Jedro

Odgovornost države za škodo po 542. členu ZKP je objektivna. Pravno priznana je škoda, ki je lahko posledica nezakonitega ravnanja (3. točka prvega odstavka 542. člena ZKP), ali v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen.

Če gre za nezakonit pripor, ima priprti pravico do povrnitve škode ne glede na izid postopka (torej tudi, če je bil pozneje obsojen), in takoj, ko je škoda nastala.

V civilnopravnem sporu ne gre za ugotavljanje obstoja kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obtožen, temveč za ugotavljanje, ali je tožnik s kakšnim nedovoljenim dejanjem (ki ima ali nima zveze z očitanimi kaznivimi dejanji) povzročil pripor in zato nima pravice do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Za razliko od kazenskega postopka, kjer za odreditev pripora zadošča ugotovitev utemeljenega suma oziroma opravičene bojazni ali nevarnosti, da bo do določenega dejanja prišlo (pobega, vplivanja na priče, uničevanja sledov kaznivih dejanj, ponovitve kaznivih dejanj - 201. člen ZKP), morajo biti nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana.

Škoda, ki nastane zaradi teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda po 542. členu ZKP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje odslej glasi: "Tožena stranka R. S. mora tožniku J. G. plačati 1,600.000,00 SIT in mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 187.181,70 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1998 dalje do plačila, na žiro račun tožnikovega pooblaščenca, odvetnika B. L., pri ..., v roku 15 dni".

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik mora toženki povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 53.000,00 SIT, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati odškodnino v znesku 2,000.050,00 SIT za negmotno škodo, ki jo je utrpel zaradi neutemeljenega pripora (od 13.10.1987 do 11.12.1987 in od 27.1.1998 do 1.4.1988) med kazenskim postopkom, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. IV K 50/88. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 3. točko (revidentka najbrž misli tretji odstavek) 545. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je veljal v času pripora. Ugotavlja, da je tožnik izpolnil vse znake sedmih kaznivih dejanj, za katere je bil obtožen, in da je bil pripor edino sredstvo, s katerim je bilo mogoče preprečiti oviranje preiskave. Pripor je bil nato odpravljen zato, ker je kazenski pregon zastaral in ne zato, ker tožnik ni storil očitanih kaznivih dejanj. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1114/96, z dne 27.2.1997, ki naj bi potrjevala njeno stališče. Podrejeno izpodbija tudi višino odškodnine. Najprej ugotavlja, da duševne bolečine zaradi kazenskega postopka, zaradi nezakonitega suspenza in zaradi dejstva, da tožnikovemu podjetu niso zaupana večja dela, po določbah o povrnitvi škode za neutemeljen pripor niso pravno priznana škoda. Sodišči sta tudi zmotno uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Odškodnina ni primerno individualizirana, upoštevani pa tudi niso širši okviri, ki so predmet presoje po tej določbi. Tožnik je utrpel glede na vse okoliščine primera le manjšo škodo, saj še vedno biva z družino in se je po priporu tudi vrnil v okolje, kjer je živel že pred tem. Toženka zato vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in prisojeno odškodnino primerno zniža, ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasproti stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Uradni list RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja).

Revizija je delno utemeljena.

1. Temelj tožbenega zahtevka Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka pravilno razsodili. Sodišči bi sicer morali uporabiti 542. člen ZKP (Ur.l. RS, št. 63/94 - p. 70/94), ker je odškodninska odgovornost tožene stranke nastala, ko je bil kazenski postopek ustavljen, to je 8.6.1995. Ker pa je bilo besedilo v času pripora veljavnega 545. člena ZKP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 3/90) enako sedanjemu 542. členu, samo zaradi tega materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče se bo v nadaljevanju obrazložitve sklicevalo na v času nastanka odškodninske obveznosti veljavni ZKP.

Odgovornost države za škodo po 542. členu ZKP je objektivna. Država odgovarja za škodo ne glede na krivdo organa, ki jo je povzročil. Pravno priznana je škoda, ki je lahko posledica nezakonitega ravnanja (3. točka prvega odstavka 542. člena ZKP), ali v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen.

Če gre za nezakonit pripor, ima priprti pravico do povrnitve škode ne glede na izid postopka (torej tudi, če je bil pozneje obsojen), in takoj, ko je škoda nastala. Tožnik ni uveljavljal, da je bil pripor nezakonit. Uveljavljal je le, da je bil rezultat postopka za državo neuspešen in da ima zato na podlagi specialne določbe, in sicer 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, pravico do odškodnine. Pravico zato, ker je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen, potem ko je bila obtožnica umaknjena zaradi absolutnega zastaranja.

Ugovor toženke, da je bil pripor potreben zaradi izvedbe preiskave (torej zakonit), zato za odločitev v tem postopku ni pravno odločilen. Tudi ni res, da je bil pripor odpravljen, ko je bilo ugotovljeno zastaranje. Drugi pripor je bil odpravljen dne 1.4.1988, kazenski postopek pa je bil ustavljen pozneje, in sicer s sklepom dne 8.6.1995. Pravno odločilen pa tudi ni pavšalen ugovor, da so bili "izpolnjeni" znaki vseh sedmih kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obtožen. Najprej je treba opozoriti, da je v razmerju med državo in posameznikom mogoče kaznivo dejanje ugotoviti le z obsodilno kazensko sodbo. Sicer velja, da osumljenec (obtoženec) kaznivega dejanja ni storil (domneva nedolžnosti - 27. člen Ustave Republike Slovenije). Ne glede na to pa v tem civilnopravnem sporu ne gre za ugotavljanje obstoja kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obtožen, temveč za ugotavljanje, ali je tožnik s kakšnim nedovoljenim dejanjem (ki ima ali nima zveze z očitanimi kaznivimi dejanji) povzročil pripor in zato nima pravice do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Za razliko od kazenskega postopka, kjer za odreditev pripora zadošča ugotovitev utemeljenega suma oziroma opravičene bojazni ali nevarnosti, da bo do določenega dejanja prišlo (pobega, vplivanja na priče, uničevanja sledov kaznivih dejanj, ponovitve kaznivih dejanj - 201. člen ZKP), morajo biti nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana. Dokazano mora biti, da je bilo dejanje storjeno, da je bilo nedovoljeno in da obstaja med njim in uvedbo pripora vzročna zveza. Tožena stranka storitve takšnih dejanj ni dokazala.

Revizijski ugovori tožene stranke tako ne morejo pripeljati do zanjo ugodnejše odločitve.

Navedeni razlogi so obenem odgovor na neutemeljeno revizijsko trditev, da je sodna praksa drugače tolmačila tretji odstavek 542. člena (prej 545. člena) ZKP.

2. Pravno priznana škoda in višina odškodnine Pravno odločilne okoliščine za prisojo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora so trajanje pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, posredno tudi narava kaznivih dejanj, za katera je bil oškodovanec obtožen. Tek in trajanje kazenskega postopka nista pravno odločilni okoliščini.

Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje v svojih razlogih poudarjata, da je tožnik duševno trpel tudi zaradi uvedbe in poteka kazenskega postopka. V tem sklopu sta šteli kot pomembno tudi okoliščino, da podjetju, v katerem tožnik sedaj dela (njegovo privatno podjetje P. d.o.o., str. 29 spisa), niso zaupana večja dela. Zato sta tožniku prisodili odškodnino tudi za to škodo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči z upoštevanjem navedene škode zmotno uporabili materialno pravo in tožniku prisodili previsoko odškodnino. Revizijsko sodišče jo je ob pravilni uporabi 542. člena ZKP zato ustrezno znižalo. Pri tem je upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, ki se vežejo na pripor in v katera zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ne sme posegati. Ta pa so: - pripor je trajal 126 dni, - o priprtem tožniku je pisalo dnevno časopisje, - pripor je v okolici negativno odmeval, zapustili so ga prijatelji in partnerji (službeni in športni), - izgubil je delovno mesto, - težave so nastale na zdravstvenem področju, zdravil se je v psihiatrični bolnici (sicer 15 mesecev po priporu), - še danes je "živčen", strah ga je zaprtih prostorov.

Revizijsko sodišče je navedena dejstva ocenilo s pomočjo meril iz 200. člena ZOR in ugotovilo, da znaša pravična odškodnina za povzročeno škodo 1,600.000,00 SIT. Na prvi in drugi stopnji prisojeno odškodnino je tako znižalo za 450.000,00 SIT. Dolžina pripora, ugotovljene duševne bolečine ter primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi, opravičujejo tako visoko odškodnino, ne pa še nižje.

Toženka zmotno trdi, da sta sodišči tožniku prisodili tudi odškodnino za "nezakoniti suspenz". Tožnik je sam opozoril na neprecizno navedbo v prvostopenjski sodbi in je nato sodišče druge stopnje ni upoštevalo (obravnavalo je le škodo zaradi poznejše izgube delovnega mesta).

3. Stroški postopka Ker znaša delni uspeh toženke z revizijo 450.000,00 SIT, ji gre od tega zneska tudi pravica do povrnitve pravdnih stroškov celotnega postopka. Revizijsko sodišče je glede na dejstvo, da je toženka v prvostopenjskem postopku zahtevala tudi zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, stroške postopka na prvi stopnji obračunalo tako, da je obdržalo merila (odvetniška in taksna tarifa), ki so bila tedaj uporabljena. Pri tem je izračunalo uspeh tožeče stranke tako, da je upoštevalo končno prisojeno odškodnino, kar znaša 78%, tj. 187.181,70 SIT. Skladno z uspehom toženke je nato obračunalo tudi stroške na pritožbeni in revizijski stopnji. Pri odmeri teh stroškov je upoštevalo prvi odstavek 16. člena Odvetniške tarife, ki določa, da mora sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov upoštevati vrednost točke po tarifi, veljavni v času odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Toženka je upravičena do povrnitve pritožbenih in revizijskih stroškov v znesku 53.100,00 SIT (ob upoštevanju novele Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 39/2000).