Jedro

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da revidentka tožniku v disciplinskem postopku ni dala možnosti, da se izjavi, ni mu omogočila pravice do predložitve dokazov in ni mu omogočila, da bi lahko primerno izpodbijal nasprotne dokaze. To je v nasprotju z načeli poštenega obravnavanja ko ima za posledico nezakonitost sklepov disciplinskih organov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 17.8.1992 in 4.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja in posledično, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo izpodbijana sklepa organov tožene stanke in razsodilo, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije, ampak da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče prestrogo obravnavalo opustitev vročitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Ta je tožniku bila vročena, le da revidentka nima pisnega dokaza, po sodni praksi pa je za zakonitost disciplinskega postopka zadoščalo tudi, če je obravnavani delavec dobil samo sklep o uvedbi disciplinskega postopka, saj je bil s tem uresničen namen določbe 62. člena ZTPDR. Napačno je sodišče tudi tolmačilo pravilnik revidentke v zvezi s kvalifikatornimi okoliščinami, pri odločitvi pa sploh ni upoštevalo dejstva, da je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti v času trajanja pogojno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugih bistvenih kršitev revizija ni navajala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni prezkušalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče pravilno uporabilo določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93) in pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti (pravilnik) tožene stranke in da zato revizijskega očitka glede zmotne uporabe materialnega prava, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni moglo sprejeti.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, da je revidentka s svojim postopanjem okrnila ali celo onemogočila tožniku pravico do obrambe. Ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 62. člena ZTPDR, po kateri je treba delavcu poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka. Opustitev uporabe te določbe pomeni kršitev določbe disciplinskega postopka, vprašanje je samo, ali je ta kršitev absolutna ali relativna. Če bi bil tožniku poslan namesto zahteve sklep o uvedbi disciplinskega postopka, kršitev 62. člena ZTPDR lahko predstavljala relativno kršitev disciplinskega postopka, če bi revidentka v nadaljevanju postopka upoštevala določbe v 17. členu (zaslišanje, pa čeprav v predhodnem postopku po 14. členu pravilnika isti dan, ko je delavec prejel sklep o uvedbi disciplinskega postopka, kar pomeni, da ni imel tridnevnega roka za pripravo) in 19. členu (obvezno zaslišanje pred disciplinskim organom - delavec mora biti zaslišan, pa ni bil, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojega pravilnika. Zaradi tega (ne da bi ocenjevalo posamezne faze v postopku, kot to sedaj poizkuša revizija), je sodišče tudi prišlo do zaključka, da so bile v disciplinskem postopku, ki ga je vodila revidentka, storjene absolutne bistvene kršitve pravil disciplinskega postopka, ki imajo za posledico nezakonitost sklepov disciplinskih organov. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da revidentka tožniku v disciplinskem postopku ni dala možnosti, da se izjavi, ni mu omogočila pravice do predložitve dokazov in ni mu omogočila, da bi lahko primerno izpodbijal nasprotne dokaze. To je v nasprotju z načeli poštenega obravnavanja. Zato revizijsko navajanje o vročitvi zahteve, ki sicer ni dokazana, postopkih vročanja, o naknadnem prilagajanju izjav tožnika in o sodni praksi glede vročanja zahteve, za revizijsko sodišče ni sprejemljivo, pomembno je samo, kar ugotavlja sodišče, da revidentu ni bilo omogočeno pošteno obravnavanje.

Sodišče je pravilno obrazložilo in uporabilo tudi določbe 89. člena ZDR. Če ne gre za obligatoren izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, je treba v primeru, da se ugotavlja takšno kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih naj bi se izrekel tak disciplinski ukrep, ugotavljati tudi obstoj kvalifikatornih okoliščin. Če te niso ugotovljene, izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni možen.

Revizijsko sodišče v celoti sprejema tudi pravilno razlago pravilnika revidentke, ki jo je podalo sodišče v izpodbijani sodbi, ne pa razlage revizije.

Za pravilno odločitev ni pomembno, kar navaja revizija, da je tožnik obravnavano kršitev delovne obveznosti storil v času trajanja pogojnega prenehanja delovnega razmerja zaradi druge kršitve delovne obveznosti. V tem primeru bi morala revidentka v disciplinskem postopku odločiti drugače in samo preklicati pogojno odložitev prej izrečenega disciplinskega ukrepa. Če pa se je odločila, da tega ne bo storila, bi morala nov disciplinski postopek, ne glede na predhodni postopek, izpeljati v celoti in v skladu z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških odgovora na revizijo je sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).