Jedro

Če razen obuvanja in sezuvanja zavarovanec zmore sam opravljati vsa ostala življenjska opravila, ni pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj zavarovanec lahko sam opravlja večino življenjskih potreb samostojno, brez stalne pomoči in postrežbe drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe toženca št. P-956.786 z dne 28.1.1999, ker je presodilo, da je bila njegova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zakonito zavrnjena.

Zoper sodbo je tožnik v zakonitem roku vložil pritožbo iz vseh razlogov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so bili neposredno in izvirno na sami obravnavi izkazani pogoji za vtoževano dajatev, saj z desno roko ne more popolnoma ničesar in mu je celo bolj v napoto kot v korist. Sicer pa tudi težko hodi, ne more voziti avtomobila in pri večini opravil potrebuje tujo pomoč. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke in je tudi s tem storilo uveljavljane kršitve.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja dokazov v smislu 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal kakršenkoli dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

V skladnih izvedeniških mnenjih invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 18.9.1998 in 19.1.1999 je dovolj prepričljive strokovno-medicinske podlage za zaključek, da razen obuvanja in sezuvanja, tožnik vsa ostala osnovna življenjska opravila, še vedno zmore sam. Mnenje je objektivizirano z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in povsem v skladu z vprašalnikom, izpolnjenim s strani tožnikovega izbranega zdravnika dne 18.7.1998. Razen praktično popolne neuporabnosti desne zgornje okončine zaradi nevromuskularnega obolenja, z medicinsko dokumentacijo ni izkazanih takšnih drugih trajnih sprememb zdravstvenega stanja, ki bi tožnika popolnoma ali vsaj v pretežnem obsegu onesposabljale pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne bi mogel samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, skrbeti za osebno higieno oz. opravljati drugih osnovnih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

Drugačno pritožbeno stališče je v nasprotju z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo oz. zanj ni ponujenega nobenega novega medicinskega dokaza, da bi nastal dvom v pravilnost sprejetega dokaznega zaključka. Ob dovolj razčiščenem dejanskem zdravstvenem stanju z izvedeniškimi mnenji obeh invalidskih komisij in dejstvu, da v socialnem sporu v skladu s 30., v zvezi s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) sodišče itak presoja le zakonitost konkretnih pravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka, vztrajanje pri dokazu s sodnim izvedencem medicinske stroke, ni utemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, v nadaljevanju ZPIZ-92), zato je zahtevek na razveljavitev zavrnilnih odločb tožene stranke z izpodbijano sodbo pravilno in zakonito zavrnjen. Iz istih razlogov je ostala tudi pritožba brezuspešna.