Jedro

Davčni zavezanec ima pravico zahtevati vrnitev davka na promet nepremičnin le, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja ali če jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno in v primeru, če pogodba o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke in ... z dne 20.10.1992, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za vrnitev davka na promet nepremičnin za kupoprodajne pogodbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni davčni organ v juniju in avgustu 1991 tožeči stranki odmeril davek na promet nepremičnin na podlagi kupoprodanjih pogodb, ki jih je tožeča stranka predložila davčnemu organu. Tožeča stranka je odmerjeni davek poravnala, nato pa je 1.9.1992 predložila davčnemu organu anekse k kupoprodajnim pogodbam, s katerimi je prodajno ceno stanovanj uskladila z določbami stanovanjskega zakona in zahtevala vrnitev plačanega davka. Tožena stranka navaja, da v obravnavanem primeru za vrnitev plačanega davka tožeči stranki ni pogojev, ki jih za vrnitev davka na promet nepremičnin določa zakon o davku na promet nepremičnin v 2. odstavku 16. člena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Res je sicer, da je delavcem prodala stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Ker pa je po uveljavitvi stanovanjskega zakona z aneksi k sklenjenim kupoprodajnim pogodbam ceno stanovanj uskladila z določbami stanovanjskega zakona in je sredstva, pridobljena s prodajo stanovanj, v celoti porabila za reševanje stanovanjskih problemov delavcev, je v smislu določbe 132. člena stanovanjskega zakona oproščena plačila davka oziroma ker je davek že plačala, do vrnitve plačanega davka na promet nepremičnin. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vrnitev plačanega davka na promet nepremičnin - stanovanj, ki jih je tožeča stranka prodala delavcem. Davek na promet nepremičnin ureja zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 - ZDPN). Po določbah navedenega zakona se prometni davek odmeri po predpisih, ki so veljali na dan davčne obveznosti (7. člen), davčna obveznost pa nastane, takrat ko je sklenjena pogodba o prodaji oziroma zamenjavi nepremičnine. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sklenila pogodbe o prodaji stanovanj delavcem pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, to je pred 19.10.1991 ter da je sporne pogodbe pred tem datumom predložila prvostopnemu davčnemu organu zaradi odmere davka, kar ni sporno. Ker stanovanjski zakon, v katerem je sicer v določbi 132. člena res predvidena oprostitev davka, v primeru, če lastniki stanovanj dokažejo, da bodo sredstva, pridobljena z odprodajo družbenih stanovanj, namenili za razreševanje stanovanjskih vprašanj svojih delavcev, ob nastanku davčne obveznosti še ni veljal, je bil toženi stranki odmerjen prometni davek, ki ga je tožena stranka tudi plačala. Za vrnitev plačanega prometnega davka tudi po presoji sodišča ni pogojev. Po določbi 16. člena zakona o davku na promet nepremičnin ima namreč davčni zavezanec pravico zahtevati vrnitev plačanega prometnega davka le, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno (drugi odstavek 16. člena) in v primeru, če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti, ali se izpolni samo deloma (3. odstavek 16. člena). Ker v obravnavanem primeru kupoprodajne pogodbe niso bile razdrte in tudi ni bilo ovir za njihovo izpolnitev, sodišče meni, da za vrnitev plačanega prometnga davka ni podlage v navednem zakonu, kar je tožeči stranki pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato je tožena stanka pritožbo tožeče stranke utemeljeno zavrnila.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).