Jedro

Tožeča stranka pri toženi stranki ni podala zahtevka, da se ji dodeli stalno prebivališče za čas od zatrjevanega izbrisa iz registra stalnega prebivališča do ponovne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni tožene stranke pozvala naj na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS odloči v nadaljnjih sedmih dneh, zato ni izpolnila procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 24. 4. 1992 je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz razloga, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kot je določeno v 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka kot aktivni pripadnik jugoslovanske armade, ob umiku jugoslovanske armade zapustila Republiko Slovenijo in se zaposlila v jugoslovanski armadi v Beogradu. Tožeča stranka je zapustila Republiko Slovenijo ob umiku jugoslovanske armade, zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kot je določeno v 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožeča stranka je pri tem sodišču dne 14. 6. 2003 vložila tožbo zoper toženo stranko v kateri smiselno izpodbija zgoraj navedeno odločbo. V tožbi navaja, da je tožena stranka s svojim sklepom z dne 29. 4. 1992 postavila za zakonito zastopnico za vročitev odločbe o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo njeno ženo A.A., saj naj bi bila sama odsotna iz Republike Slovenije. Zastopnici za vročitve je bil ta sklep vročen, odločba o zavrnitvi vloge pa ji ni bila vročena. Tožena stranka je izdala sklep o postavitvi pooblaščenca za vročitve preuranjeno, saj ji pred tem ni poskušala vročiti odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Do sedaj ji odločba o zavrnitvi njene vloge še ni bila vročena, v postopku pa tudi ni bila zaslišana, zato so ji bile kršene ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka ji izpodbijane odločbe ni vročila, zato je šteti, da v zadevi še ni bilo odločeno in je ravnanje tožene stranke šteti kot molk organa.

Sodišče je tožečo stranko na podlagi člena 29 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 55/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) pozvalo, da glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic svojo tožbo dopolni v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS. Tožeča stranka je svojo tožbo dodatno obrazložila, tožbenega zahtevka v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic ni dopolnila, glede sprejema v državljanstvo pa je vztrajala pri tožbenem zahtevku, da se jo sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa, da se naloži toženi stranki, da izda odločbo o njenem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zahtevek tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ker le ta ni izpolnjevala enega od temeljnih pogojev 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Glede na navedeno ocenjuje, da je v postopku izdala zakonito odločbo, ki je bila vročena v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor vztraja pri navedbah navedenih v tožbi in dopolnitvi tožbe ter dodatno navaja, da je bila kot državljanka druge republike bivše SFRJ izenačena na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v pravicah in dolžnostih, z državljani Republike Slovenije in ima zato pod določenimi pogoji pravico do državljanstva. To pa pomeni, da je imela pravico do prostega gibanja, med katerimi je tudi pravica, da zapusti državo in se v njo kadarkoli vrne kot drugi državljani Republike Slovenije. V nadaljevanju citira vrsto odločb Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v zvezi z razlago pogoja dejanskega življenja ter v zvezi s kršitvami pravic do enakega varstva pravic. Sodišču predlaga, da pri odločanju o zadevi upošteva, da je bila dolžina njenega bivanja izven Slovenije odvisna od nezakonite prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, v zadevi ni priglasil udeležbe.

Tožba se zavrže. Iz upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da je tožeča stranka dne 16. 9. 1991 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožeča stranka je iz Republike Slovenije odšla ob umiku enot jugoslovanske armade in se naselila v Beogradu, kjer se je tudi zaposlila. Dne 4. 2. 1992 je pooblastila svojo ženo A.A., da jo zastopa v postopku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dne 24. 4. 1992 je tožena stranka izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika za vročitev, s katerim je postavila za začasno zastopnico za vročitev ženo tožeče stranke A.A.. Sklep o postavitvi začasne zastopnice za vročanje je bil vročen začasni zastopnici, ki se zoper ta sklep ni pritožila, zato je postal sklep dokončen in pravnomočen. Iz upravnih spisov pa še izhaja, da je bila dne 10. 6. 1992 pooblaščenki tožeče stranke, ki je bila tudi začasna zastopnica za vročitev, vročena odločba z dne 29. 4. 1992, s katero je bilo odločeno, da se tožečo stranko ne sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. V zadevi je torej tožena stranka izdala odločbo o zavrnitvi vloge tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in jo tudi pravilno vročila ženi tožeče stranke. Ugovor tožeče stranke, da vročitev odločbe tožene stranke o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni bila opravljena, je neutemeljen in nima podlage v upravnem spisu, saj se v njem nahajata tako podpisana vročilnica, ki potrjuje prejem odločbe, kot tudi pooblastilo tožeče stranke, da jo v upravnem postopku zastopa njena žena A.A.. Glede na to, da je tožena stranka v zadevi odločila, svojo odločbo pravilno vročila zastopnici in pooblaščenki tožeče stranke (po členu 60. ZUP ima pooblaščenec in zakoniti zastopnik enake pravice, kot stranka), ki je imela zoper to odločbo pravico do pravnega sredstva, pa so neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke glede kršitve njenih pravic v tem postopku, saj ji je bilo v zadevi zagotovljeno sodno varstvo, ki pa ga tožeča stranka v odprtem roku ni izkoristila.

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 55/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) v 26. členu določa, da je v upravnem sporu treba vložiti tožbo v 30-tih dneh od vročitve upravnega akta. Odločba o zavrnitvi vloge tožeče stranke je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena dne 10. 6. 1992, tožeča stranka pa je v zadevi vložila tožbo dne 14. 6. 2003, zato je sodišče tožbo tožeče stranke v tem delu na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kot prepozno zavrglo.

Tudi tožbeni zahtevek za priznanje neprekinjenega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, za čas pred izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka uveljavlja priznanje statusa nepretrganega bivanja v Republiki Sloveniji. V tožbi navaja, da jo je tožena stranka v letu 1992 izbrisala iz registra oseb, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kljub temu, da v Sloveniji prebiva že od leta 1966 dalje. O ukinitvi stalnega prebivališča je tožena stranka ni obvestila, niti ni izdala o tem nobene odločbe. Nadalje navaja, da je na podlagi Zakona o tujcih sicer pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, zaradi nezakonitega izbrisa pa ni mogla pridobiti državljanstva po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu republike Slovenije (Uradni list RS, št. 61/2002-pravilno Uradni list RS, št. 96/2002) in ni mogla uporabiti določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/02 - ZUSDDD). Kot kraj svojega stalnega prebivanja si je izbrala Slovenijo že pred plebiscitom dne 23. 12. 1999. Te odločitve pa ni nikoli spremenila, zato je bil njen izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit. Zaradi navedenega zahteva, da se ji izda dovoljenje za stalno prebivanje od izbrisa pa do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje oz. status nepretrganega prebivanja v Republiki Sloveniji za ves čas.

Iz tožbe tožeče stranke nesporno izhaja, da je tožeča stranka pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o tujcih. V tožbi pa ne zatrjuje, da bi pri toženi stranki podala zahtevo za izdajo odločbe, s katero naj se ji izda dovoljenje za stalno prebivanje tudi za čas, ko je bila izbrisana. Tožeča stranka kot pravno podlago za izdajo odločbe navaja molk organa, kršitev ustavnih pravic ter nezakonito ravnanje tožeče stranke. Tožeča stranka je bila na podlagi člena 29. ZUS pozvana, da tožbo dopolni. Tožeča stranka je sicer sodišču poslala dopolnitev, ni pa predložila dokazov, da je toženo stranko pozvala, da odloči o njenem stalnem prebivanju za čas od izbrisa do izdaje odločbe o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji.

Zakon o upravnem sporu v 26. členu določa, da sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem z zakonom določenim rokom ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (čl. 26/2 ZUS). Po prejšnjem odstavku pa sme ravnati tožeča stranka tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ( 3. odstavek 26. člena ZUS). Glede na to, da tožeča stranka pri toženi stranki ni podala zahtevka, da se ji dodeli stalno prebivališče za čas od zatrjevanega izbrisa iz registra stalnega prebivališča do ponovne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni tožene stranke pozvala naj na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS odloči v nadaljnjih sedmih dneh, ni izpolnila procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.