Jedro

V ustno dogovorjenem višjem plačilu je bila zajeta tudi osnovna plača iz pogodbe o zaposlitvi. Zato ni pravne podlage, da sodišče toženi stranki še enkrat naloži izplačilo zneskov neto osnovnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od marca do junija 2010 izplačati neto mesečne zneske v vsakokratni višini 482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača nezakonite odtegljaje od plač za obdobje od februarja do junija 2010 v zneskih, ugotovljenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zahtevek za izplačilo mesečnih neto zneskov plač dokazan. Na naroku je tožnik obrazložil ustni dogovor o izplačilu 14 % vrednosti od ustvarjenega prometa, kar je potrdil tudi toženec. Ustni dogovor med pogodbenima strankama ne predstavlja nič drugega kot način obračunavanja dnevnic v neto znesku. Tako določen znesek ne vključuje tudi izplačila osnovne plače. Vprašanje o neto ali bruto izplačilu „14 % profita“ je zmedlo tožnika, zato je bil nekoliko neprepričljiv v izpovedi. Tožnik se je nerodno izrazil, da osnovne plače ni dobil izplačane. Te so bile izplačane, tožnik pa vtožuje le zneske, ki so zgolj po višini enaki osnovnim neto plačam. Iz vseh plačilnih list izhaja, da je seštevek dnevnic in osnovne plače enak 14 % vrednosti prometa, izkazanega na obračunskem listu, kar je nezakonito in ni v skladu s 16. členom pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, še zlasti ne zato, ker sta bili proti isti toženi stranki že izdani dve pravnomočni sodbi, s katerim je sodišče zahtevkom tožnikov ugodilo (zadevi Pdp 1062/2012 in Pdp 783/2012). Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožnik. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik mora v postopku navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika (212. člen ZPP). Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo - ali je obstajal in kakšne vsebine je bil ustni dogovor o (dodatni) plači tožnika - ugotavljalo z zaslišanjem tožnika in direktorja tožene stranke. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je zneske iz internih obračunskih list, ki so enaki neto zneskom plač za izplačilo iz plačilnih list, bili nakazani na njegov račun, čeprav je pred tem trdil, da zneska osnovne plače, ki je obračunan v plačilni listi, ni dobil izplačanega. Ni pa znal ustrezno pojasniti, na kakšen način naj bi tožena stranka kršila ustni dogovor, niti ni znal pojasniti same vsebine ustnega dogovora. Tožnik tako ni znal pojasniti, ali je bilo 14-odstotno plačilo dogovorjeno v bruto ali neto znesku. Na drugi strani pa tožena stranka oziroma njen direktor, s katerim se je tožnik ustno dogovoril glede plačila za delo, ki se nanaša na 14 % vrednost ustvarjenega prometa, izpovedal (torej dokazal), da je bilo skupno oziroma končno plačilo v višini 14 % vrednosti ustvarjenega prometa dogovorjeno v neto znesku. Njegovo izpoved v tem delu potrjujejo ročni interni obračuni, ki se ujemajo s končnimi neto zneski na plačilnih listah. Direktor je tudi izpovedal, da je bil takšen dogovor realiziran. Pritožbeno sodišče glede na opisane izpovedi obeh strank soglaša s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila v ustno dogovorjenem višjem plačilu zajeta tudi osnovna plača iz pogodbe o zaposlitvi. Zato ni pravne podlage, da sodišče toženi stranki še enkrat naloži izplačilo zneskov neto osnovnih plač.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je takšen način obračunavanja nezakonit in v nasprotju s 16. členom pogodbe o zaposlitvi, oziroma da gre pri ustnem dogovoru za izplačilo dnevnic. V tem pogodbenem določilu sta bili dogovorjeni višina osnovne plače in pravica tožnika do izplačila dnevnic. Na plačilnih listah so zneski dnevnic in osnovnih plač tudi posebej obračunani. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 1062/2012 in Pdp 783/2012. V pogodbah o zaposlitvah tožnikov v navedenih zadevah nista bili vsebovani enaki določbi glede plačila dnevnic niti ni bil v dokaznem postopku izveden dokaz z zaslišanjem obeh strank kot v obravnavanem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ob različno ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju sprejelo tudi drugačno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.