Jedro

Zahteva po ustrezni uravnoteženosti položaja dedičev prvega dednega reda, ki se v zapuščinskem postopku niso priglasili k dedovanju, in položaja države, ki ji je bilo po ugotovitvi, da ni dedičev, izročeno zapustnikovo premoženje s sodno odločbo, daje podlago za sklep, da za tožbo iz tretjega odstavka 130. člena ZD velja le objektivni desetletni rok za uveljavitev pravice do dediščine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev, da sta tožnici edini dedinji po pok. R. A. in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izročiti tožnicama v last in posest sredstva na dveh računih pri N., d.d., in izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 000, vsaki do ene polovice. Tožnicama je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnici v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sklicujeta se na dolžnost države, da dedičem zagotovi učinkovito pravico do dedovanja. V konkretnem primeru je država nepoštena posestnica zapuščine. Njuna pravica zahtevati zapuščino zastara torej v dvajsetletnem roku iz drugega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Država jima z oklicem neznanim dedičem ni zagotovila učinkovite pravice do dedovanja. Sodišče bi ju moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati k dopolnitvi trditvene podlage o nedobrovernosti države.

3. Toženka (v nadaljevanju država) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi poteka enoletnega subjektivnega zastaralnega roka. Ni nepoštena posestnica zapuščine. Zapuščinsko sodišče je z objavo oklica neznanim dedičem ravnalo zakonito. Ni kršila pravice do dedovanja. Če bi sodišče samo iskalo dediče, bi kršilo Zakon o varstvu osebnih podatkov in bi lahko prišlo do neenakopravnega obravnavanja različnih subjektov. Pritožbene navedbe o vodenju zapuščinskega postopka so prepozne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnici sta zapustničini hčeri. Zapustnica je umrla 24. 5. 2006. Njeno premoženje je bilo v skladu z 219. členom ZD na podlagi pravnomočnega sklepa z opr. št. I D 683/2007 z dne 29. 10. 2009 izročeno državi. V zapuščinskem postopku namreč dediči niso bili znani in tudi na oklic neznanim dedičem z dne 8. 1. 2008 se ni odzval nihče. Tožnici sta se z zapuščinsko zadevo po pokojni materi seznanili 22. 3. 2011. Tedaj sta izvedeli za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine. V tožbi, vloženi 27. 10. 2014, sta na podlagi tretjega odstavka 130. člena v zvezi s 141. členom ZD od države zahtevali izročitev zapuščine. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je država poštena posestnica zapuščine in da je tožbeni zahtevek na podlagi navedenih določb ZD zastaral. 6. V skladu s tretjim odstavkom 130. člena ZD ima dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena pristojnemu organu Republike Slovenije, pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma pripadajoči delež v rokih iz 141. člena ZD. Prvi odstavek 141. člena ZD določa, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine (v nadaljevanju subjektivni rok), najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke (v nadaljevanju objektivni rok).(1)

7. V izpodbijani sodbi je odločilna teža dana jezikovnemu pomenu tretjega odstavka 130. člena ZD. Tako razumevanje je utemeljevalo stališče, da tudi v položaju, ko je bila zapuščina izročena državi, veljata za dediča tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok, v katerem lahko uveljavi pravico do dediščine. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz predpostavke, da je položaj, ko je s sklepom o dedovanju ugotovljen dedič in zapustnikovo premoženje pridobi kot dedič, istovrsten položaju, ko zapuščinsko sodišče po ugotovitvi, da je zapustnik umrl brez dedičev, njegovo premoženje izroči državi. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno.

8. V primerih iz 141. člena ZD gre za spor med osebo, ki trdi, da je dedič, in osebo, ki svojo dedno pravico opira na pravnomočno sodno odločbo. Na drugi strani prevzem zapuščine s strani države ni dedna pravica.(2) Država pridobi zapuščino le izjemoma, tj. kadar ni nobene osebe, ki bi bila poklicana k dedovanju.(3) Lastnica zapuščine brez dedičev postane z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij.(4) Drugače kot v primeru dediščinske tožbe gre torej v primerih iz tretjega odstavka 130. člena ZD za spor med osebo, ki trdi, da je dedič, in državo, katere pravica ne temelji niti na domnevnem položaju dediča, marveč na lastninski pravici, ki jo opira na pravnomočno sodno odločbo.

9. Glede na opisano razliko med položajema, urejenima v 141. členu in v 130. členu ZD, se postavlja vprašanje, ali je tudi v primerih iz 130. člena ZD pravico domnevnega dediča do sodnega varstva svoje pravice do dedovanja treba omejiti z enoletnim rokom, odkar je izvedel za svojo pravico in posestnika stvari zapuščine. Tehtanje pravnih položajev oseb, ki sta v sporu na podlagi tožbe iz 130. člena ZD, tj. domnevnega dediča in države, pokaže, da enoletni rok za uveljavitev pravice do dedovanja prekomerno posega v pravico do dedovanja.

10. Pravica do dedovanja je zagotovljena z Ustavo (33. člen). Ustavna pravica do dedovanja je kot sestavina lastninske pravice predvsem obrambna pravica, torej pravica negativnega statusa.(5) Drugi odstavek 67. člena Ustave pooblašča zakonodajalca, da določi način in pogoje dedovanja. Zakonodajalcu s tem ni dana možnost omejevanja človekove pravice, temveč le možnost in hkrati dolžnost predpisati način njenega uresničevanja. Čeprav ima pri določanju pogojev in načina dedovanja široko polje presoje, ti ne smejo biti določeno arbitrarno, brez razumnih razlogov in mimo namena, s katerim mu je bilo dano ustavno pooblastilo.(6) Zakonodajalec mora varovati tradicionalno jedro instituta dedovanja, ki je opredeljeno s temeljnimi načeli dednega prava.(7) Jedro ustavne pravice do (zakonitega) dedovanja predstavlja poleg svobode testiranja tudi načelo dedovanja v družini.(8) Z obravnavano tožbo, ki sta jo vložili dedinji prvega dednega reda, torej tožnici uveljavljata z ustavo varovano pravico do dedovanja materinega premoženja.

11. Toženka na drugi strani ne varuje svojega dednopravnega položaja. Tožba dediča zoper državo, ki ji je bila izročena zapuščina, tudi po stališču teorije ni dediščinska tožba v ožjem smislu. Dediščinska tožba v ožjem smislu se namreč nanaša na položaj, ko je med strankami sporna pravica do dedovanja.(9) V obravnavanem primeru pa država varuje svoj položaj lastnice premoženja. Toženka pridobitev lastninske pravice resda opira na sodno odločbo, vendar je ta zaradi 130. člena ZD (ob predpostavki njene dobrovernosti) deset let viseč. Njen položaj je tako primerljiv s položajem dobrovernega lastniškega posestnika nepremičnine.(10) Tudi njegov položaj v skladu s 43. členom SPZ pridobi trdnost lastnikovega položaja z iztekom desetletne priposestvovalne dobe.

12. Omejitev uveljavljanja pravice dedičev prvega dednega reda z enoletnim rokom, odkar so izvedeli za svojo pravico, v preveliki meri varuje že sicer viseč lastninski položaj države. Dedičem, ki iz raznolikih razlogov v enem letu, odkar so izvedeli za svojo pravico, niso mogli ali uspeli vložiti tožbe, odvzema pravico zahtevati sodno varstvo svoje ustavno varovane pravice do dedovanja, desetletna visečnost lastninskega položaja države pa je v pravnem sistemu sprejemljiva. Tudi dobroverni lastniški posestnik priposestvuje nepremičnino šele po desetih letih. Poleg tega lahko v skladu s 95. členom SPZ zoper dediča uveljavi reparacijske zahtevke, ki pomembno omilijo posledice negotovosti njegovega položaja. Zahteva po ustrezni uravnoteženosti položaja dedičev prvega dednega reda, ki se v zapuščinskem postopku niso priglasili k dedovanju, in položaja države, ki ji je bilo po ugotovitvi, da ni dedičev, izročeno zapustnikovo premoženje s sodno odločbo, daje podlago za sklep, da za tožbo iz tretjega odstavka 130. člena ZD velja le objektivni desetletni rok za uveljavitev pravice do dediščine.

13. Ker je že iz navedenih razlogov treba pritožbi ugoditi, se o utemeljenosti pritožbenega gledišča, da je toženka nepoštena posestnica spornega premoženja, pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališče, da tožba zakonitih dedičev zoper državo zastara v roku desetih let od zapustnikove smrti.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po drugem odstavku 141. člena ZD nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.

Op. št. (2): Prim. K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 67. Op. št. (3): Prim. K. Zupančič, Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2011, str. 474. Op. št. (4): Prim. K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, op. cit., str. 69. Namen državne pravice prevzeti zapuščino neznanih dedičev ni v zagotavljanju pravice do socialne varnosti drugih državljanov, kot v primeru omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu (prim. 128. člen ZD).

Op. št. (5): Prim. M. Končina Peternel, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Kranj, 2002, str. 653. Op. št. (6): Prim. odločbo US RS Up-1734/07, U-I-149/07 z dne 13. 11. 2008, Uradni list RS, št. 113/2008, točka 13, in sklep US RS U-I-86/97 z dne 1. 6. 2000, OdlUS IX, 146, točka 6. Op. št. (7): Prim. odločbo US RS U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013, Uradni list RS, št, 31/2013, točka14. Op. št. (8): Prim. Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, op. cit., str. 474-479. Op. št. (9): Prim. Prim. V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Ljubljana, Gospodarski vestnik, 1999, str. 265, in M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb, 1964, str. 480-481. Op. št. (10): Na primerljivost položaja države s položajem priposestvovalca opozarja tudi V. Rijavec, ibidem, ki se de lege ferenda zavzema za uporabo priposestvovalnih rokov.