Jedro

Komitent lahko da dovoljenje, da komisionar sam odkupi blago že ob sklenitvi pogodbe (v obliki posebne pogodbene klavzule) ali pa naknadno. Izročitev premične stvari (v konkretnem primeru osebnega avtomobila) se šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine (v konkretnem primeru originala prometnega dovoljenja za registrirano vozilo), na podlagi katerega lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nedopustna izvršba, ki je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah z dne ..., opr. št. ..., dovoljena glede osebnega avtomobila znamke BMW 740 I, letnik ..., št. motorja ..., reg. št. ... (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 237.450,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oz. njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške sodnih taks za pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je drugostopenjsko sodišče pritožbeni postopek nadaljevalo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je očitala prvostopenjskemu sodišču, da je na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo določbe 775. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). J.H. (komitent) sicer ni dala dovoljenja, da tožeča stranka (komisionar) sama odkupi osebni avtomobil, ki je predmet sporne izvršbe, že ob sklenitvi "pogodbe o komisijski prodaji" (priloga C2 v priloženem spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, opr. št. ...), v obliki posebne pogodbene klavzule, pač pa je to dovoljenje dala naknadno. To izhaja iz "potrdila o plačilu" (priloga C3 priloženega spisa), kjer je kot prodajalka navedena J.H., kot kupec vozila pa tožeča stranka. Torej je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da so v obravnavanem primeru med komitentom in komisionarjem nastala razmerja iz prodajne pogodbe (2. odst. v zvezi s 1. odst. 775. čl. ZOR). Tožena stranka je nadalje očitala prvostopenjskemu sodišču, da (tudi če bi tožeča stranka dejansko bila komisionar - kupec) ni upoštevalo, da kupoprodajna pogodba ni bila overjena pri notarju, niti, da zanjo ni bil plačan davek. Vendar pa navedeni dejstvi za (obligacijskopravno) veljavnost kupoprodajne pogodbe nista pomembni. Pomembno je namreč, da sta se komitent in komisionar dogovorila, da komisionar sam kupi osebni avtomobil od komitenta (1. odst. 775. čl. v zvezi s 26. čl. ZOR). Tožena stranka je še očitala prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo, da vozilo ni bilo izročeno tožeči stranki (kupcu), saj je z njim še naprej razpolagala J.H. (prodajalka). Vendar pa iz predložene fotokopije prometnega dovoljenja za osebni avtomobil (priloga C5 priloženega spisa) izhaja, da je bilo osebno vozilo, ki je bilo sicer registrirano do dne 07.08.1998, dne 21.01.1998 registrirano na tožečo stranko (novo lastnico). Iz tega pa je mogoče sklepati, da je bila lastninska pravica na spornem vozilu veljavno prenešena na tožečo stranko. Izročitev premične stvari (v konkretnem primeru osebnega avtomobila) se namreč šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine (v konkretnem primeru originala prometnega dovoljenja), na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo (2. odst. 34. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)). Končno je tožena stranka očitala prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo, da je J.H. (prodajalka) prejela le delno plačilo (namesto 7.465.000,00 SIT le 3.760.000,00 SIT). Vendar pa drugostopenjsko sodišče ob reševanju pritožbe te navedbe ni upoštevalo, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (po 1. odst. 496.a člena ZPP/77). Tožena stranka namreč ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da navedenega dejstva (brez svoje krivde) ni mogla navesti do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Tožena stranka pa je še posebej očitala prvostopenjskemu sodišču, da je tožeči stranki priznalo nesorazmerno visoke pravdne stroške, pri čemer svojega očitka ni konkretizirala z navedbo posameznih stroškovnih postavk, ki naj bi bile sporne po višini, čeprav je iz stroškovnika (list. št. 15) razvidno, katere stroške in v kolikšni višini je prvostopenjsko sodišče odmerilo tožeči stranki. Glede na navedeno je drugostopenjsko sodišče na podlagi 368. čl. ZPP/77 neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter zakonito in pravilno prvostopenjsko sodbo potrdilo (1. točka izreka). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sklenilo, da sama trpi pritožbene stroške (2. točka izreka).