Jedro

Besede kot npr. opravljati „umazane posle v medijskem zakulisju“ so sicer res nekoliko negativno vrednostno obarvane, vendar niso žaljive do te mere, da bi bilo pravno varstvo upravičeno za v poslovnem svetu aktivno osebo kot relativno osebo javnega življenja. Čisto vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika. Hkrati pa je treba tudi upoštevati, da je bil članek objavljen v mediju, ki se približuje rumenemu tisku, za katerega je značilen nekoliko drugačen slog, nagnjen k pretiravanju; kot tak pa mora biti razumljen tudi s strani povprečnega bralca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1. v prvi in drugi alineji točke I/2 tako, da se v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku ter se prvi toženi stranki po prejemu te sodbe iz elektronske publikacije ... oz. iz spletnega portala ..., pod prispevkom z naslovom: „R. S. pred zamenjavo. Kaj počne skrivnostna ženska I. S.?“, naloži odstranitev naslednjih komentarjev: - del komentarja uporabnika s psevdonimom „novice iz baze“ (objavljen dne 17. 9. 2012 ob 20:11:54), in sicer navedbo: „V M., v spalnici, na velikosti 2x2 – francoska postelja, se pravkar slači skrita I. S. Občasno je na njem, včasih pod njo, domnevamo, da je to njen poni. Zaenkrat še zasledujemo, ali je poni osumljeni R.S. Iz štaba poročajo, da se sence hitro spreminjajo, zato se sklicujejo le na domneve. Po dosedanjih podatkih pa skoraj ugotavljamo možnost svinganja“; - komentar uporabnika s psevdonimom „bravo ...“ (objavljeno 17. 9. 2012 ob 11:16:33), in sicer navedbo: „B. P., končno je prišla na vrsto tudi S. I. Zadnji čas je, da preneha s svojimi lumparijami. Zdaj sem končno dobila priložnost, da nekaj napišem o tej črni vdovi. I. S. ni M., kot je nekdo prej napisal, temveč čista L., ki je pred 10 leti bila leto dni v zaporu zaradi večjih goljufij. Po tem je hitro zapustila L. in se preselila v M., kjer je ukradla profesorja njegovi ženi. Oba že nekaj let stanujeta v starejši zgadbi ... V času, ko je I. v M., konstantno počne goljufije, ureja kredite znancem, od katerih dobi mastne provizije, bančni uslužbenci, s katerimi sodeluje, pa ji pri tem pomagajo. Na kongresih politične smetane, kjer sodeluje, poneverja zaupan denar, z njim pa si privošči luksuz, tako sebi kot tudi prijateljem, katerim z nakradenim denarjem kupuje oblačila in jih podarja. Ogoljufala je že več podjetnikov, ko jim je obljubila nek posel, pa so ji vnaprej dali denar, katerega pa niso več videli. Vse od prihoda v M se skriva pred upniki in ni mi jasno, kako se sploh lahko filtrira v tako visoke kroge. Res pa je, da je lisica, ki zna prepričati marsikoga. B. P., I. je fatalna ženska, prava črna vdova in splačalo se ti bo o njej izvedeti čim več. Tako, pa sem si dala duška.“;

2. v točki II/1 tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala odpravo kršitve osebnostnih pravic. Takó ni bilo ugodeno njenemu zahtevku na izbris določenih delov zapisa iz prispevka z naslovom „R. S. pred zamenjavo. Kaj počne skrivnostna ženska I. S.?“, ki je bil 17. 9. 2012 objavljen v elektronski publikaciji .... Prav tako ni bilo ugodeno njenemu zahtevku na odstranitev fotografije in komentarjev, ki so bili objavljeni v zvezi s prej citiranim prispevkom. Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter tudi prepovedni zahtevek v zvezi z nadaljnjim objavljanjem prispevkov o tožeči stranki v elektronski publikaciji …, razen če bi se prispevek nanašal na njeno vlogo pri Mednarodnem znanstvenem in strokovnem kongresu upravljavcev železniške infrastrukture. Tožeči stranki je bilo naloženo povračilo stroškov tožene stranke v višini 410,08 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti razveljavi in sámo odloči o tožbenem zahtevku tako, da mu ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh nastalih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. V primeru, da je tožbo štelo za nesklepčno, bi jo moralo, skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, pozvati, da svoje navedbe dopolni. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju, ključne ugotovitve pa so izoblikovane brez opore v dejanskem stanju, zaradi česar so podane bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja odsotnost argumentov glede podanosti interesa družbene skupnosti za razkrivanje posameznih okoliščin iz njenega domnevnega zasebnega življenja. Izpostavlja, da ni javna oseba in da se je v javnosti pojavila zgolj in samo v okviru prispevka o M., katerega idejni vodja je. Ni jasno, v čem je tožena stranka obveščala javnost, ko je objavila sporni prispevek. Sodišče se je ukvarjalo zgolj s presojo, ali so zapisi objektivno žaljivi, vendar za to ni podalo ustrezne argumentacije. Sodišču očita, da ni pojasnilo, kako je izoblikovalo ključne razloge sodbe. Navedba v prispevku o opravljanju umazanih poslov je negativno vrednostno obarvana, kar enako velja tudi za trditev, da se R. S. in toženka pogosto videvata na slovenski obali. Takšno pisanje v očeh povprečnega bralca ustvarja prepričanje, da sta z R. S. intimna partnerja. Izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1808/2008, v kateri je sprejeto uveljavljeno stališče, da rumenega tiska ne varuje svoboda novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave. Prispevek tožene stranke ne navaja nobene koristne informacije za javnost, ampak zasleduje ustvarjanje neokusne senzacije, ki z interesom javnosti do obveščenosti nima nobene zveze. Naslovno sodišče se do vseh teh navedb ni opredelilo. Opozarja, da se sodišče ni gibalo v okvirjih, ki jih je v odločbi Up-50/99 začrtalo Ustavno sodišče RS. Pri tem izpostavlja del, v katerem se ugotavlja odsotnost objektivne žaljivosti spornih komentarjev pod prispevkom. Komentarji, v katerih se o njej piše kot o prešuštnici, o njenih goljufijah, poneverbah, skrivanju pred domnevnimi upniki, vsekakor predstavljajo napad na njeno čast in dobro ime. Sodišče se ni vestno in kritično opredelilo do tožbenih navedb, temveč jih je ignoriralo in je nestrinjanje z njimi izrazilo brez ustrezne obrazložitve. Pri presoji zakonitosti ravnanj tožene stranke glede objavljenega prispevka in dopustitve spornih komentarjev je napačno uporabilo materialno pravo; isto kršitev pa je mogoče očitati tudi v povezavi z uporabo določb 131. in 179. člena Obligacijskega zakonika glede ugotovitev, da ni bila v zadostni meri pojasnjena podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker škoda ni bila v zadostni meri opredeljena. Meni, da je povsem zadostila zakonskim merilom glede konkretizacije škode in podlage odgovornosti. V primeru, da je sodišče štelo, da so navedbe pomanjkljive, pa bi jo moralo na to opozoriti, skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka temelji svoj zahtevek na nezakonitem posegu v njene osebnostne pravice, in sicer pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, ter pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, ki ima podlago v določbi 35. člena Ustave. Na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ zahteva odreditev prenehanja dejanja, s katerim se kršijo njene osebnostne pravice ter prepoved nadaljnjih objavljanj prispevkov v elektronski publikaciji ..., razen glede njene vloge pri M. 6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni posega v pravno varovano sfero posameznika. Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika tedaj, ko je dovolj intenziven, da si, upoštevajoč realnost življenja, zasluži pravno varstvo. Ne drži pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov glede odločilnih dejstev v sodbi oz. o nasprotju med njimi ter o izoblikovanju ključnih ugotovitev brez opore v dejanskem stanju. Res je, da ima posameznik pravico, da ostane skrito njegovo osebno in družinsko življenje ter informacije, za katere želi, da se ne odkrijejo. Po drugi strani pa tudi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) izhaja, da svobodo tiska šteje za eno najpomembnejših pravic, za temeljni kamen svobode in demokracije v družbi(2). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi upoštevalo kolizijo ustavnih pravic in jo glede samega prispevka tudi rešilo ob uporabi načel sorazmernosti. Čeprav je obrazložitev skopa, pa je preizkus sodbe še vedno mogoč. Tako je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da prispevku, ki ima sicer nekatere elemente „rumenega tiska“, ni mogoče očitati senzacionalističnega načina poročanja. Upoštevati je namreč treba, da pravica do svobodnega izražanja obsega tudi posredovanje negativnih ali motečih informacij in idej, ki določeni osebni niso všečne. V skladu z novinarsko svobodo je dopustna tudi določena stopnja pretiravanja ali celo provokacije, kar izhaja tudi iz prakse ESČP. V obravnavani zadevi je tako treba izhajati iz celotnega konteksta članka in pri tem upoštevati, da je bila tožeča stranka v povezavi s strokovnim kongresom upravljavcev železniške infrastrukture in da je bila omenjena tudi v posebnem poročilu A. o pregledu posameznih poslov državne družbe D., katere predsednik uprave je bil R.S. Glede na to, da je bila tožeča stranka omenjena v prej citiranem poročilu, ter da gre za državno družbo, je nedvomno obstajal javni interes za objavo prispevka. Čeprav se v prispevku navaja, da naj bi tožeča stranka opravljala „umazane“ posle za R. S., tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o takšni intenziteti, ki bi si, upoštevajoč realnost življenja, zaslužila pravno varstvo. Upoštevati je treba, da ne gre za trditev, torej za povedni naklon, marveč je uporabljen členek domneve „naj bi“. Uporaba morfemskega dvodelnega člena je pogosti način izražanja v poročevalstvu, ki kaže na dvom, nedokazanost, neuradnost, negotovost, in ga kot takega razume tudi povprečni bralec. Takšen način poročanja pa bistveno zmanjšuje intenziteto „zapisanega očitka“.

7. Zapisu o tem, da so tožečo stranko pogosto videli z R. S. na slovenski obali ter glede poskusa vzpostavitve komunikacije, ni moč pripisati objektivne žaljivosti. Ker je tožeča stranka glede na funkcijo in njeno sodelovanje z državno družbo relativna javna oseba, v nasprotju s posameznikom kot zasebnikom nima pravice do popolne anonimnosti ali tajnosti. Računati mora s tem, da zaradi svoje družbene vloge ali funkcije izgubi tudi del osebnosti. Poseg v zasebno življenje tožeče stranke z navedbami o videvanju z R. S. na slovenski obali tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pretiran oz. ne predstavlja resnega vdora v njeno zasebnost, ob upoštevanju dejstva, da iz poročila A. izhaja njuno poslovno sodelovanje. Relativne javne osebe, kamor tožeča stranka nedvomno sodi, ne morejo pričakovati tolikšne stopnje zasebnosti kot zasebniki, in morajo trpeti določeno stopnjo vdora v svojo zasebnost. V tem primeru prispevka tudi ni moč označiti kot le zvedavega poseganja v zasebnost z namenom senzacionalističnega zaslužkarstva. Ker iz poročila A. izhaja možnost, da je bila tožeča stranka v poslovnem odnosu z državno družbo D., katere predsednik uprave je bil R. S.; to družbo pa je vzela pod drobnogled A., ki je o njej pripravila posebno poročilo o pregledu posameznih poslov, mora tožeča stranka kot relativna javna oseba sprejeti zmanjšanje obsega svoje pričakovane zasebnosti.

8. Tako tudi fotografija relativno javne osebe, ki je bila na spletu predhodno že objavljena, ne more predstavljati nedovoljenega posega v zasebnost. V povezavi s fotografijo tudi ni mogoče govoriti, da je z njeno objavo kršena pravica tožeče stranke do varstva ugleda, dostojanstva in časti, saj tožeče stranke ne prikazuje v kočljivi situaciji, ki bi pri drugih povzročila zgražanje, posmeh, kritiko; poleg tega pa gre za fotografijo, ki je bila predhodno na spletu že objavljena.

9. Glede na to, da je bila tožeča stranka omenjena v poročilu A. - pa čeprav je šlo za anonimno obvestilo o njenem delovanju znotraj državne družbe - ter da je A., kot izhaja iz članka, predsednika uprave R. S. zaradi posameznih poslov prijavilo Komisiji za preprečevanje korupcije, obstaja interes za obveščenost javnosti o ravnanju udeleženih oseb. Informacije o tem, da naj bi tožečo stranko in R. S. pogosto videli skupaj na slovenski obali ter o okoliščinah v zvezi s poskusom vzpostavitve komunikacije so sicer na meji, ko je še mogoče govoriti o interesu javnosti, saj že tešijo zvedavost javnosti ter zapolnjujejo medijsko ponudbo v smislu rumenega tiska. Kljub temu pa jih ni mogoče oceniti kot objektivno žaljive, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Nenazadnje v obravnavanem prispevku tudi ne gre za opisovanje tožničinega intimnega življenja.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso podani elementi protipravnosti, saj glede na uporabo morfemskega dvodelnega členka „naj bi“, ki kaže na nedokazanost (negotovost), ter odsotnost opisov tožničinega intimnega življenja, v prispevku ni bila presežena meja svobode izražanja. Prispevek pa tudi ni v tolikšni meri žaljiv oz. ne posega v tolikšni meri v čast in dobro ime tožeče stranke, da bi bila upravičena do zahtevanega pravnega varstva. Besede kot npr. opravljati „umazane posle v medijskem zakulisju“ so sicer res nekoliko negativno vrednostno obarvane, vendar niso žaljive do te mere, da bi bilo pravno varstvo upravičeno za v poslovnem svetu aktivno osebo kot relativno osebo javnega življenja. Čisto vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika.(3) Hkrati pa je treba tudi upoštevati, da je bil članek objavljen v mediju, ki se približuje rumenemu tisku, za katerega je značilen nekoliko drugačen slog, nagnjen k pretiravanju; kot tak pa mora biti razumljen tudi s strani povprečnega bralca.(4)

11. Zgoraj navedeno pa ne velja za komentarja, objavljena pod prispevkom. Komentar uporabnika s psevdonimom „novice iz baze“, ki je naveden v prvi alineji točke I/2 izreka izpodbijane sodbe, ter uporabnika s psevdonimom „bravo“ je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ocenilo kot objektivno nežaljiva. Pritožbeno sodišče sicer sprejema stališče sodišča prve stopnje, da moč spletnih klepetalnic in komentarjev nima moči medijev ter da se od povprečnega spletnega obiskovalca pričakuje, da bo imel v odnosu do vrednostnih sodb, podanih v spletnih klepetalnicah, določeno rezervo. Vendar pa to, v nasprotju s preostalimi komentarji, ne more veljati za prej izpostavljena komentarja uporabnikov „novice iz baze“ in „bravo“, ki sta presegla mejo dopustnega in z opisovanjem intimnega življenja tožeče stranke grobo posegla v njene osebnostne pravice. V zvezi s tema dvema komentarjema, ki opisujeta tožničino intimno ter družinsko življenje, ji očitata goljufije, poneverbe, tatvine, skrivanje pred upniki ter jo opisujeta kot črno vdovo, ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje o nežaljivosti zapisov. Tožena stranka je bila na protipravnost vsebin v komentarjih opozorjena v pozivu z dne 20. 9. 2012. Ker gre za žaljiva komentarja, ki grobo posegata v osebnostne pravice, ju je tožena stranka dolžna odstraniti. Na njej je namreč odgovornost, da skrbno nadzoruje primernost komentarjev bralcev internetnih člankov, saj je podana tudi njena odgovornost za sporne komentarje.(5)

12. Glede preostalih dveh komentarjev z oznako „I. in S.“ pa pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da ju ni moč opredeliti kot objektivno žaljiva, saj je treba upoštevati na eni strani anonimnost avtorjev, na drugi strani pa tudi pričakovanje, da bo imel povprečni spletni obiskovalec v odnosu do vrednostnih sodb, podanih v spletnih klepetalnicah, določeno rezervo.

13. Ker v prispevku niso podani elementi protipravnosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v povezavi s spornim prispevkom. Zaradi odsotnosti elementov protipravnosti so odveč tudi nadaljnja razlogovanja o nesklepčnosti tožbe ter pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki se nanaša na komentarja, navedena v prvi in drugi alineji točke I/2, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremeniti ter ugoditi zahtevku na odstranitev prej navedenih komentarjev.

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je v postopku deloma uspela, zato se je pritožbeno sodišče poslužilo pooblastila, ki mu ga daje določba drugega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Pri tem je upoštevalo okoliščine konkretnega primera – predvsem dejstvo, da je bila tožena stranka že pred vložitvijo tožbe pozvana k odstranitvi spornih in žaljivo obarvanih komentarjev, pa temu ni sledila in tudi ni upoštevala določb Zakona o elektronskem poslovanju na trgu.

16. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov, pri čemer je upoštevalo naravo obravnavane zadeve ter pritožničin uspeh v postopku. Stroške, ki jih je imela tožena stranka z odgovorom na pritožbo, pa ocenjuje kot nepotrebne, saj odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi. Odločitev o stroških ima podlago v določbah 154., 155. in 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Primerjaj sodbo Handyside proti Združenemu kraljestvu, Sunday Times proti Združenemu kraljestvu, št. 6538/74 z dne 26. 4. 1997. (3) Primerjaj I Cp 4184/2009

(4) Primerjaj I Cp 524/2012

(5) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji, št. 64569/09