Jedro

Kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (tim. protispisnost) sodišče prve stopnje ni storilo, saj nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotja med povzetim in dejansko navedenim.

Tudi če rok ni bistvena sestavina pogodbe, je pogodba po samem zakonu razdrta, če dâ upnik dolžniku za izpolnitev dodatni rok, pa dolžnik tudi v tem roku obveznosti ne izpolni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka).

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 1062 I 16157/2007 z dne 14. 1. 2008 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2007 dalje do plačila, znesek kapitaliziranih pogodbenih obresti 363,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 90,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2008 dalje do plačila (1. tč.). V preostalem delu za glavnico v višini 80,44 EUR ter za del obresti in stroškov je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč.). Toženi stranki je naložilo še plačilo 49,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2010 dalje (3. tč.) ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 730,73 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema prvostopne sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč.).

2. Zoper 1. in 3. točko sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje še svoje pritožbene stroške. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, češ da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker je sodišče napačno presodilo pogodbo o prekoračitvi sredstev na računu z dne 23. 8. 2006. V tej ni nikjer navedeno, da ima banka pravico zahtevati izplačilo zavarovalnine, če bo negativno stanje višje od odobrene prekoračitve. V 8. čl. Pogodba določa, da bo banka, če bo prišlo do nedovoljene prekoračitve, po predhodnem obvestilu preklicala odobreno prekoračitev v celoti in začela s postopkom izterjave. Banka ji je res pošiljala obvestila o ugotovljeni nedovoljeni prekoračitvi, v katerih jo je pozivala k plačilu, sicer da bo banka omejila poslovanje z osebnim računom in ravnala v skladu s pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa. Ni dokazov, da bi banka pogodbo z dne 23. 3. 2006 preklicala in zahtevala plačilo celotnega negativnega stanja. Teh trditev namreč ni, dokazi pa jih ne morejo nadomestiti. Ni torej trditve, da je prišilo do odstopa od pogodbe. Zato je podana kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, hkrati pa je kršen tudi 180. čl. ZPP. Banka torej ni imela pravice zahtevati plačila iz zavarovanja. Celo pogodba med njo in tožečo stranko (zavarovalnico) določa, da mora pogodba, ki se nanaša na prekoračitev sredstev občana, vsebovati določbo, po kateri njegov dolg zapade le, če obveznosti ni poravnal v določenem roku. Pritožnica nasprotuje tudi temu, da sodišče dovolilo spremembo tožbe (za 52,47 EUR) brez obrazložitev, čeprav ji je nasprotovala.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

6. Kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (tim. protispisnost) sodišče prve stopnje ni storilo, saj nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotja med povzetim in dejansko navedenim. Kako naj bi zatrjevana kršitev določb 180. čl. ZPP, ki je pritožbeno sodišče sicer tudi ne vidi, vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (ne gre namreč za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka), pritožnica posebej ne navaja, zato nadaljnji odgovor na očitek o tej kršitvi ni potreben. Za očitek o neobrazloženi dopustitvi spremembe tožbe pa velja enako. Pritožnica se konkretno obrazloženo proti 3. tč. sodbe, ki je plod spremembe tožbe, niti ne pritožuje.

7. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o vsebini pogodbe o prekoračitvi sredstev na računu z dne 23. 8. 2006 je brezhibna, prav tako pa njena interpretacija.

8. Pritožničino materialnopravno stališče o tem, da ni prišlo do odstopa od pogodbe o prekoračitvi sredstev na računu z dne 23. 8. 2006 oziroma da o tem ni trditev, je namreč napačno. Tudi če rok ni bistvena sestavina pogodbe, je pogodba po samem zakonu razdrta, če dâ upnik dolžniku za izpolnitev dodatni rok, pa dolžnik tudi v tem roku obveznosti ne izpolne (105. in 104. čl. Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka je zato zadostila svojemu trditvenemu bremenu, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti glede prekoračitve odobrenega negativnega stanja na računu niti v naknadnih rokih, kar ta sama izrecno priznava celo v pritožbi. V posledici tega je imela banka pravico poplačati se iz sklenjenega zavarovanja, s plačilom spornega dolgovanega zneska pa je terjatev banke v tem obsegu prešla na tožečo stranko (v izogib podrobnejšemu ponavljanju glej pravilne pravne in dejanske razloge prvega sodišče na strani 3 in 4 izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej po temelju in po višini, ki je v pritožbi pritožnica niti ne izpodbija več, utemeljen, izpodbijana sodba pa je pravilna in zakonita.

9. Vsi pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Preizkus prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo toženke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. čl. ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).