Jedro

Članstvo v Kulturbundu predstavlja zavestno odločitev osebe, da se pred ali po okupaciji Slovenije s strani nemškega rajha odloči za članstvo v organizaciji, v katero so se lahko vključevale praviloma le osebe nemške narodnosti (po rodu ali na podlagi osebne opredelitve) in katere ključni namen je bil uresničevanje nemške raznarodovalne politike do Slovencev. Zato se je za potrebe postopka po 3.odstavku 63.člena ZDen v upravno sodni praksi uveljavilo stališče, da je članstvo v Kulturbundu dokaz nemške nacionalnosti. Zakonsko domnevo o nelojalnosti lahko stranke v postopku izpodbijajo in dokazujejo lojalno ravnanje. Dokazovanja lojalnosti pa ni mogoče graditi na morebitni odsotnosti podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izkazujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2005, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 23.10.2002, ter sklep istega organa z dne 14.6.2002. S prvostopno odločbo je prvostopni organ ugotavljal državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za B.B., roj. 4.2.1895 v Mariboru, ki je bila na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v bivšo občino Maribor in je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, vendar ni postala državljanka FLRJ zaradi določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Na dan 4.12.1948 se je nahajala v tujini, bila je nemške narodnosti, kar dokazuje njeno članstvo v Kulturbundu in tožnici v upravnem postopku ni uspelo izpodbiti domneve o nelojalnosti obravnavane osebe.

Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzame vsebino 3. odstavka 63. člena ZDen, 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) ter določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Pritrdilo je odločitvi in razlogom tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem državljanstva obravnavane osebe, ki je ugotovila, da je bila ta 4.12.1948 odsotna iz Slovenije in Jugoslavije, da je bila članica Kulturbunda, kar je potrdil tudi njen mož na zaslišanju in to dokazujejo tudi listine v upravnih spisih. Presodilo je, da tožnica ni uspela dokazati nasprotnega; tožnici pa tudi ni uspelo dokazati, da bi bila obravnavana oseba lojalna do narodov in državnih koristi narodov FLRJ. Glede na to je pritrdilo odločitvi upravnih organov, da obravnavana oseba ni izpolnjevala pogojev, da bi se štela za jugoslovansko državljanko v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje po svojem odvetniku. Pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je bil pri odločanju uporabljen napačen predpis. Namreč 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), saj je uporaba tega predpisa v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne uporabe zakona, ki je vsebovano v Ustavi Republike Slovenije (URS), pa tudi s tedaj veljavno ustavo. Ker je novela ZDrž iz leta 1948 začela veljati z dnem objave v Uradnem listu Federativne Republike Jugoslavije, zakon pa je bil objavljen 4. decembra 1948, je ni bilo mogoče uporabiti za nazaj. Če pa se je obravnavana oseba po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDrž, štela za jugoslovansko državljanko, bi ji bilo to državljanstvo treba priznati tudi po osnovnem besedilu ZDrž. Torej bi se morala obravnavana oseba od 28.8.1945 šteti za jugoslovansko državljanko in novela ZDrž (1948) v to ne bi mogla poseči. Retroaktivna uporaba novele ZDrž (1948) v sami noveli ni določena. Tudi sicer pa se z uporabo teh določb novele ZDrž (1948) kršijo temeljne človekove pravice, določene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Splošna deklaracija o človekovih pravicah pa je po 8. členu URS postala del pravnega reda Republike Slovenije. Torej je s takšno odločitvijo kršena tudi URS. V odločbi Up 32/94 je Ustavno sodišče Republike Slovenije navedlo, da morajo sodišča pri svojem delu ves čas imeti pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, česar pa prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni imelo. Tudi sicer prvostopno sodišče dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni ugotovilo pravilno. V tem delu se sklicuje na tožbo. Prav tožena stranka bi morala ob upoštevanju načela materialne resnice in proste presoje dokazov ugotoviti, kakšne narodnosti je bila obravnavana oseba, ne pa da enako kot sodišče prve stopnje navaja, da tožnici ni uspelo ovreči, da bi bila nemške narodnosti. Ta nemška narodnost je bila oprta na njeno članstvo v društvu Kulturbund. Članstvo v društvu pa ne more biti kriterij za presojo narodnosti. Kaže lahko le na osebno opredelitev, pa še v tem tožena stranka ne razpolaga z izjavo obravnavane osebe, iz katere bi bilo razvidno, da se je opredelila za nemško narodnost. Drugih kriterijev, ki so pomembni za ugotovitev narodnosti, kot so poreklo, pogovorni jezik itd, pa tožena stranka sploh ni ugotavljala in je zato dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Enako velja tudi za pogoj glede nelojalnega ravnanja. Tožena stranka ne pove, s čem se je obravnavana oseba pregrešila zoper svoje državljanske dolžnost, navaja le domnevo nelojalnosti, ki se je retroaktivno uveljavila na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Ta določba ni samo obrnila dokazno breme glede dokazovanja lojalnosti z organa na stranko, temveč je, kot je pokazala upravna-sodna praksa, tudi glede dokazovanja postavila dokazna pravila. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom, saj se breme dokazovanja prevali na stranko samo v primeru, kadar je ta tudi denacionalizacijski upravičenec, ne pa tudi v primeru, kadar stranka zahteva ugotavljanje državljanstva po 29. členu ZDRS sama. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ima tudi samo sodišče pomisleke glede retroaktivne uporabe ZDrž (1948), vendar je, kot navaja, vezano na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93. Navaja, da je na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena osnovnega ZDrž z dne 28.8.1945 obravnavana oseba pridobila državljanstvo DFJ, ker je na dan 6.4.1941 imela domovinsko pristojnost v občini na območju Slovenije in je zato na podlagi 1. odstavka 37. člena ZDrž DFJ pridobila državljanstvo federalne enote LR Slovenije, stvar presoje dejanskega stanja pa je, ali ji je bilo z uveljavitvijo ZDrž (1948) to državljanstvo odvzeto. Pri tej presoji pa bo moralo pritožbeno sodišče upoštevati tudi dopustnost uporabe določbe 1. člena ZDrž (1948), glede na to, da so s to določbo evidentno kršene človekove pravice. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, d a tožbi v celoti ugodi ali podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva, to je ugotavljanje jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva za pravne prednice tožnice, je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga lahko pred organom, pristojnim za notranje zadeve (med drugim je pristojen tudi za odločanje o državljanstvu), začne le organ, pristojen za denacionalizacijo, samo v zvezi z odprtim denacionalizacijskim postopkom, in sicer na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Po ZDen mora namreč oseba, ki želi uveljaviti vrnitev podržavljenega premoženja, izkazati, da je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in ji je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Svoje jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo ob podržavljenju in po 9.5.1945 lahko potencialni upravičenec po ZDen dokazuje z izpisom iz državljanske knjige, vzpostavljene na podlagi ZDrž (točka b. 2. odstavka 62. člena ZDen), če pa takega potrdila ne more pridobiti, ker v državljansko knjigo ni bil vpisan, pa denacionalizacijski organ na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu potencialnega upravičenca. V tem postopku pa ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (3. odstavek 63. člena ZDen).

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, je glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZDen in 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, ZDrž, vključno z novelo v letu 1948. Novela ZDrž (1948) se za odločanje v teh postopkih uporablja torej na podlagi ZDen. Stališče, da pa je ustavno dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, pa je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Ne gre torej za retroaktivno uporabo ZDrž (1948) na podlagi tega zakona, temveč na podlagi ZDen. Tožničine pritožbene navedbe, da je zmotno uporabljen ZDrž (1948), ker je uporabljen za nazaj, čeprav sam določbe o retroaktivni veljavnosti nima, so torej neutemeljene. Zato na drugačno odločitev v stvari ne morejo vplivati tožničino sklicevanje na mnenje pravnih teoretikov glede retroaktivne uporabe določb ZDrž (1948), sklicevanje na to, da je obravnavana oseba jugoslovansko državljanstvo pridobila na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž (1945), ker je imela prej državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, in da bi ji moralo biti to državljanstvo na podlagi novele ZDrž (1948) odvzeto z odločbo, da se od tedaj dalje ne bi štela za jugoslovansko državljanko, ter da tega, da bi ji bilo jugoslovansko državljanstvo povojne Jugoslavije odvzeto, organ niti ni ugotavljal. Tožnica namreč v denacionalizacijskem postopku ni izkazala s potrdilom, da bi bil ta njena pravna prednica kadarkoli vpisana v državljansko knjigo na podlagi ZDrž (1945). Ker tega ni izkazala, je bilo treba začeti postopek po 3. odstavku 63. člena ZDen, da se ugotovi, ali bi se glede na ZDrž, vključno z novelo ZDrž (1948), obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije lahko štela za jugoslovansko državljanko. Ker se po 3. odstavku 63. člena ZDen ugotavlja le jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih denacionalizacijskih upravičencev samo za potrebe denacionalizacije, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršenje ustavne pravice enakosti pred zakonom, če so za ta postopek predpisani drugačni pogoji kot za ugotavljanje državljanstva po 29. členu ZDRS.

S 1. členom novele ZDrž (1948) je bil v tedaj obstoječi 35. člen ZDrž dodan nov 2. odstavek, ki se glasi: "Za državljane FLRJ iz 1. odstavka se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti." V 1. odstavku 35. člena ZDrž pa je določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ.

Glede na takšne določbe ZDen in ZDrž je treba torej v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve ZDrž (1948), to je 4.12.1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Pri tem pa se je v upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Prav tako se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4.12.1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka. Že iz članstva v Kulturbundu oziroma iz optiranja za nemško nacionalnost pred oziroma med drugo svetovno vojno namreč izhaja nelojalnost. V organizacijo Kulturbund so se lahko praviloma včlanjevale le osebe nemške narodnosti, ta organizacija pa je izvajala nemško politiko raznarodovanja Slovencev. Optiranje za nemško narodnost pa je pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, glede na to, da je bila Nemčija (s priključeno Avstrijo) glavni okupator v Jugoslaviji. V upravno-sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč mora stranka ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani pogoji, da bi se obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije štela za jugoslovansko državljanko, ki bi ji bilo to državljanstvo lahko priznano po 9.5.1945. V tem primeru niti ni sporno, da ta oseba ni bila vpisana v jugoslovansko državljansko knjigo na podlagi ZDrž (1945-48) in da je obravnavana oseba 4.12.1948 živela v tujini. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je članstvo obravnavane osebe v Kulturbundu izkazano z izjavo njenega pokojnega moža na zaslišanju, kar je navedeno v verodostojni listini (dopis MNZ). Na verodostojnost te listine pa po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da članstvo v Kulturbundu ni izkazano, ker organ ni pridobil pristopne izjave obravnavane osebe za članstvo v Kulturbundu. Ni namreč le pristopna izjava dokaz o članstvu v Kulturbundu. Tožnica pa nasprotnega dokaza dokazu, na katerega so svojo odločitev oprli oba upravna organa in prvostopno sodišče, ni predložila, pa bi jih glede na to, da napada dokaze, ki jih je po uradni dolžnosti pridobil prvostopni upravni organ, in glede na določbe 137. člena ZUP (1986) morala.

Stališče tožnice, da članstvo v Kulturbundu še ne pomeni nemške nacionalnosti, je zmotno. Res je, da je nacionalnost dejstvo, ki se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je po presoji pritožbenega sodišča najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času tik pred ali po okupaciji Slovenije s strani nemškega tretjega rajha odloči za članstvo v organizaciji, v katero so se lahko vključevale pravilom le osebe nemške narodnosti (ali po rodu ali na podlagi osebne opredelitve) in katere ključni namen je bil uresničevanje nemške raznarodovalne politike do Slovencev. Zato se je za potrebe postopka po 3. odstavku 63. člena ZDen tudi članstvo v Kulturbundu v upravno-sodni praksi uveljavilo kot dokaz nemške nacionalnosti.

Tudi tožničino pojmovanje, da članstvo v Kulturbundu še ne pomeni, da je bila obravnavana oseba nelojalna, je zmotno. Po 3. odstavku 63. člena ZDen prvostopni organ v tem postopku ne sme ugotavljati nelojalnosti. Zato se obstoj nelojalnosti ob izpolnitvi drugih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZDrž (1945-48) v skladu z navedeno določbo ZDen domneva, torej gre za zakonsko domnevo. Po prej navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS pa lahko stranka dokazuje lojalnost, kar je bilo tožnici omogočeno tudi v tem primeru. Tožnici pa v tem primeru za obravnavano osebo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo ovreči domneve o nelojalnosti. Pri dokazovanju lojalnosti namreč ni mogoče graditi na morebitni odsotnosti podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Pritožbeno sodišče torej meni, da v obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, kot neutemeljeno zatrjuje tožnica. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v upravnem sporu dopustno uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v obravnavanem primeru ni, temveč je v celoti izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten. Po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so bile v upravnem sporu bistveno kršene določbe ZUS, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, vendar takih kršitev ni našlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.