Jedro

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, če je po PUP v območju gradnje dovoljena gradnja objektov za osnovno namembnost pokopališča oz. pokopališke dejavnosti, kar pa mrliška vežica nedvomno je.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1079/2000-14 z dne 7.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2000, s katero je le - ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 6.7.1998. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje investitorju občini M. za gradnjo mrlišče vežice, opornih zidov na zahodni strani zunanjih stopnic in komunalno ureditev na zemljišču parc. št. 3 in 4 k.o. S. pod v dovoljenju določenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Povzema ugotovitve tožene stranke, ki pa se sklicuje na 2. odstavek 54. člena in 1. odstavek 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, ZUN) ter na za obravnavano območje veljavni Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto EŠ (pravilno: Š) 13 S. (Uradni list RS, št. 55/92, PUP), s katerim je nameravani poseg v skladu. Obravnavano zemljišče leži v območju urejanja ŠM 13/1 Pokopališče S., v morfološki enoti 9/1, za katero 12. člen PUP med drugim določa, da so "na župni cerkvi S.U. v S. in na pokopališču dovoljeni vsi posegi, vezani na osnovno namembnost". Zaradi premagovanja višinske razlike med vežico in obstoječim opornim zidom se gradijo trije oporni zidovi, parkarišča pa so zagotovljena na parc. št. 49/3, ki je v lasti Krajevne skupnosti S. Lokacija mrliške vežice je primerna, saj je v neposredni bližini pokopališča in tako tudi ne bo treba investitorju za ta namen kupovati drugih zemljišč. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi nadalje navaja, da je za gradnjo pridobljeno tudi soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, kot je to zahtevano v 12. členu PUP. Izdelana lokacijska dokumentacija je v skladu s PUP, gradnja mrliške vežice je predvidena na mestu porušene stare šole, pridobljena so vsa predpisana soglasja. Tožnik je sodeloval v postopku za izdajo obravnavanega lokacijskega dovoljenja že na prvi stopnji, udeležil se je lokacijske obravnave na kraju predvidene gradnje, na kateri je dajal ugovore, na katere je dobil pojasnila na obravnavi sami. Tožnikova hiša, kot tudi kraj nameravane gradnje, so v neporedni bližini obstoječega pokopališča. Zato gradnja mrliške vežice, ki je tudi v skladu s PUP in ZUN, ne more pomeniti nezakonitega posega v tožnikove pravice ali pravne koristi in je na nameravani lokaciji samo logična dopolnitev obstoječega pokopališča ter služi izključno njegovi osnovni namembnosti, ki je v javnem interesu. Tožnik torej v tem postopku, ko se presoja zakonitost in dopustnost predvidenega posega, ne more uspeti z ugovori, da se mu bo z gradnjo mrliške vežice poslabšal njegov obstoječ položaj in predvidena vzpostavitev turistične kmetije, ter da mu bo zato nastala škoda, pač pa to lahko uveljavlja v skladu s predpisi o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnikovi ugovori glede težavnosti dostopa do mrliške vežice, stroškov izgradnje in problemov v zvezi s parkirišči pa presegajo njegov pravni interes v obravnavanem postopku, saj se s tem ne posega v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti. Je povzetek vsebine odločbe tožene stranke. Kljub izrecni zahtevi v tožbi za razpis glavne obravnave, je upravno sodišče ni izvedlo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožniku vsebina domnevno vloženega odgovora na tožbo ni znana, saj mu ga sodišče ni vročilo. Zaradi nesprejemljivega ravnanja upravnega sodišča mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. To pa je grob poseg v temeljne ustavne pravice in sicer tako v človekove pravice, kot tudi v temeljne svoboščine. V konkretnem primeru gre za gradnjo povsem nove mrliške vežice na zemljišču predhodno stoječe šole in z neprimerno konfiguracijo terena. Mrliški vežici neposredno ob že stoječi hiši tožnika, v kateri živi več ljudi in z vzporednimi kmetijskimi objekti, neposredno ob Zbiljskem jezeru, s turistično razvojno perspektivo, nikakor ni prostor. Zaradi strmega pobočja bo nemogoč dovoz in odvoz pokojnikov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

ZUN v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 55. člena ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih.

V konkretni zadevi je z navedenim lokacijskim dovoljenjem dovoljena gradnja mrliške vežice na zemljišču s parc. št. 3 in 4 k.o. S., ki se po PUP nahaja v območju urejanja ŠM 13/1 Pokopališče S., v morfološki enoti 9/1. Kot izhaja iz predloženih spisov ta gradnja ustreza pogojem iz 2. odstavka 12. člena PUP, saj si je to določbo po presoji pritožbenega sodišča mogoče razlagati le tako, da je v tem območju dovoljena gradnja objektov za osnovno namembnost pokopališča oziroma pokopališke dejavnosti, kar pa mrliška vežica nedvomno je. Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. Za odločitev o zadevi zato tudi ni bistveno, da je na istem zemljišču prej stala stara šola.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so tožnikovi ugovori, da je nova gradnja preblizu njegove hiše in da bo vplivala na turizem, ugovori zasebnopravne narave, ter tudi na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati, saj tožnikovo soglasje za gradnjo po navedenem PUP ni predpisano. Kako se bo gradnja glede na konfiguracijo terena izvajala, pa je stvar projekta za izdajo gradbenega dovoljenja.

Postopek s tožbo ureja ZUS v III. oddelku 5. poglavja in ne nalaga sodišču, da bi moralo tožeči stranki vročiti še odgovor na tožbo. V tem primeru pa odgovor na tožbo niti ne vsebuje nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v odločbi, ki se izpodbija v upravnem sporu, saj se le sklicuje nanjo.

Zato ugovor, ki se nanaša na vročitev odgovora na tožbo, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po izrecni določbi 2. odstavka 67. člena ZUS sodišču ni treba navajati razlogov, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje prav na to določbo ZUS. Zato je pritožbeni ugovor, ki to izpodbija, neutemeljen.

Res je tožnik predlagal v tožbi, da se opravi glavna obravnava. Toda, po presoji pritožbenega sodišča, s tem ko sodišče glavne obravnave ni opravilo, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj to ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Tožnik pa v pritožbi niti ne pove, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.