13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1431/2004 z dne 23. 9. 2004 v povezavi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. P 87/2004 z dne 1. 6. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku zaradi motenja posesti ugotovilo, da sta pritožnika (v pravdnem postopku toženca) motila tožnike v souporabi dovozne ceste na parceli št. 125/2 vl. št. 113 k. o. V., last pritožnikov, tako da sta fizično onemogočala vožnjo vozil tožnikov. Prepovedalo jima je bodoča motitvena dejanja, ki bi onemogočala vožnjo po navedeni cesti in jima v primeru kršitve te prepovedi zagrozilo z denarno kaznijo v višini 250.000 SIT. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Trdita, da so stvarne pravice določene z zakonom ne le po njihovem številu, ampak tudi po vsebini. Menita, da sodišče ugotovljenega dejanskega stanja – uporabe poti v lasti pritožnikov za dostop do nepremičnin tožnikov – ne more subsumirati pod institut posesti le zato, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku na motenje posesti služnosti, kadar sta stranki soglasni, da tožniki nimajo služnostnih pravic. Tožniki naj ne bi imeli služnostne pravice voženj po nepremičnini pritožnikov, soposesti nepremičnine pritožnikov zaradi vožnje preko nje pa po koncepciji, ki jo je uveljavljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 in nasl. – ZTLR), tudi ne. Zatrjujeta, da je odločitev sodišč arbitrarna, saj ni utemeljena na veljavnem materialnopravnem predpisu, niti ni usklajena s sodno prakso.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano določbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave) bi lahko bil pomemben očitek o odstopu od sodne prakse. Vendar v obravnavani zadevi pritožnika ne izkažeta, da bi v njuni zadevi sodišče odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Že primeri, na katere se sklicujeta, tega očitka ne utemeljujejo. Sklep št. II Ips 558/98 je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi stališča, da "je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano tudi z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti". Vendar je iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da to ne pomeni, da je odločitev v pravdah zaradi motenja posesti stvarne služnosti odvisna od ugotovitve obstoja pravice stvarne služnosti, ampak mora sodišče ugotoviti zgolj vsebino stvarne služnosti. To pa je sodišče tudi v izpodbijanih sodnih odločbah storilo, saj je v postopku kot nesporno ugotovilo, da so tožniki sporno cesto, ki je bila zgrajena že leta 1970, ves čas dejansko uporabljali kot dovozno cesto do svojih nepremičnin, po kateri so se vozili tudi s tovornimi vozili. Sodišče je torej ugotovilo vsebino služnosti vožnje, ki so jo dejansko izvajali tožniki, kar je poleg ugotovitve o motitvenem dejanju dovolj za ugoditev zahtevku zaradi motenja posesti. Druge sodne odločbe, na katere sta pritožnika opozorila v ustavni pritožbi, pa se nanašajo na drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja v izpodbijanih sodnih odločbah.

5.Z vidika kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnikov, da je odločitev sodišč arbitrarna. Vendar tega očitka ni mogoče utemeljiti s stališčem, da odločitev sodišč "ni utemeljena na veljavnem materialnopravnem predpisu". Dejstvo, da se pritožnika ne strinjata s stališči sodišč in da materialno pravo razumeta drugače, pa ne zadošča za sklep o kršitvi ustavnih pravic.

6.Pritožnika tudi nista izkazala, da bi jima bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti odločitve izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitev navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa pritožnika ne zatrjujeta.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić