Up-348/05 - 5

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1476/2003 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1391/2002 z dne 22. 10. 2003, odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1311/23-XVII-335.472 z dne 2. 7. 2002 in odločbo Upravne enote Maribor št. 201-827/94 570 z dne 15. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek zaradi vračanja premoženja, je od pristojnega organa za notranje zadeve na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) zahteval izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca do denacionalizacije, to je pravnega prednika ustavne pritožnice. Po opravljenem postopku je upravni organ na prvi stopnji izdal odločbo, po kateri se denacionalizacijski upravičenec, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91 in nasl. – ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana. Tega državljanstva po ugotovitvah upravnega organa ni dobil tudi kasneje (vse do svoje smrti). V postopku je organ ugotovil, da se denacionalizacijski upravičenec (C. C.) po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 54/46 in nasl.) od 28. 8. 1945, to je od uveljavitve novega Zakona, ni mogel šteti za jugoslovanskega državljana, ker na dan 6. 4. 1941 ni imel domovinske pristojnosti in na ta dan tudi ni imel jugoslovanskega državljanstva. Iz obrazložitve odločbe tudi izhaja, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu odklonjen že sprejem v državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1921. Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo ustavne pritožnice zoper tako odločitev prvostopenjskega organa zavrnilo, zavrnjeni pa sta bili tudi tožba v upravnem sporu in pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

2.Ustavna pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. V ustavni pritožbi navaja,da je nesporno, da je njen pravni prednik domovinsko pravico pridobil po 1. 1. 1910, zaradi česar po Saint Germainski pogodbi po razpadu prejšnje države (Avstro-ogrska monarhija) avtomatično ni pridobil državljanstva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ampak je moral zanj zaprositi. Zavrnitev takrat pristojnih oblasti je za ustavno pritožnico izraz diskriminacije do nemške narodnosti, kar naj bi bilo podlaga tudi za odločitve v tem postopku, zaradi česar naj bi bile z izpodbijano odločbo kršene pravice iz drugega odstavka 14., 15. in 22. člena Ustave. Glede kršitve pravice iz 27. člena Ustave navaja, da izpodbijana odločba temelji na kolektivni krivdi oseb nemške narodnosti.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedbe o tem, zakaj je bila denacionalizacijskemu upravičencu že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pred 84 leti zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo takratne države, so za ta postopek nepomembne.

4.Kršitev drugega odstavka 14. člena ter 15. in 22. člena Ustave ustavna pritožnica utemeljuje z navedbo, da izpodbijana sodna odločitev temelji na diskriminaciji do nemške narodnosti. Pri tem ustavna pritožnica, razen pavšalnih trditev o diskriminaciji, ni navedla konkretnega ravnanja Vrhovnega sodišča (pa tudi ne nižjega sodišča in upravnih organov), ki bi ga lahko označili kot diskriminacijo. Glede na pritožničino trditev o diskriminacijskem odločanju, ki naj bi temeljilo na narodnostni pripadnosti, Ustavno sodišče opozarja, da je v postopku, v katerem je odločalo Vrhovno sodišče, šlo za vprašanje, ali je bil denacionalizacijski upravičenec jugoslovanski državljan. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe ter iz celotnega postopka, na odločitve obeh sodišč in upravnih organov pripadnost (nemški) narodnosti ni imela nobenega vpliva. Odločitev je temeljila na drugih ugotovljenih okoliščinah, ki jih ustavna pritožnica niti ne izpodbija. Glede na navedeno so neutemeljene pritožničine trditve o kršitvah pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 15. in 22. člena Ustave. Očitno neutemeljeno je tudi sklicevanje na 27. člen Ustave, saj ta določba varuje posameznika v kazenskem postopku. V primeru izpodbijane sodbe ne gre za kazenski postopek.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavna pritožnica, Ustavno sodišče njene pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan