Jedro

Pregled diska računalnika, zaseženega ob preiskavi vozila, ne predstavlja nove (hišne) preiskave, za katero bi bila potrebna posebna (nova) odredba.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.L. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.10.2007 spoznalo za krive: - obsojenega M.C.T. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 1. in 3. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesecev zapora, zatem pa izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let; v izrečeno enotno zaporno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti od 1.6.2007 dalje; v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka; - obsojenega C.B. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točkama 1. in 3. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, zatem pa izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo deset let; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti od 1.6.2007 dalje; v plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka; - obsojenega I.L. storitve kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 3. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas desetih let; v izrečeno enotno kazen mu je sodišče vštelo čas odvzema prostosti od 1.6.2007 dalje; v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka in - obsojenega C.M.J. storitve kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko 3 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in neupravičenega vstopa v informacijski sistem po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod točko 4. izreka sodbe) za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let; v izrečeno enotno zaporno kazen mu je sodišče vštelo čas odvzema prostosti od 1.6.2007 dalje; v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 31.1.2008 pritožbe zagovornikov vseh štirih obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencem pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega I.L. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 16.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter skladno z določbo 423. člena ZKP prekine izvrševanje pravnomočne sodne odločbe do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe v pritožbi z dne 18.12.2007 in le-te predstavljajo sestavni del tudi zahteve za varstvo zakonitosti; da se sodba sodišča druge stopnje ne opredeljuje do vseh odločilnih pritožbenih navedb, da sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 3 temelji na poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe, kazenska ovadba pa ni dokaz; da sodbi temeljita na nezakonito pridobljenih dokazih. Obsojencu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP v zvezi s 6. členom, kršitev člena 1 protokola 7 v povezavi s 6. členom EKČP, ker preizkus stranske kazni ni bil opravljen v skladu z zahtevanimi dokaznimi standardi in nasprotuje pravičnosti; odločitev o stroških je napačna; graja tudi odločbo o odmeri kazenske sankcije, ker izrečena kazen bistveno odstopa od enotne sodne prakse; kršitev kazenskega zakona je v pravni kvalifikaciji in obravnavi sostorilstva glede obstoja pogojev, ki bi morali biti ugotovljeni v postopku za vsakega od obsojencev; odločilna vloga obsojenca pri dejanjih ni bila dokazana; sodišče bi moralo udeležbo vsakega obdolženca posebej označiti in določiti v kakšnem obsegu je deloval, kakšen je bil njegov prispevek in udeležba pri izvršitvi kaznivega dejanja.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.5.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 10.6.2008 in njegov zagovornik dne 12.6.2008 seznanjena ter se je zagovornik o njem pisno izjavil z vlogo z dne 23.6.2008. B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče glede sklicevanja vložnika zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitev zakona na pritožbo (kot je to tudi v konkretnem primeru) v sodbi opr. št, I Ips 165/99 z dne 5.9.2002 že presodilo, da Vrhovno sodišče takšnih kršitev ne presoja, ker takšna navedba kršitev v zahtevi ne zadošča kriterijem določila prvega odstavka 424. člena ZKP; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s kazensko ovadbo že v svoji odločbi z dne 15.9.2006, opr. št. I Ips 262/2006 (na katero se v zahtevi sklicuje tudi zagovornik) presodilo, da ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, ni pa kazenska ovadba nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi; - da je Vrhovno sodišče glede sostorilstva v svojih odločbah že presodilo (sodba z dne 20.4.2006, opr. št. I Ips 322/2005), da je pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanaša na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev nepotrebna.

B-2 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili. Vrhovno sodišče se je zato omejilo na preizkus kršitev, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložil tako, da je bil mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik z navedbami v zahtevi da "obramba vidi kršitev zakona v pravni kvalifikaciji in obravnavi sostorilstva (člen 25 KZ) glede obstoja pogojev, ki bi morali biti ugotovljeni v sodnem postopku za vsakega izmed obsojencev" in da "odločilna vloga pri obsojenemu L. ni bila dokazana, ne konkretizirana" ter da "bi moralo sodišče udeležbo vsakega obsojenca posebej označiti in določiti, v kakšni vlogi in obsegu je deloval, kar pa iz izpodbijanih sodb ni razvidno" nakazuje v zvezi z obsojencu očitanima kaznivima dejanjema opisanima pod točko 2. in 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje (kaznivo dejanje po drugem in tretjem odstavku 225. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ in kaznivo dejanje po tretjem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Sostorilstvo je oblika udeležbe pri kaznivem dejanju. Kaznivo dejanje je storjeno v sostorilstvu (25. člen KZ) takrat, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Sostorilstvo je sodelovanje dveh ali več oseb, pri katerem vsakdo sam neposredno uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po objektivni strani je oseba sostorilec, če je skupaj z drugo osebo sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja (za takšno sostorilstvo v ožjem pomenu gre tudi v konkretni zadevi) in če se je po subjektivni strani zavedala, da skupaj z drugim sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje. V življenju se subjektivni element sostorilstva največkrat kaže v dogovoru, načrtu sostorilcev o skupni storitvi kaznivega dejanja z medsebojno delitvijo dela pri njegovi izvršitvi. Zato ni potrebno, da bi vsak sostorilec uresničil vse znake dejanskega stanja očitanega mu kaznivega dejanja.

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je povsem jasno razviden naklep obsojencev usmerjen v to, da bi po predhodnem dogovoru z udeležbo pri izvršitvi neupravičeno preslikali podatke v informacijskem sistemu tako, da so v trgovinah v terminale namestili naprave s pomnilskim modulom za zajemanje podatkov za nelegalno izdelavo kopij magnetnih plačilnih kartic, dejanje pa je ostalo pri poskusu, ker so bili POS terminali z vstavljenimi elektronskimi napravami zaradi napake v delovanju in poškodovanih varnostnih nalepk odstranjeni iz blagajn; in dne 1.6.2007 tudi posedovanje pripomočkov za neupravičen vstop v informacijski sistem z namenom izvršitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je glede sostorilstva (vseh štirih) obsojencev pri očitanih jim kaznivih dejanjih opisanih pod točko 2. in 3. izreka, v razlogih sodbe navedlo tudi razumne razloge, katerim je ob zavrnitvi (vsebinsko enakih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vloga obsojenega L. pri kaznivih dejanjih ni dokazana, pa s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč skuša izpodbiti s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje glede obsojencu očitanih kaznivih dejanj.

9. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. To kršitev stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Obsojenčev zagovornik, ki v zahtevi "graja tudi odločbo o odmeri kazenske sankcije" v zahtevi niti ne zatrjuje, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z določitvijo posamičnih in izrekom enotne kazni ter izrekom stranske kazni po 40. členu KZ obsojenemu I.L., prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Z nakazovanjem v zahtevi, da sodišče ni upoštevalo, da v konkretnem primeru škoda ni nastala (v zvezi s tem Vrhovno sodišče v nasprotju z navedbami v zahtevi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot olajševalno okoliščino pri obsojencu upoštevalo tudi, da je dejanje ostalo pri poskusu), vložnik izpodbija primernost kazni. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji "na dokazih, ki so bili pridobljeni nezakonito in v nasprotju z določili ZKP" ter s tem v zvezi izpostavlja preslikavo računalniškega diska, za katero da bi moralo sodišče izdati posebno odredbo, česar ni storilo in so bili vsi podatki, ki so bili preneseni iz računalnika v nadaljnje delo in tudi mnenje izvedenca nezakoniti in zaseg pisem v priporu, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Ta kršitev je podana takrat, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodna odločba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz podatkov spisa, ne iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala izločitev dokazov, za katere v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da so nezakoniti in da se po določbah ZKP nanje sodna odločba ne sme opirati (četrti odstavek 340. člena ZKP). Prav tako iz navedb v zahtevi ne izhaja, da bi zaseženi predmeti (prenosni računalnik, USB ključ, elektronsko vezje skrito v cigaretnih škatlicah, zasežena pisma) bili last obsojenega I.L. Nasprotno, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako iz podatkov spisa kot iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec več čas postopka zatrjeval, da v njegovem vozilu zaseženi predmeti (prenosni računalnik, USB ključ, elektronsko vezje skrito v cigaretnih škatlicah) niso njegova last (zapisnik o preiskavi vozila R.E., uradni zaznamek policije o izjavi osumljenca na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, zapisnik o pečatenju in odpečatenju računalnika ter zagovor obsojenca v postopku pred sodiščem prve stopnje). Preiskavo vozila R.E., katerega last in uporabnik je bil obsojenec, je odredil preiskovalni sodnik. Preiskava vozila je bila opravljena v navzočnosti obsojenca in tolmača za romunski jezik. Ob preiskavi vozila je policija zasegla predmete razvidne iz potrdila o zasegu predmetov, med njimi prenosni računalnik, USB ključ in dve cigaretni škatlici, v katerih je bilo več komadov elektronskega vezja. Kot izhaja iz zapisnika o preiskavi vozila je bilo v zapisnik na zahtevo obsojenca zabeleženo, da ne ve ničesar o zaseženih predmetih. Obsojenec je v navzočnosti svojega zagovornika tudi odklonil biti navzoč pri preslikavi računalniškega diska dne 20.6.2007 z izjavo, da računalnik ni njegov.

12. Trditve zahteve, da je bila preslikava in preiskava računalniškega diska opravljena brez posebne odredbe sodišča in da je zato nezakonita, je napačna. Pregled računalniškega diska ob preiskavi vozila že zaseženega računalnika (v konkretnem primeru predmeta namenjenega za izvrševanje kaznivega dejanja), namreč ne predstavlja nove (hišne) preiskave, za katero bi bila potrebna posebna odredba (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča z dne 19.6.2008, opr. št. I Ips 41/2007). Glede na zagovor obsojenca, da ob preiskavi njegovega vozila v vozilu zasežen računalnik sploh ni (bil) njegov, pa s preiskavo in preslikavo diska tega računalnika, niti ni moglo biti poseženo v obsojenčeve pravice do zasebnosti.

13. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi trdi, da so dne 2.7.2007 v zaporih zasežena pisma nezakonito pridobljena, ker uprava zavoda ni izdala posebne odločbe o zasegu in jih zato sodišče ne bi smelo uporabiti v dokazne namene ter da je bila kršena pravica do obrambe, ker obramba vse do 15.10.2007 ni bila seznanjena z vsebino pisem. Že iz navedb zagovornika v sami zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da so pisma delavci zaporov zasegli tretji osebi (priporniku V.L., ki v konkretni zadevi ni bil soobtoženec) in ne obsojencu ter da iz zaseženih pisem ni razvidno kateri priporniki so si med seboj dopisovali, ker pisma niso podpisana in so v njih uporabljeni vzdevki. Glede na to, da pisma niso bila zasežena obsojenemu I.L., niti ni obsojenec nikoli zatrjeval avtorstvo teh pisem, je logično, da mu uprava zavoda z zvezi z zasegom pisem ni izdala nobene odločbe ter, da z zasegom pisem v priporih tretji osebi, obsojencu pravica do pritožbe (po navedbah zahteve, pravice do pritožbe zoper odločbo o zasegu pisem) ni bila prekršena. Iz zapisnika iz glavne obravnave dne 15.10.2007, na kateri sta bila obsojenec in zagovornik navzoča, pa izhaja, da je sodišče na obravnavi prebralo prevod teh pisem (priloga B2) ter da nihče na prebrano ni imel pripomb.

14. Neutemeljene so navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 309. člena KZ temelji na poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 11.7.2007, ker Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje na kazenski ovadbi niti na poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe ne temelji. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče svoje dokazne zaključke o krivdi obsojenca za očitano mu kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 309. člena KZ oprlo na na glavni obravnavi izvedene dokaze: zapisnik o preiskavi obsojenčevega vozila z dne 2.6.2007, potrdilo o zasegu predmetov z dne 1.6.2007 in 2.6.2007, album fotografij, izvedensko mnenje Univerze v M. in njegovo dopolnitev ter strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave z dne 2.8.2007 o bioloških sledeh najdenih na (v vozilu obsojenca) zaseženih predmetih kaznivih dejanj (stran 21-22 sodbe sodišča prve stopnje).

15. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je bila obsojencu "kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP v povezavi s 6. členom EKČP" in da "vidi obsojeni L. kršitev člena 1 Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi s 6. členom EKČP, saj preizkus stranske kazni ni bil opravljen v skladu z zahtevanimi dokaznimi standardi in nasprotuje pravičnosti". Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovornik v zvezi z gornjimi zahtevami ni storil. Zato Vrhovno sodišče tako posplošenih navedb o kršitvah obsojenčevih pravic ni moglo preizkusiti.

16. Navedbam zagovornika, da je "odločitev o stroških napačna, saj je bilo obsojencu tudi naloženo povrniti stroške kazenskega postopka, kamor sodijo tudi stroški tolmača, kateri pa v skladu s točko e. tretjega odstavka 6. člena EKČP ne gredo v breme obsojenca, "s čimer v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev 8. člena ZKP in šestega odstavka 92. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi, ker sodišče obsojencu (ki je tujec in je v postopku uporabljal svoj jezik), kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, v plačilo stroškov tolmača za romunski jezik ni naložilo.

C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz navedenega razloga tudi ni odločalo o zagovornikovem predlogu za prekinitev izvrševanja kazni.

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.