Jedro

Ker obstaja sodna praksa VS RS glede krivdne odškodninske odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, ne gre za pravno vprašanje, glede katerega pa ni sodne prakse.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 18.488,98 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice) in tožbeni zahtevek za objavo opravičila v reviji A. in častniku B. Škoda naj bi tožniku nastala z izdajo dveh disciplinskih odločb tožene stranke o tožnikovi izključitvi, ki sta bili kasneje v postopku pred sodiščem razglašeni za nezakoniti. Zavrnitev zahtevkov je posledica dejstva, da tožnik ni konkretno zatrjeval in dokazal protipravnega ravnanja članov organa tožene stranke, ki je odločal v disciplinskem postopku. Zaradi neizkazane protipravnosti, škode in vzročne zveze je celotni odškodninski zahtevek neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, to je 154., 158. in 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Meni, da mu ni treba ponovno dokazovati krivdnega in protipravnega ravnanja tožene stranke, saj je to že dokazal s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 213/98 z dne 18. 4. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1781/2001 z dne 3. 10. 2002, kjer je bilo razsojeno, da sta prvostopenjska in drugostopenjska disciplinska odločba o izključitvi iz članstva tožene stranke nezakoniti. Ker sodišči teh dveh pravnomočnih sodb ni upoštevalo, gre tudi za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik meni, da glede na specifični primer še ni sodne prakse v takšni zadevi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije. V nasprotju s tožnikovo trditvijo namreč obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča glede krivdne odškodninske odgovornosti pravnih oseb za škodo, ki jo povzroči njen organ (172. člen ZOR v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR). Tožnik je dolžan zatrjevati in dokazovati vse elemente odškodninskega delikta. Za ugotovitev protipravnosti mora opisati konkretno ravnanje ali opustitev potrebne skrbnosti. Sodna ugotovitev nezakonitosti oziroma pravilneje razveljavitev disciplinske odločbe (ker niso bili podani vsi potrebni znaki prekrška po internih pravilih) sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja organa, ki je odločal v postopku.

6. Ker torej ne gre za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 367.c člena ZPP tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo.