Jedro

Odobritev dopusta je potrebno pridobiti vnaprej in ne šele v času neopravičenih izostankov telefonično zahtevati odobritev dopusta za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, ki v izreku sodbe sicer (brez razloga) ni naveden, kot izhaja iz tožbe, pa gre za zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.11. 1994 in 15.6.1995, reintegracijo ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je bil za odobritev dopusta pristojen le delavec, ki je bil zaslišan kot priča in sicer J. D. M. ter ne določevalec vlakospremnih skupin. Zaradi tega bi mu moral J. D. M. ob telefonskem klicu dne 23.11.1995 in zaprosilu za dopust nedvomno povedati, da mu ta ni odobren, saj bi se v takem primeru še istega dne javil na delo. Čeprav po določbah panožne kolektivne pogodbe velja, da mora delodajalec izdajati pisno potrdilo o odobritvi dopusta, se to v praksi ni izvajalo, iz evidence neizkoriščenega dopusta iz leta 1995 pa nedvomno izhaja, da je delodajalec vse dneve, ki so sporni, evidentiral kot letni dopust in ne kot neopravičeno odsotnost z dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z neopravičeno odsotnostjo tožnika z dela od 21.11. do 29.11.1994, kar je samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja, v skladu s 5. tč.

1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Sodišče prve stopnje se je upravičeno oprlo na izpoved J. D. M., da ga je tožnik (že po nenajavljenem odhodu v Nemčijo, dne 21.11.1995) poklical po telefonu dne 23.11.1995 in ga prosil za odobritev dopusta, ki pa ga tožniku ni odobril. J. D. M. je v svoji izpovedi na komisiji II. stopnje jasno povedal, da tožniku letnega dopusta ni odobril po telefonu, na to izpoved pa se je skliceval tudi kot priča v postopku pred sodiščem. Iz njegove izjave z dne 3.1.1995 prav tako jasno izhaja, da je tožniku celo po daljšem razpravljanju po telefonu dejal, da mu na tak način ne more odobriti dopusta in da bo o tem obvestil tudi šefa postaje. Na sodišču je izpovedal še, da je tožniku res obljubil, da bo zadevo poskusil urediti s svojim šefom.

S tem v zvezi je glede na pritožbo pomembno, da tožnik nikakor ni mogel biti v dobri veri, da mu je dopust odobren, saj o čem takem ni bilo govora, tekom postopka pa tudi ni izkazal, da je bila njegova odsotnost vse do 29.11.1994 tudi nujna in upravičena, saj ni predložil nobenega dokaza (če bi bilo že res, da je moral nujno oditi v Nemčijo za urejanje dokumentov za bivanje njegovih staršev v tej državi), da je moral izostati od 21.11. do 29.11.1994. Tožnik tudi neutemeljeno očita toženi stranki, da ni izdajala pismenih potrdil o odobritvah dopusta, saj se mora v prvi vrsti sam (tako kot vsak delavec v delovnem razmerju) zavedati, da je odobritev dopusta potrebno poiskati vnaprej in ne že v času neupravičenih izostankov telefonično zahtevati njegovo odobritev za nazaj. Za odločitev o tožnikovi pritožbi tudi ni pomembno, kako je bil eventualno evidentiran njegov dopust v letu 1995, saj se sporno obdobje nanaša na obdobje leta 1994. Glede na navedeno in sicer utemeljene razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik s pritožbo ni priglasil.