Jedro

Do konca glavne obravnave se lahko ob pogojih iz prvega odstavka 191. člena ZPP tožeči stranki pridruži nov tožnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 63/2020 z dne 28. 10. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″1. Ugotovi se, da ½ celote nedograjene stanovanjske hiše, ki se nahaja na nepremičnini ID znak: parcela A. 1117, in ½ celote tistega dela nepremičnine ID znak: parcela A. 1117, na kateri dejansko stoji nedograjena stanovanjska hiša, ter ½ celote tistih delov nepremičnin ID znak: parcela A. 1117 in parcela A. 118/2, ki so potrebni za redno rabo te nedograjene stanovanjske hiše, to je k hiši pripadajoče funkcionalno zemljišče, ne spada v zapuščino po pokojni M. P., saj dejansko predstavlja izključno premoženje tožnika. 2. Tožena stranka, G. P., je dolžna tožeči stranki, A. P. ml., povrniti vse stroške tega pravdnega postopka, in sicer v roku 15-tih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo,″ zavrne. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je dne 13. 7. 2021 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnika pozvalo, da popravi oziroma dopolni tožbo v smislu, da odpravi pomanjkanje aktivne oziroma pasivne legitimacije glede na to, da so pravdne stranke dediči, ki so nujni sosporniki, v tožbi pa ni zajeta tudi dedinja B. P. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah D 263/2006 z dne 30. 12. 2019 in je ugotovilo, da je zapuščinsko sodišče na pot pravde napotilo tako tožnika kot tudi B. P., da vložita tožbo zaradi ugotovitve, da ½ celota nedograjene stanovanjske hiše in funkcionalno zemljišče, na katerem ta stanovanjska hiša stoji, ne spada v zapuščino po pokojni M. P. Iz obrazložitve tega sklepa pa je razvidno, da B. P. ni ugovarjala tožniku, ki je zatrjeval, da je sporna hiša njegova in da zato ne spada v zapuščino po pokojni M. P. B. P. je namreč A. P. navedeni zahtevek priznala. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da gre v tej zadevi za spor o obsegu zapuščine, zato morajo v pravdi sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, ne glede na njihova morebitna priznanja pred pravdo. Pravni subjekt dediščine do razdelitve so namreč vsi dediči kot enota, vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo dediščino. Obseg zapuščine tako ne more biti različen za posamezne sodediče, neka pravica je lahko del zapuščine samo, če je to za vse od sodedičev. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči in tretjimi, kot če gre za spor med samimi sodediči. V teh sporih so sodediči vselej enotni sosporniki, kot to določa določilo člena 196 Zakona o pravdnem postopku in ker mora biti vsem udeležencem tega enotnega pravdnega postopka zagotovljena pravica do izjave, so tako sodediči nujni sosporniki, kar pomeni, da morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani in to ne glede na njihove izjave ali priznanja, kot je bilo tudi v danem primeru, ko je B. P. tožniku priznala njegov zahtevek. Kljub temu bi morala tudi B. P. nastopiti kot pravni subjekt na aktivni ali pasivni strani tega pravdnega postopka in bi jo moral tožnik tudi zajeti v tožbi. Nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, ampak je procesna nujnost. Ker je tožnik tožil le nekatere nujne sospornike, je tako tožil napačno stranko in tožba nima aktivne legitimacije glede na to, da sodedinja B. P. ne nastopa niti na aktivni strani. Stvarna legitimacija pa je del tožbenega temelja, zato je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja legitimacije (pasivne ali aktivne), tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen v celoti. O višini pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji ni odločilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke nepravilna in predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je v tem sodnem postopku namreč na veliko presenečenje tožeče stranke dne 28. 10. 2021 izdalo sedaj izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev pa je materialnopravno napačna in sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je namreč v celoti sledila napotilom sodišča iz sklepa D 263/2006 z dne 30. 12. 2019, ter podala tožbo dne 29. 10. 2020, s katero je uveljavljala svoj izločitveni zahtevek zoper zapuščino zapustnice pokojne M. P. Na podlagi tako podane tožbe, ki jo je sodišče tudi ustrezno vzelo v obravnavo, je sodišče dne 13. 7. 2021 tudi izvedlo pripravljalni narok ter prvi narok za glavno obravnavo. Na slednjem pa je sodišče v okviru prvega naroka za glavno obravnavo ter na podlagi materialnoprocesnega vodstva pozvalo tožečo stranko, da v roku 30 dni ustrezno popravi oziroma dopolni že podano tožbo v smislu, da ustrezno navede vse dediče po pokojni M. P., ki so nujni sosporniki in morajo tako biti vsi udeleženi v predmetnem sodnem postopku, saj bo sodišče podano tožbo v nasprotnem primeru zavrglo, vse pa zaradi pomanjkanja aktivne oziroma pasivne legitimacije dedičev po pokojni M. P. Tožeča stranka je nato pravočasno dne 13. 9. 2021 popravila tožbo na način, da bosta kot tožnika navedena tako tožnik osebno, kakor tudi dedinja B. P., oba na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je sodišču sporočila, da na strani tožeče stranke v pravdo vstopa tudi dedinja B. P. kot nujna sospornica, vse skladno z napotili sodišča, ki so bili podani tako po sklepu zapuščinskega sodišča, kakor tudi po napotilu pravdnega sodišča. S tem, ko je tožnik popravil tožbo tako, da na aktivni strani sedaj sodeluje tudi še B. P., je tako v celoti odpravljena pomanjkljivost predhodno podane tožbe, ravno v smislu, da morajo biti v predmetnem sodnem postopku kot stranke postopka udeleženi vsi dediči po pokojni M. P., saj gre za nujne sospornike, glede katerih so lahko pravne posledice v zvezi z uveljavljanjem izločitvenih zahtevkov zoper zapuščino enake za vse posamezne dediče. Dedinja B. P. je namreč na podlagi izkazanega pooblastila za zastopanje pristopila v predmetni sodni postopek na strani tožeče stranke, vse na podlagi poziva sodišča z dne 13. 7. 2021, s čemer je tako na ustrezen način izkazana potrebna aktivna in pasivna legitimacija vseh treh dedičev po pokojni zapustnici M. P. Ali je sodišče pisno vlogo tožeče stranke, podane dne 13. 9. 2021, ki je bila sodišču tudi posredovana kot ustrezno popravljena tožba, z dne 29. 10. 2020, v dveh izvodih, dejansko upoštevalo pri podaji svoje končne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni mogoče razbrati. Sodišče bi to moralo upoštevati, saj je samo pozvalo tožečo stranko, da ustrezno dopolni tožbo. Sodišče tako pisne vloge tožeče stranke, podane dne 13. 9. 2021 ni upoštevalo, saj je dne 29. 10. 2020 podano tožbo tožnika kot pomanjkljivo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrnilo iz razloga pomanjkanje legitimacije tako aktivne, kakor tudi pasivne na strani vseh dedičev po pokojni M. P. Takšna končna odločitev sodišča pa je več kot očitno sprejeta na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi ob povsem napačni uporabi določb materialnega prava sploh, ker je tožeča stranka s strani sodišča grajano pomanjkljivost tožbe, v podanem ji roku ustrezno odpravila oziroma to tudi sanirala s podajo dveh izvodov popravljene tožbe z dne 29. 10. 2020. Namesto tega pa je sodišče oba popravljena izvoda tožbe štelo kot novo tožbo in je od tožeče stranke tudi zahtevalo plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj pri izdaji sodbe ni upoštevalo pravočasno podane pisne vloge tožeče stranke z dne 13. 9. 2021, s čemer je sodišče seveda povsem neutemeljeno poseglo v same pravice tožeče stranke kot stranke postopka, saj slednji ni dalo možnosti, da na ustrezen način sanira pravno pomanjkljivost, na katero je bila tožeča stranka v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorjena in pozvana na njeno odpravo. Sodišče bi takšno sodbo lahko izdalo šele na podlagi izvedene in ustrezno zaključene glavne obravnave, saj je sodišče prve stopnje obravnavo otvorilo na naroku dne 13. 7. 2021, obravnave pa nato ni zaključilo. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišče prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke ne držijo pritožbene trditve, da je z vlogo z dne 13. 9. 2021 ustrezno popravljena tožba z dne 29. 10. 2020. Ne gre niti za popravo, niti za dopolnitev in niti ne za spremembo prvotno vložene tožbe tožnika z dne 29. 10. 2020, pač pa za novo tožbo. V zvezi s pritožbeno zatrjevano popravo ali dopolnitvijo tožbe je tudi popolnoma irelevantno sklicevanje pritožbe na procesni poziv sodišča z naroka z dne 13. 7. 2021. Prav tako je mnenja, da pritožba vsebinsko ne pojasni, s čim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v točki 5. razlogov v izpodbijani sodbi pojasnilo skupnost dedičev kot materialnopravno podlago in kot izhodišče, da so dediči v sporih glede obsega zapuščine nujni sosporniki. Tožba z dne 29. 10. 2020 ni vsebovala vseh dedičev na aktivni ali pasivni strani, zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Predlaga da se pritožba zavrne in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je tožeča stranka v celoti sledila napotilu sodišča, ki ga je tožeči stranki prvostopno sodišče podalo dne 13. 7. 2021, ko je izvedlo pripravljalni narok ter prvi narok za glavno obravnavo. Na tem naroku je sodišče v okviru prvega naroka za glavno obravnavo ter na podlagi materialnoprocesnega vodstva potrditvah tožeče stranke pozvalo tožečo stranko, da v roku 30 dni (upoštevaje tudi tek procesnih rokov v času sodnih počitnic) ustrezno popravi oziroma dopolni že podano tožbo v smislu, da ustrezno navede vse dediče po pokojni M. P., ki so nujni sosporniki in morajo biti vsi udeleženci v predmetnem sodnem postopku in zajeti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, saj bo sodišče v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Takšne pritožbene trditve se izkažejo za utemeljene, kajti iz razpravnega zapisnika (list. št. 40 do 41 spisa) izhaja, da je razpravljajoče sodišče pojasnilo pravdnima strankama, da so pravdne stranke vsi dediči, zaradi česar so nujni sosoporniki, kar pomeni, da morajo biti vsi udeleženi v tem pravdnem postopku. Sodeča sodnica je nato sprejela sklep, da se tožečo stranko pozove, da v roku 30 dni popravi oziroma dopolni tožbo v smislu teh navodil, sicer bo sodišče moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja aktivne oziroma pasivne legitimacije. Tožeča stranka je skladno s sklepom zapuščinskega sodišča dne 29. 10. 2020 vložila tožbo. Zapuščinsko sodišče je po sklepu opr. št. D 263/2006 z dne 30. 12. 2019 sedanjo tožečo stranko, to je dediča P. A. in tudi P. B. napotilo na pravdo, da zoper dedinjo P. G. vložita tožbo zaradi ugotovitve, da polovica celotne in nedograjene stanovanjske hiše skupaj z zemljiščem, ne spada v zapuščino po pokojni P. M.1 Tožeča stranka je nato vložila tožbo s katero pa je zajela kot toženo stranko le dedinjo G. P. Na pomanjkljivost tožbe je opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je nato kot je že obrazloženo, tožeči stranki dodelilo rok 30 dni, da popravi oziroma dopolni tožbo tako, da so pravdne stranke vsi dediči, ker so le-ti nujni sosporniki, kar pomeni, da morajo biti vsi udeleženi v tem pravdnem postopku. Tožeča stranka je nato tem navodilom sledila in je dne 13. 9. 2021 vložila tožbo, s katero je zajela na tožeči stranki dva dediča, tako A. P. ml. kakor tudi G. P., ki je tudi izkazala pooblastilo za njeno zastopanje. Sodišče prve stopnje pa je nato izven narok za glavno obravnavo, ne da bi se opredelilo do te popravljene tožbe, dne 28. 10. 2021 razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ker v konkretnem sporu ne sodelujejo vsi sodediči, ki pa so enotni sosporniki, kot to določa člena 196 ZPP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi B. P. morala nastopiti kot pravni subjekt na aktivni ali pasivni strani tega pravdnega postopka in bi jo moral tožnik tudi zajeti v tožbi.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so pritožbene navedbe o tem, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tega ali je tožeča stranka ustrezno popravila in dopolnila tožbo po njegovem izrecnem navodilu, utemeljene. Sodišče je izven naroka za glavno obravnavo, ne da bi glavno obravnavo zaključilo, izdalo sedaj izpodbijano sodbo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj sodišče ni obravnavalo popravljene tožbe z dne 13. 9. 2021, torej dopolnjene – popravljene, še pred izdajo sedaj izpodbijane sodbe.

7. Sodba sodišča prve stopnje je zato tudi tako imenovana sodba presenečenja, ker je izdana izven naroka za glavno obravnavo in po tistem, ko je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da v roku 30 dni ustrezno dopolni – popravi tožbo. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka po navodilu sodišča dopolnila tožbo s tem, da sedaj na aktivni strani nastopata oba dediča iz sklepa o dedovanju zapuščinskega sodišča, tako A. P. ml., kakor tudi B. P. S tem, ker je izdalo sedaj izpodbijano sodbo, je sodišče prve stopnje dejansko tožeči stranki B. P. kot tudi A. P. ml. kot enotnima sospornikoma, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Z izdajo sedaj izpodbijane sodbe, ki je izdana v nasprotju z napotki sodišča prve stopnje iz naroka za glavno obravnavo z dne 13. 7. 2021, ki ni bil zaključen, je tako sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, kar pa pomeni, da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je storjena v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem sodišča, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je sodišče prve stopnje tako izdalo sedaj izpodbijano sodbo, ne da bi tožečima strankama kot enotnima sospornikoma bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je tako storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico, da je kljub pravilno popravljeni - dopolnjeni tožbi, tožečima strankama bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbi tretjega odstavka 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži tožniku nov tožnik, ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli. Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPP lahko namreč več oseb toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki). Sodišče prve stopnje prvega naroka za glavno obravnavo ni zaključilo. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da se je do konca glavne obravnave tožeči stranki pridružil nov tožnik, s čimer je tožba postala sklepčna. Ker tako v konkretni pravdi sodelujejo vsi dediči po pokojni M. P. in so s tem podani procesnopravni pogoji za obravnavanje zahtevka, bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi upoštevalo svoja navodila za dopolnitev tožbe, lahko vsebinsko obravnavalo zahtevek sedaj dveh tožečih strank, o katerem pa je s sedaj z izpodbijano sodbo, preuranjeno odločilo. Ker gre v konkretni zadevi za spor o obsegu zapuščine, morajo sodelovati v tej pravdi vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, ne glede na njihova morebitna priznanja pred pravdo. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da ob zapustnikovi smrti nastane glede podedovanega premoženja sodediščinska skupnost, ki traja vse dotlej, dokler si dediči dediščine ne razdelijo med seboj. V sporih iz dedno pravnih razmerij so dediči vselej enotni sosporniki, kot to določa 196. člen Zakona o pravdnem postopku. S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, da je v pravdo vstopila na aktivni strani tudi dedinja B. P., je preuranjeno zaključilo, da na aktivni strani ne sodelujejo vsi nujni sosporniki. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do svojih lastnih procesnopravnih navodil v smislu materialnoprocesnega vodstva (člen 285 ZPP) in je s tem storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je izdalo sodbo ne, da bi narok zaključilo in ne da bi odločalo o pravočasnosti in pravilnosti dopolnjene – popravljene tožbe, je s tem izdalo sodbo presenečenja in je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. Sodišče druge stopnje namreč ne more odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ne da bi sodišče prve stopnje pred tem pravilno ugotovilo, ali so v konkretnem pravdnem postopku pravilno udeleženi vsi enotni sosporniki in šele po tem bi lahko sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo tožbeni zahtevek, torej ali je vsebinsko utemeljen glede na tožbene trditve tožeče stranke. O tožbenih trditvah glede upravičenosti zahtevka tožeče stranke za izločitev dela zapuščine se sodišče prve stopnje vsebinsko ni ukvarjalo, ker je že iz procesnopravnih razlogov razsodilo, da se tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke zavrne. Sodišče druge stopnje pa ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke ugotavlja, da vrnitev zadeve v obravnavanju sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je tožba bila vložena na sodišče 30. 10. 2020 in tako glede na odločitev sodišča druge stopnje, ki je odločitev o pritožbi sprejelo nekaj več kot po enem letu od vložitve tožbe, s ponovnim obravnavanjem zahtevka tožeče stranke, ne bo kršena pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti tiste bistvene kršitve, katere je storilo tekom postopka na prvi stopnji, kot je obrazloženo v sklepu sodišča druge stopnje. Najprej bo moralo slediti svojemu procesnemu sklepu, ki ga je kot že obrazloženo zgoraj sprejelo na naroku dne 13. 7. 2021 in nato ugotoviti ali je tožeča stranka ustrezno sledila danim navodilom sodišča prve stopnje, kajti narok za glavno obravnavo z dne 13. 7. 2021 še ni zaključen. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo po tistem, ko je že prejelo popravljeno tožbo tožeče stranke, pa se do te popravljene tožbe niti procesnopravno niti vsebinsko ni opredelilo. Sodišče prve stopnje mora pri svoji odločitvi glede pravilno popravljene tožbe upoštevati določbo tretjega odstavka 191. člena ZPP, po kateri se lahko do konca glavne obravnave ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži nov tožnik. Sodišče bo moralo vsebinsko odločiti ali so izpolnjeni materialnopravni in procesnopravni pogoji za obravnavanje tožbenega zahtevka tožeče stranke po njegovi vsebini, torej o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče mora upoštevati tudi, da kdor se pridruži tožbi oziroma na kogar se tožba razširi, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Vse to pa so procesnopravna in materialnopravna vprašanja, o katerih pa mora odločiti sodišče prve stopnje, po najprej pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sicer je lahko kršena pravica strank do pritožbe, če bi ta vprašanja obravnavalo sodišče druge stopnje, brez odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju prvič ugotavljalo dejansko stanje zadeve po tožbenem zahtevku in bo nato odločalo o utemeljenosti zahtevka po materialnopravni podlagi. O tem še sodišče prve stopnje ni odločalo. Ker gre za skupek dejanskih in pravnih vprašanj, mora o njih najprej odločiti sodišče prve stopnje.

9. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je namreč razveljavilo odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in vrnilo zadevo v novo sojenje in po tretjem odstavku 165. člena ZPP, se v takšnem primeru pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Tožeča in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške, o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Glej sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 263/2006 z dne 30. 12. 2019.