Jedro

Upravitelj, čigar glavna dolžnost in vodilo v vsakem stečajnem postopku, tudi v postopku osebnega stečaja, je poskrbeti za varovanje in uresničitev interesov upnikov, je po oceni višjega sodišča tak ugovor celo dolžen vložiti, takoj ko izve za kršitve dolžnikovih obveznosti. Vložitev ugovora proti odpustu obveznosti tako že pojmovno ne more predstavljati posega v človekove pravice stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da mu je z vložitvijo ugovora proti odpustu obveznosti upravitelj kršil osnovne človekove pravice, do informiranosti, saj ga od začetka stečaja leta 2011 do prvega srečanja na naroku 22.9.2015 ni o nobeni zadevi obveščal (prepisi stanovanja na dolžnikovo ime, o prvi in drugi dražbi), kar je sodišče spregledalo, prav tako pa je dolžnika tudi vpisal v zemljiško knjigo, čeprav je razpolagal z dokumenti, ki dokazujejo lastništvo na tem stanovanju M. M. in A. A., za katera sodišče samo pravi, da bi morala biti vpisana kot lastnika. Dolžnik ni nikoli plačal kakega obroka, neznani plačnik pa je M. M., zato ima A. A. pravico bili zapisan v zemljiško knjigo. Le-ta ga tudi nikoli ni spraševal o osebnih zadevah, sam pa mu jih tudi ni razlagal, saj so samo njegove (osebni stečaj). Dolžnik misli, da v nekem členu o osebnem stečaju piše, da pravni posel velja, če ena od strank ni vedela ali bila seznanjena z osebnim stečajem. Zoper stečajnega upravitelja je na Okrožno sodišče v Kamniku zaradi vsega navedenega predlagal preiskavo posameznih dejanj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika (med drugim) omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP). Če dolžnik to svojo obveznost krši, lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti (ugovor proti odpustu obveznosti (2. točka 1. odstavka 403. člena ZFPPIPP). Upravitelj, čigar glavna dolžnost in vodilo v vsakem stečajnem postopku, tudi v postopku osebnega stečaja, je poskrbeti za varovanje in uresničitev interesov upnikov (primerjaj 97. člen in 3. točko 2. odstavka 98. člena ZFPPIPP), je po oceni višjega sodišča tak ugovor celo dolžen vložiti, takoj ko izve za kršitve dolžnikovih obveznosti. Vložitev ugovora proti odpustu obveznosti tako že pojmovno ne more predstavljati posega v človekove pravice stečajnega dolžnika.

5. Stečajni upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti (1. odstavek 97. člena ZFPPIPP), torej v konkretnem primeru je organ postopka osebnega stečaja. Ni pa zavezan k obveščanju dolžnika, saj ni njegov pooblaščenec in ne sme skrbeti za interese stečajnega dolžnika, temveč je, kot je že zgoraj navedeno, zavezan k varovanju in uresničitvi interesov upnikov. Čim je upravitelj po obvestilu leasinga Y izvedel, da je stečajni dolžnik s to osebo sklenil kupno pogodbo za nepremičnino parc. št. 2 k. o. X, ki jo v naravi predstavlja stanovanje na M. (v nadaljevanju: sporno stanovanje), in da je pogodbena cena plačana, stanovanje pa še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, je moral poskrbeti za vpis te nepremičnine v zemljiško knjigo in za vpis lastništva stečajnega dolžnika; ko je to dosegel, pa je moral v skladu s svojimi pristojnostmi tudi začeti s postopki prodaje te nepremičnine. Da bi moral o teh aktivnostih še posebej obveščati stečajnega dolžnika, zakon ne predpisuje. Je pa iz spisa razvidno, da je o svojih aktivnostih poročal v rednih poročilih, ki se objavljajo na portalu Ajpes, zato ni bilo nobene ovire, da se dolžnik s tem ne bi seznanil. 6. Pri tem višje sodišče dolžniku še pojasnjuje, da dejstvo, da naj bi del kupnine ali pa kar celotno kupnino (tako navedbo je dolžnik prvič podal šele v pritožbi) plačale druge osebe, ne spreminja lastništva nepremičnine. O čem takem bi morala biti sklenjena pisna pogodba, in to v obliki notarskega zapisa, do česar pa zagotovo ni prišlo. To namreč izhaja iz navedb dolžnika in listin, ki jih je predložil v postopku z ugovorom proti odpustu obveznosti. Res je Okrajno sodišče v Postojni v sodbi I K 47475/2011 z dne 14.5.2012 zapisalo, da naj bi vsi trije plačniki imeli pravico, da po vpisu v zemljiško knjigo postanejo solastniki v razmerju, ki je skladno z višino vplačanih zneskov, s čimer je izkazana možnost, da bi dolžnik razpolagal vsaj z delom spornega stanovanja. Pri tem je tudi zapisalo, da se je dolžnik – obdolženi in obsojeni v navedeni kazenski zadevi – izmikal vpisu nepremičnine oziroma lastništva v zemljiško knjigo. Vendar pa to, ne glede na to, da tako stališče kazenskega sodišča, podano v obrazložitvi sodbe, niti ni zavezujoče niti ni v celoti pravilno, ne pomeni, da bi do kakršnekoli spremembe lastništva prišlo kar samo po sebi. Na podlagi pogodbe o leasingu je imel pravico do vpisa v zemljiško knjigo le stečajni dolžnik (to je zanj kot njegov zakoniti zastopnik uredil stečajni upravitelj), kakršnakoli nadaljnja sprememba lastništva pa je mogoča le s pogodbo, ki pa ni bila sklenjena in je po začetku postopka osebnega stečaja tudi ni bilo več mogoče skleniti.

7. V obravnavani zadevi je upravitelj izvedel, da je stečajni dolžnik 19.9.2014 sklenil zastavno pogodbo, s katero je želel omogočiti A. A. vknjižbo hipoteke na spornem stanovanju. Ta nepremičnina je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina stečajnega dolžnika, kar pomeni, da gre za nepremičnino, ki spada v stečajno maso (1. točka 2. odstavka 224. člena v zvezi s 1. odstavkom 389. člena ZFPPIPP). Sklenitev pogodbe z dne 19.9.2014 vsekakor predstavlja poskus razpolaganja z nepremičnino, kar stečajnemu dolžniku v času postopka osebnega stečaja ni dovoljeno. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je stečajni dolžnik kršil svojo obveznost iz 1. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP. Čim pa je prišlo do take kršitve, je s tem utemeljen tudi ugovor proti odpustu obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in zavrne predlog za odpust obveznosti (1. točka 1. odstavka 406. člena ZFPPIPP).

8. Višje sodišče dolžniku še pojasnjuje, da za odločitev o ugovoru proti odpustu obveznosti ni pomembno, ali je A. A. vedel za dolžnikov postopek osebnega stečaja. Nepošteno je že to, da mu dolžnik tega ni povedal, saj ima postopek osebnega stečaja pravne posledice in nikakor ne gre za to, da bi šlo za neko osebno zadevo, ki je ne bi bilo treba nikomur povedati. Po zakonu pa velja neizpodbojna domneva, da je bil A. A. seznanjen s postopkom osebnega stečaja. 4. odstavek 386. člena ZFPPIPP namreč določa, da velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je druga pogodbena stranka vedela, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja, če je bila pogodba sklenjena ali drug pravni posel opravljen kasneje kot v osmih dneh po objavi oklica o začetku postopka osebnega stečaja. Ta pa je bil začet skoraj tri leta pred sklenitvijo zastavne pogodbe. Za obravnavano zadevo pa je pomembno zgolj to, da je dolžnik kršil svoje obveznosti, o čemer ni nobenega dvoma.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).