10. 9. 2015

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopkih za rešitev spora glede pristojnosti, začetih z zahtevami Okrajnega sodišča v Piranu, na seji 10. septembra 2015

odločilo:

Za odločanje:

– o ugovoru storilca z dne 2. 6. 2014, vloženem zoper poziv za plačilo sodne takse z dne 8. 5. 2014 po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu št. ZSV 395/2013 z dne 22. 4. 2014,

– o ugovoru storilca z dne 5. 6. 2014, vloženem zoper poziv za plačilo sodne takse z dne 13. 5. 2014 po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu št. ZSV 335/2013 z dne 22. 4. 2014,

in

– o ugovoru storilca z dne 6. 6. 2014, vloženem zoper poziv za plačilo sodne takse z dne 15. 5. 2014 po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu št. ZSV 333/2013 z dne 12. 5. 2014,

je pristojen Občinski inšpektorat in redarstvo Občine Izola.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo št. ZSV 395/2013 z dne 22. 4. 2014 (zadeva št. P-16/14), s sodbo št. ZSV 335/2013 z dne 22. 4. 2014 (zadeva št. P-17/14) in s sodbo št. ZSV 333/2013 z dne 12. 5. 2014 (zadeva št. P-18/14) zavrnilo storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper sklepe Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola (v nadaljevanju prekrškovni organ) in z vsako od navedenih sodb odločilo tudi, da je storilec dolžan plačati sodno takso 150 EUR v roku 15 dni na transakcijski račun, ki bo naveden v pozivu za plačilo. Pozive za plačilo z opozorilom, da se bo sodna taksa prisilno izterjala, če v predpisanem roku ne bo plačana oziroma če ne bo vložen ugovor, je storilcu dne 8. 5. 2014, dne 13. 5. 2014 in dne 15. 5. 2014 skupaj z navedenimi sodbami poslal prekrškovni organ.

2.Dne 2. 6. 2014 je storilec pri prekrškovnem organu podal vlogo, naslovljeno "Ugovor zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2014". Dne 5. 6. 2014 in dne 6. 6. 2014 je enaki vlogi podal še zoper plačilna naloga z dne 13. 5. 2014 in z dne 15. 5. 2014. Prekrškovni organ je storilca glede navedenih vlog z dopisom obvestil, da bodo predložene v odločanje Okrajnemu sodišču v Piranu kot pritožbe zoper sodbo. Storilec je na pisanje prekrškovnega organa odgovoril in poudaril, da ni vložil pritožbe zoper sodbo niti kakega drugega pravnega sredstva, temveč ugovor zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2014 (oziroma z dne 13. 5. 2014 in z dne 15. 5. 2014). Prekrškovni organ je storilčeve vloge z dne 2. 6. 2014, z dne 5. 6. 2014 in z dne 6. 6. 2014 predložil Okrajnemu sodišču v Piranu, to pa je zadeve vrnilo v odločanje prekrškovnemu organu.

3.Prekrškovni organ se je s sklepi, izdanimi 23. 9. 2014, v vseh treh navedenih zadevah izrekel z enako utemeljitvijo za nepristojnega in jih odstopil Okrajnemu sodišču v Piranu. Navedel je, da (kljub napačnemu opozorilu glede možnosti vložitve ugovora) poziv za plačilo sodne takse ni poseben akt, ampak le priloga, ki je bila na podlagi 200.a člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – v nadaljevanju ZP-1) storilcu poslana skupaj s sodbo sodišča. O odmeri sodne takse naj bi bilo odločeno s sodbo. Po stališču prekrškovnega organa, enakem v vseh navedenih zadejah, je storilčeve vloge zato treba po vsebini razumeti kot pritožbo zoper sodbo in šteti, da storilec z njo izpodbija odločitev sodišča o odmeri stroškov postopka. O pritožbi zoper sodbo pa je v skladu s 66. členom ZP-1 pristojno odločiti sodišče.

4.Okrajno sodišče v Piranu v zahtevah za odločitev o sporu glede pristojnosti (vloženih z enako utemeljitvijo v vseh treh navedenih zadevah) pojasnjuje, kakšna je bila ureditev odločanja o povrnitvi stroškov postopka in odmeri sodne takse ob upoštevanju sprememb in dopolnitev, uveljavljenih z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 21/13 – v nadaljevanju ZP-1H) in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 111/13 – ZP-1L). Ob tem pritrjuje ugotovitvam prekrškovnega organa, da se o odmeri sodne takse po spremenjeni ureditvi ne odloča več s posebnim plačilnim nalogom in da je sodna taksa v teh zadevah odmerjena že s sodbo sodišča. Vendar pa ocenjuje, da glede na storilčev poudarek, da vlaga ugovor zoper plačilni nalog oziroma poziv za plačilo sodne takse z dne 8. 5. 2014 (oziroma z dne 5. 6. 2014 in 6. 6. 2014), tega pravnega sredstva ni mogoče šteti kot pritožbo zoper sodbo, ki bi jo sodišče tudi sicer kot nedovoljeno zavrglo. Za odločanje o pravnih sredstvih zoper plačilni nalog oziroma poziv za plačilo pa sodišče ni pristojno.

B.

5.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

6.Okrajno sodišče v Piranu in prekrškovni organ zavračata pristojnost za odločanje o vlogi storilca z dne 2. 6. 2014, naslovljeni "Ugovor zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2014", in o enakih vlogah z dne 5. 6. 2014 oziroma z dne 6. 6. 2014, vloženih zoper plačilna naloga z dne 13. 5. 2014 oziroma z dne 15. 5. 2014. Jedro spora med organoma predstavlja vprašanje, za kakšne vloge pri tem gre. Sodišče namreč v vsaki od navedenih zadev zavrača pristojnost z utemeljitvijo, da mu v odločanje ni bila predložena pritožba zoper sodbo, ampak ugovor zoper poziv za plačilo sodne takse. Po drugi strani prekrškovni organ v sklepih o nepristojnosti navaja, da tako pravno sredstvo glede na spremenjeno ureditev odmerjanja sodne takse v postopku zaradi prekrška ne obstaja več (kljub napaki v pozivih, ki jih je poslal storilcu) in da je storilčeve vloge zato treba šteti kot pritožbe zoper sodbe, s katerimi je bilo odločeno o zahtevah za sodno varstvo ter (hkrati) o dolžnosti plačila in višini sodne takse.

7.Pred uveljavitvijo ZP-1H (29. člen) se je sodna taksa v postopkih zaradi prekrška odmerila s plačilnim nalogom, ki ga je izdal prekrškovni organ in zoper katerega je bilo dovoljeno vložiti pravno sredstvo (ugovor). V obravnavanih zadevah je bilo o stroških postopka, vključno sodno takso, odločeno po spremenjeni ureditvi: na podlagi prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 je o dolžnosti plačila in višini sodne takse odločilo sodišče s sodbo o zahtevi za sodno varstvo, prekrškovni organ pa je pri vročanju sodbe v skladu z 200.a členom ZP-1 priložil še poziv za plačilo. Poziv za plačilo sodne takse ima sicer vse sestavine plačilnega naloga (glede podatkov, ki so potrebni za izvedbo plačila), ni pa to več akt, s katerim se sodna taksa odmeri in zoper katerega so dovoljena pravna sredstva.

8.Glede na navedeno ima prekrškovni organ sicer prav (tako je tudi stališče sodišča v zahtevah za odločitev o sporu glede pristojnosti), da je bila sodna taksa v obravnavanih zadevah odmerjena s sodbami, s katerimi je sodišče zavrnilo zahteve za sodno varstvo zoper sklepe prekrškovnega organa, in ne s plačilnimi nalogi oziroma pozivi za plačilo, priloženimi sodbam na podlagi 200. člena ZP-1 ob njihovem vročanju. Vendar pa je storilec svoje vloge jasno naslovil "Ugovor zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2014" (oziroma z dne 13. 5. 2014 in z dne 15. 5. 2014) ter po prejemu dopisa prekrškovnega organa, da jih bo predložil sodišču kot pritožbe zoper sodbe, v vseh zadevah posebej poudaril, da vlaga pravno sredstvo zoper poziv za plačilo sodne takse in ne zoper sodbo. V nobeni od obravnavanih zadev zato ni dvoma glede tega, katero pravno sredstvo je storilec vložil in kateri posamični akt izpodbija: gre za ugovore zoper poziv za plačilo sodne takse. Sprememba zakona o prekrških (ki je v času vložitve ugovorov že veljala in se uporabljala) zato ni razlog, zaradi katerega bi bilo to storilčevo pravno sredstvo zoper njegovo voljo dopustno šteti kot neko drugo vlogo, to je kot pritožbo zoper sodbo.

9.Za odločanje o ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse, najsibo tak ugovor po zakonu dovoljen ali ne, je pristojen prekrškovni organ. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje o ugovoru z dne 2. 6. 2014 (zadeva št. P-16/14), o ugovoru z dne 5. 6. 2014 (zadeva št. P-17/14) in o ugovoru z dne 6. 6. 2014 (zadeva št. P-18/14) pristojen Občinski inšpektorat in redarstvo Občine Izola.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Podpredsednica