Jedro

Tožnica ima kot upravičenka do Bpp sicer materialnopravni interes za izid upravnega postopka odmere stroškov odvetnici, zato bi jo toženka morala obvestiti, da se je ta postopek začel, da ima možnost, da se o tem izjavi, ter jo opozoriti na posledice sprejete odločitve o stroških v skladu z ZBPP.

Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka izvajalki brezplačne pravne pomoči priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči v skupni višini 940,50 EUR (I. točka izreka). Odločila je, da se priznani odvetniški stroški izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na transakcijski račun izvajalke brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka).

2.Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z višino priznane nagrade odvetnici, saj odmerjena nagrada ne odraža realne kakovosti in količine odvetničinega dela. Ta tožnice in njene sestre ni pravočasno obveščala o razpisanih obravnavah, večkrat je ravnala v nasprotju z dogovori in je dokumente pripravljala brez posveta s tožnico in brez razlage. Na elektronska sporočila in klice je odgovarjala redko in pomanjkljivo, na obravnavah se je vedla neprimerno, 17. 5. 2025 pa je brez predhodnega opozorila prekinila sodelovanje s tožnico. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ali sorazmerno zmanjša odmerjeno nagrado.

3.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila odmera odvetniških stroškov opravljena pravilno in zakonito. Odvetnica za izplačilo stroškov ni izdala elektronskega računa, zato ti niso bili plačani, kar pomeni, da je položaj enak, kot če izpodbijani sklep sploh ne bi bil izdan.

4.Tožba ni dovoljena.

5.Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), s katerim je toženka priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči odvetnici, ki je bila izvajalka brezplačne pravne pomoči.

6.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

7.Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS-1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku.

Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.

To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

8.Stranka v upravnem postopku je v skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) fizična ali pravna oseba, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov prizadeta oseba s položajem stranke, ki je odvetnica in izvajalka Bpp. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnica v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

9.V nadaljevanju se je sodišče zaradi tožničine aktivne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe opredelilo še do vprašanja, ali je imela v postopku odmere odvetniške nagrade in izplačila stroškov položaj stranskega udeleženca.

10.V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki v upravnem sporu so torej lahko tudi osebe, ki so v upravnem postopku imele položaj stranskega udeleženca, to so tiste osebe, ki so imele pravico udeleževati se upravnega postopka po 43. členu ZUP in jim je bila ta pravica v upravnem postopku že priznana. Vrhovno sodišče je v zadevah I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 in I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020 sprejelo stališče, da sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

11.Posameznik pridobi položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku z vlogo, s katero zahteva udeležbo v postopku (četrti odstavek 43. člena ZUP), ali s povabilom organa k udeležbi (prvi odstavek 143. člena ZUP), pri čemer mora ta oseba priglasiti udeležbo, sicer ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP), ali z zahtevo, naj se ji vroči odločba v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP.

12.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi toženka tožnico povabila k udeležbi v postopek odmere nagrade in povračila stroškov odvetnici ali da bi tožnica med upravnim postopkom zahtevala svojo udeležbo v navedenem postopku, česar tožnica v tožbi niti ne zatrjuje.

13.Iz izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve 12. 8. 2025. Vendar po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 100/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021 vročitev sama po sebi ne vzpostavlja položaja stranke. Zato po presoji sodišča zgolj vročitev izpodbijanega sklepa tožnici v obravnavani zadevi ne pomeni njenega priznanja položaja stranske udeleženke, saj je to procesno dejanje zakonska obveznost toženke, ki temelji na šestem odstavku 40. člena ZBPP. Vzpostavitev položaja stranskega udeleženca je torej pogojena z vročitvijo upravnega akta osebi, ki ni stranka v postopku, in ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navedenega pa tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala. Ob takem stanju stvari tožnica torej ni imela položaja stranske udeleženke, zato ne more biti stranka v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1.

14.Tožnica ima kot upravičenka do Bpp sicer materialnopravni interes za izid upravnega postopka odmere stroškov odvetnici, zato bi jo toženka morala obvestiti, da se je ta postopek začel, da ima možnost, da se o tem izjavi, ter jo opozoriti na posledice sprejete odločitve o stroških v skladu z ZBPP. Toženka v tožničinem primeru tega ni storila, vendar pa to na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Tožnica bi namreč morala za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).------------------------------- Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021). Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016. Drugi odstavek 229. člena ZUP določa: "Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. " Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024, 11. točka obrazložitve.