Jedro

Jutranjo telovadbo za večje število vojakov (60) bi tožena stranka morala organizirati tako, da bi zagotovila njihovo varnost. Če je zahtevala, da naj stečejo na igrišče, bi morala dostop do igrišča organizirati tako, da bi bil ta mogoč brez gneče in s tem zvezanih nerodnih ravnanj, predvsem pa brez preskakovanja dokaj visoke cestne zapornice (cca 95 cm).

Tožnik, ki se je lotil preskakovanja ovire, kljub temu, da mu njegove fizične sposobnosti tega niso dovoljevale, je soodgovoren za nastalo škodo do 2/3.

Izrek

Reviziji se delno ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke spremenita tako, da se prvostopenjska sodba o glavni stvari odslej glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija mora tožniku S. P. plačati 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1998 dalje, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

Revizija se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 76.308,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka 70% odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku dne 8.7.1991 med opravljanjem jutranje telovadbe med vojaškimi vajami ter da mu mora zato plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.260.000,00 SIT (tj. 70% od odmerjene odškodnine v znesku 1.800.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo. Obe sodišči sta presodili, da je odgovornost tožene stranke krivdna. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi pomanjkljivega poveljevanja nadrejenih pri izvajanju jutranje telovadbe. To dejavnost bi morala pravilno organizirati prav tožena stranka. Tožnik pa je tudi sam odgovoren za škodo, ker je brez povelja preskočil zapornico, čeprav je bil že leta 1984 poškodovan na isti nogi. Glede na svoje individualne sposobnosti bi moral ravnati bolj pazljivo in uporabiti prehod za pešce ob zapornici. Če bi tako ravnal, do škode ne bi prišlo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Trdi, da se sicer strinja z mnenji sodišč druge in prve stopnje, da gre za krivdno odgovornost, vendar pa meni, da je za škodo v celoti odgovoren tožnik sam. Sam se je odločil, da bo preskočil oviro. Med pomanjkljivostmi pri poveljevanju pred škodnim dogodkom in nastalo škodo sploh ni vzročne zveze. Nasprotno, povprečno skrbna oseba, zlasti glede na predhodno poškodbo, zaradi katere ji je bilo odsvetovano tekanje in doskok na levo nogo, ne bi smela ravnati tako, kot je, temveč bi morala skozi prehod za pešce. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še naprej uporablja v tem pravdnem postopku, ker je bila prvostopna sodba izdana pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo (386. člen ZPP).

Delno utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotovili vse pravno odločilne okoliščine za odločitev v tem sporu, vendar pa sta deloma zmotno odločili o obsegu odgovornosti pravdnih strank.

Pravilna je presoja, da je tožena stranka krivdno odgovorna po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), in ne objektivno odgovorna po 173. členu ZOR. Prav tako je pravilno izhodišče, da je tudi tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode in da je tako tudi sam sokriv za nastalo škodo. Oškodovanec, ki pa je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 192. člena ZOR).

Zmotna pa je odločitev o porazdelitvi soodgovornosti med obema strankama. Njuna soodgovornost je odvisna od njune vloge v konkretnem škodnem dogodku (protipravnost ravnanja, vzročna zveza, narava njune odgovornosti).

Tožena stranka je bila v razmerju do tožnika sicer v nadrejenem položaju. Ona je bila tista, ki je izdajala povelja, organizirala vaje, tožnik pa se je tem poveljem in organizaciji moral podrejati. Tudi jutranjo telovadbo za večje število vojakov (60) bi tožena stranka morala organizirati tako, da bi zagotovila njihovo varnost. Če je zahtevala, da naj stečejo na igrišče, bi morala dostop do igrišča organizirati tako, da bi bil ta mogoč brez gneče in s tem zvezanih nerodnih ravnanj, predvsem pa brez preskakovanja dokaj visoke cestne zapornice (cca 95 cm). Pri tem ne gre prezreti, da je bilo ugotovljeno, da so se vojaki tistega dne prvič odpravili na rekreacijsko telovadbo po enotedenskem bivanju v šoli zaradi tedanjih vojnih razmer.

Res pa je tudi, da so vojaške vaje od 1.7. do 8.7.1991 izvajali odrasli ljudje (tožnik je bil star 25 let). Čeprav jih je bilo na šolskem dvorišču večje število, in so se vsi odpravili oz. stekli proti igrišču, ovira na tej poti ni bila takšna, da ne bi omogočala izbire (ob zapornici je prehod za pešce).

Tožnik, ki je leta 1984, to je približno 7 let pred navedeno nesrečo, doživel prometno nesrečo, ki mu je na nogi zapustila trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in predvsem prepoved tekanja, skakanja, doskoka na levo spodnjo okončino, prestopanja ovir, hitro hojo (izvedensko mnenje dr. Heriberta Strokola, priloga A18 spisa), zapornice ne bi smel preskočiti. Prehod za pešce ob zapornici je bil sicer ozek in zato manj prepusten za istočasni prehod večjega števila vojakov. Toda pravno odločilna so predvsem naslednja dejstva, ki revizijsko sodišče vežejo (3. odstavek 385. člena ZPP): - da povelja, da je treba zapornico preskočiti, ni bilo, - da je bil tožnik pri teku na sredini zadnjega izmed treh vodov (kjer torej gneča ni bila več tako velika), ter - da je šlo le za jutranjo telovadbo in ne neko posebno vojaško operacijo, ki bi jo bilo treba hitro izvršiti.

Navedena dejstva po presoji revizijskega sodišča zadoščajo za presojo, da je tožnik, ki se je lotil preskakovanja ovire, kljub temu, da mu njegove fizične sposobnosti tega niso dovoljevale, soodgovoren za nastalo škodo do 2/3. Primerjava položajev odgovorne tožene stranke in soodgovornega tožnika pokaže, da je tožena stranka zaradi pomanjkljive organizacije jutranje telovadbe samo do 1/3 odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Tožena stranka ni ugovarjala višini prisojene odškodnine, razen, kolikor je menila, da je ta napačno prisojena zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o temelju. Uradni preizkus po 386. členu ZPP je pokazal, da huda poškodba, kakršno je pretrpel tožnik, opravičuje odmerjeno odškodnino na prvi in drugi stopnji. Pač pa je moralo revizijsko sodišče končni znesek odškodnine glede na drugačno odločitev o temelju tožbenega zahtevka znižati. Od odmerjene odškodnine 1.800.000,00 SIT je torej prisodilo tožniku le 600.000,00 SIT odškodnine z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zaradi spremembe odločitve na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP moralo odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka uspela v pravdi z le manjšim delom, je o stroških prvostopenjskega postopka, ob upoštevanju izhodišč sodišča prve stopnje odločilo, da morata pravdni stranki na tej stopnji kriti vsaka svoje stroške. Na pritožbeni in revizijski stopnji pa je stroške odmerilo od prisojenega zneska. Pri tem se je oprlo na veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah.