Jedro

Če je obtožnica zoper obdolženca postala pravnomočna, sodišču ob odločitvi o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ni potrebno obrazložiti okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 22555/2010 z dne 15. 9. 2010, zoper obdolženega B. R. na podlagi določbe drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 22555/2010 z dne 28. 10. 2010 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 11. 11. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. V zahtevi navaja, da bi se dalo udeležbo obdolženca na glavni obravnavi doseči z milejšim ukrepom, zato ni izpolnjen pogoj neogibne potrebnosti odreditve pripora, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da je obdolženec samo enkrat neupravičeno izostal iz glavne obravnave, da dejstva, da ga poštarji ne najdejo, ni mogoče šteti v škodo obdolžencu ter da obdolženca nič ne povezuje z očitanim kaznivim dejanjem.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19. 11. 2010, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec dne 22. 11. 2010 in njegova zagovornica dne 19. 11. 2010 seznanjena.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 425/2008 z dne 8. 1. 2009 presodilo, da je najbolj temeljna predpostavka vsakega pravnega postopka dolžnost tistega, ki ga sodišče pokliče, da pride pred sodišče: si in ius vocat, ito. Tudi kazenski postopek je koncipiran na podlagi predpostavke, da je navzočnost obtoženca v postopku obvezna, samo v določenih primerih oziroma izjemoma je dopustno sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, to pa le takrat, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (tretji odstavek 307. člena ZKP). Glavna obravnava se praviloma opravi v navzočnosti obtoženca, to je posebej razvidno ne le iz določb XVII. poglavja ZKP, v katerem so določeni ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti, ampak tudi drugih določb, predvsem določb o glavni obravnavi (ZKP; Glavna obravnava in sodba).

B-2

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi sodišče udeležbo obdolženca na glavni obravnavi lahko doseglo z milejšim ukrepom, zato ni izpolnjen pogoj neogibne potrebnosti odreditve pripora za kazenski postopek iz drugega odstavka 202. člena ZKP.

7. Na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP sodišče odredi pripor, če se obdolženec, ki je v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Iz narave navedenega ukrepa izhaja, da gre za disciplinski ukrep, katerega je treba uporabiti takrat, ko zaradi nepripravljenosti obtoženca za sodelovanje v postopku tega ni mogoče izvesti, saj se ne da zagotoviti navzočnosti z milejšimi ukrepi. Vrhovno sodišče je že v zadevi XI Ips 22/2009 z dne 26. 3. 2009 presodilo, da je v primeru, ko je mogoče isti cilj doseči z več različnimi ukrepi, potrebno ob upoštevanju načela sorazmernosti uporabiti tistega, ki je za obtoženca najmilejši, vendar to ne pomeni, da je potrebno sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe.

8. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da se obdolženec glavne obravnave dne 7. 6. 2010, kljub izkazanem vabilu ni udeležil, prav tako ni opravičil svojega izostanka, zato je zoper obdolženca odredilo prisilno privedbo na naslednjo glavno obravnavo dne 16. 6. 2010, ki je bila izvršena, obravnava pa preložena, ker se je ni udeležil eden izmed soobdolženih. Obdolženi je vabilo na naslednjo glavno obravnavo dne 28. 6. 2010 vzel na znanje, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabljenju, obravnave pa se ni udeležil, z opravičilom, da je zbolel, česar kljub opozorilu sodišča z medicinsko dokumentacijo ni izkazal. Vabilo na naslednjo glavno obravnavo dne 15. 9. 2010 je bilo obdolžencu vročeno preko vročevalca, ki je sodišču z dopisom sporočil, da se je obdolženec vročitvi vabila skušal izmakniti. Tudi te glavne obravnave se obdolženec ni udeležil, niti ni sodišču opravičil svojega izostanka. Na podlagi takšnega obdolženčevega ravnanja je sodišče (prvi odstavek na 3. strani sklepa sodišča prve stopnje in peti odstavek na drugi strani sklepa višjega sodišča) utemeljeno zaključilo, da njegove navzočnosti na glavni obravnavi ni mogoče zagotoviti na drug način, zato je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka. Kolikor se obdolženčeva zagovornica s takšnim razumnim zaključkom sodišča ne strinja ter navaja, da iz poteka kazenskega postopka ni moč zaključiti, da se obdolženec izmika glavni obravnavi, da njegovo ravnanje kaže zgolj na neresnost in neodgovornost, da bi bila prisilna privedba tudi v prihodnje uspešna ter da dejstva, da obdolženec menjava svoje prebivališče in ga zato vročevalci ne najdejo, ni mogoče šteti v njegovo škodo, ponuja svojo interpretacijo dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Trditev v zahtevi, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o tem, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter da ne navaja iz katerih dokazov le-ta izhaja, s čimer zahteva nakazuje na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Vrhovno sodišče je v sodbi XI Ips 22/2009 z dne 26. 3. 2009 presodilo, da v primeru, ko je obtožnica zoper obdolženca postala pravnomočna, sodišču ob odločitvi o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, ni potrebno obrazlagati okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na vloženo obtožnico (zadnji odstavek na drugi strani sklepa o odreditvi pripora), zoper katero obdolženec ni vložil ugovora in je postala pravnomočna. Odločanje prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti suma je bilo preizkušeno tudi s strani pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča zadostna (tretji odstavek na drugi strani sklepa) ter da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se utemeljenost suma po vložitvi obtožnice omajala.

10. Vložnica zahteve z navedbami, da v obravnavani zadevi obtožnica sploh ne bi smela biti vložena, da se sodišče doslej z obstojem utemeljenega suma sploh ni ukvarjalo, da obdolženca prav nič ne povezuje s kaznivim dejanjem ter da obdolženec kot pravni laik zoper obtožnico ni vložil ugovora ter da obtožnica temelji izključno na dveh posrednih dokazih, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.