pridobitev sredstev sofinanciranja, pravilna. V obravnavani zadevi, kot navaja pritožbeno sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe, ni ključna zgolj predložitev računa družbe XYZ pristojnim na MŠŠ in Fundaciji, temveč je potrebno upoštevati še, da je bil omenjeni račun izstavljen za plačilo celotne vrednosti pogodbenih del le pet dni po podpisu pogodbe, čeprav avansno plačilo ni bilo dogovorjeno; da je bil obsojenec kot podpisnik pogodb o sofinanciranju seznanjen, da je realizacija del podlaga za izplačilo sredstev; da se je obsojenec zavedal rokov za vložitev zahtevkov za pridobitev sredstev (priča D. D., ki je na SZS sestavil zahtevka za izplačilo, je potrdil, da se je lovilo razpisne roke); da je obsojenec vedel, da dela niso opravljena in da so bili zahtevki za izplačilo MŠŠ in Fundaciji predloženi le dan pred iztekom roka za pridobitev sredstev po pogodbah. Z naštetimi okoliščinami, ki sta jih v izpodbijanih sodbah ugotovili nižji sodišči in se nanje sklicevali pri utemeljitvi obsojenčevega subjektivnega odnosa do storitve kaznivega dejanja, je po presoji Vrhovnega sodišče zadostno in razumno obrazložen obsojenčev subjektivni odnos do storitve kaznivega dejanja. Njihovo drugačno vrednotenje pa ne presega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Pritrditi tudi ni očitku, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o objektivnem zakonskem znaku preslepljenosti, s čemer obsojenčevi zagovorniki ponovno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev utemeljujejo z navajanji, da je malomarnost pristojnih na MŠŠ in Fundaciji pri pregledu dokumentacije za obsojenca razbremenilna.

12. Sodišči sta se v obrazložitvah izpodbijanih sodb argumentirano opredelili do vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na izpostavljeni objektivni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (D. B., M. H. in M. P.) presodilo, da so pristojni predloženi račun obravnavali kot pravi in da sredstva ne bi bila izplačana, če bi vedeli, da je bil predložen le predračun izvajalca in da do realizacije gradbenih del še ni prišlo. Prav navedene okoliščine po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča (točka 13 obrazložitve), ki jim v točki 17 obrazložitve sodbe pritrjuje pritožbeno sodišče, potrjujejo, da so bili pristojni na podlagi predložene dokumentacije dejansko preslepljeni in zavedeni, da je do realizacije del prišlo, kar je bil tudi edini razlog, da so bila sredstva na račun SZS izplačana. Z drugačno presojo odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obravnavani zakonski znak, obsojenčevi zagovorniki ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena, v zvezi s 95. členom ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7115 in 7152 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah.