Jedro

Iz zahteve za denacionalizacijo z dne 29. 6. 1962 je jasno razvidno, da je upravičenka zahtevala le vračilo z odločbo nacionalizirane ji stavbe, ne pa tudi vrta na parc. št. 70, sedaj 112 m2 dvorišča, vpisanega na parc. št. 756/1, zato je upravni organ tožnikovo zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe z dne 13. 8. 2008 utemeljeno zavrgel kot prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper (organ prve stopnje) zavrgla zahtevo A.A. (tožnik) za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi 362-8/99-B.B., denacionalizacija poslovno stanovanjske hiše na naslovu ..., parc. št. 756/1 k.o. C. Po povzemanju tožnikove zahteve vložene dne 13. 8. 2008, za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj se odloči tudi o vrnitvi dvorišča v izmeri 112 m2 na parc. št. 756/1 k.o. C., organ prve stopnje po vpogledu vloge in listin v spisu, ugotavlja da sedanja parcela 756/1 k.o. C. poleg nekdanje parcele 230 k.o. C., zajema tudi nekdanjo parcelo 70 k.o. C., ki pa z odločbo OBLO Koper, št. G/03/1-3461 z dne 16. 11. 1959 ni bila podržavljena in njene vrnitve denacionalizacijska upravičenka v vlogi z dne 29. 6. 1992 niti ni zahtevala. O zahtevku denacionalizacijske upravičenke je bilo v zadevi št. 362-8/99 v celoti odločeno z delno odločbo z dne 29. 3. 2005 in z dopolnilno odločbo z dne 21. 4. 2006, ki sta postali pravnomočni. Organ prve stopnje ugotavlja, da je zahteva tožnika za izdajo dopolnilne odločbe dne 13. 8. 2008 podana po že končanem postopku, zaradi zamude roka določenega v prvem odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), prepozna.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo, navedeno v uvodu sodbe, kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik s tožbo izpodbija že navedeni sklep organa prve stopnje zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po navajanju poteka postopka v zadevi zahtevane izdaje dopolnilne odločbe in po citiranju zahteve denacionalizacijske upravičenke, zatrjuje, da je vsebina zahteve oziroma predmet vračanja nacionaliziranega premoženja povsem jasen in da je to stavba na naslovu ..., stoječa na parc. št. 756/1 k.o. C. Ker se nacionalizirane stavbe vedno vračajo s pripadajočim stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem (18. člen SPZ), meni, da bi moral organ prve stopnje odločiti tudi o 112 m2 dvorišča parcele 756/1 k.o. C. Zatrjuje, da zahteva za denacionalizacijo vsebuje vse podatke in listine določene v 62. členu ZDen. Ker ZDen določa, da mora zahteva vsebovati vse zemljiškoknjižne podatke v času vložitve zahteve, toženi stranki očita, da je zato, ker je upoštevala podatke nepremičnin v času podržavljenja napačno uporabila materialno pravo in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je organ prve stopnje z dopolnilno odločbo z dne 21. 4. 2006 na podlagi 29. člena ZDen odločil le o vzpostavitvi lastninske pravice v korist upravičenke na dveh stanovanjskih enotah. Ker pa ni odločil tudi o vračilu zemljišča, je s tem kršil določbo 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami, po kateri se pri prenosu lastninske pravice na stavbi skupaj z objektom ali delom objekta, prenese tudi pravica na zemljišču. Po mnenju tožnika bi zato organ prve stopnje glede na navedeno določilo, ne glede na zahtevo upravičenke, moral odločiti tudi o vračilu zemljišča. Pri tem tožnik izpostavlja tudi dejstvo, da spornih 112 m2 ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k poslovnemu prostoru v pritličju stavbe, ki ima lasten vhod iz D. ulice, na katero neposredno meji, in ki sploh ne meji z dvoriščem na južni strani parcele 756/1 k.o. C. Tožnik zato meni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava in popolni ugotovitvi dejanskega stanja organ prve stopnje moral z delitvijo parc. št. 756/1 k.o. C. na stavbišče in funkcionalno zemljišče vzpostaviti tudi lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču glede na vrednost v last vrnjenih stanovanj in stanovanjske enote, ki je bila izvzeta iz nacionalizacije in katere zemljiškoknjižni lastnik je tožnik.

V nadaljevanju tožnik opisuje dejansko stanje po že nazakonito izvedenem vpisu dopolnilne odločbe z dne 21. 4. 2006. Zatrjuje, da je parcela 756/1 k.o. C., stavbišče v izmeri 168 m2 in dvorišče v izmeri 112 m2 in da je na zemljišču vknjižena lastninska pravica v korist vsakokratnega lastnika stavbe št. 175. Ker ni upravne odločbe o usodi zemljišča, se bo po tožnikovem mnenju v zemljiško knjigo vpisala solastninska pravica tudi v korist vsakokratnega lastnika poslovnega prostora, kateremu pa ta pravica ne pripada. Meni, da ta pravica ne pripada niti vrnjenima stanovanjema, ki imata vhod iz D. ulice. Dostop do dvorišča, ki ni bilo nikoli v posesti uporabnikov vrnjenih stanovanj, je namreč iz E. ulice. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi z izvedbo dokazov, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari tako, da denacionalizacijski upravičenki vrne v last celotno nepremičnino s parc. št. 756/1 k.o. C., razen poslovnega prostora v pritličju na njej stoječe stavbe št. 175, podrejeno pa da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov, nastalih tožniku v tem postopku.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijanega sklepa, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče, ki se strinja z razlogi, s katerimi sta organ prve stopnje in pritožbeni organ v obrazložitvah svojih aktov utemeljila odločitev, zato v celoti sledi njuni utemeljitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je v obravnavani denacionalizacijski zadevi o zahtevku denacionalizacijske upravičenke glede podržavljene stavbe na parceli št. 230 k.o. C., že pravnomočno odločeno, da predmet denacionalizacijskega zahtevka ni bil vrt na parc. št. 70 k.o. C., da stoji stavba, ki je bila predmet denacionalizacije sedaj na delu parcele 756/1 k.o. C. in da je tožnik šele z vlogo z dne 13. 8. 2008 postavil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega vrta, to je dvorišča v izmeri 112 m2. Sodišče se z dokazno oceno listin, na katerih temeljijo navedene ugotovite strinja. Zato so tožbene trditve, s katerimi tožnik te ugotovitve izpodbija s sklicevanjem na iste listinske dokaze, neutemeljene. Dejstva, da je bila tožnici podržavljena le stavba na parc. št. 230 k.o. C., iz nacionalizacije pa je bilo izvzeto dvosobno stanovanje v pritličju navedene stavbe z vhodom iz E. ulice, tožnik s predlaganimi dokazi ne izpodbija. Iz podatkov v spisih in niti iz tožbenih navedb tudi ne izhaja, da je bila tožnici s odločbo nacionalizirana parcela št. 70 – vrt v izmeri 122 m2, ki predstavlja sedaj dvorišče v izmeri 112 m2 na delu parcele 756/1 k.o. C., na katerega se nanaša tožnikova zahteva za izdajo dopolnilne odločbe. Ob upoštevanju teh dejstev pa je, kot jasno izhaja iz zahteve za denacionalizacijo, ki jo je za upravičenko vložila odvetniška pisarna dne 29. 6. 1992, da je upravičenka zahtevala le vračilo z odločbo nacionalizirane ji stavbe, ne pa tudi vrta na parc. št. 70 k.o. C., sedaj 112 m2 dvorišča vpisanega na parc. št. 756/1 k.o. C., za katerega celo tožnik navaja, da ga uporabniki nacionaliziranega dela stavbe niso nikoli imeli v posesti.

Po oceni sodišča pa je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. V zadevi namreč ni sporno, da je bilo o zahtevku denacionalizacijske upravičenke z že navedenima odločbama pravnomočno odločeno in da so bili na njihovi podlagi tudi že izvršeni zemljiškoknjižni vpisi. To pa pomeni, da njegovi ugovori v zvezi z zakonitostjo že izvršenih pravnomočnih odločb, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Zato tudi ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembna za ugotovitev ali je bilo o zahtevi denacionalizacijske upravičenke že odločeno v celoti, v tem upravnem sporu, po presoji sodišča ni potrebno.

Iz navedenih razlogov je sodišče upoštevalo dejansko stanje ugotovljeno v izpodbijanem sklepu. Zato po presoji sodišča izvajanje dokazov, ki jih v tožbi predlaga tožnik, za odločanje v tem upravnem sporu ni bilo potrebno. Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63.člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.