Jedro

Poleg individualizacije odškodnine je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 10.837,08 EUR nadomesti z zneskom 5.337,08 EUR, znesek 10.732,00 EUR pa z zneskom 5.232,00 EUR; višji tožbeni zahtevek se zavrne, - v III. točki izreka znesek 1.053,76 EUR nadomesti z zneskom 516,88 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 207,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v skupnem znesku 10.837,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.732,00 EUR za čas od 15. 11. 2009 in od zneska 105,08 EUR za čas od 4. 5. 2009 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne tudi pravdne stroške v znesku 1.053,76 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka – za znesek 10.732,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče povsem nekritično povzelo navajanja tožnika, mnenje izvedenca pa je upoštevalo le delno. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena na konkretno prizadetost oškodovanca, vendar pa mora biti določena tudi objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi odškodninami zanje. Toženka se ne strinja s celotno prisojeno odškodnino v višini 24.500,00 EUR, ker le-ta odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Znesek 12.500,00 EUR, ki je bil tožniku prisojen zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti, je po mnenju toženke pretiran. Odstopa tako od ugotovitev izvedenca kot sodne prakse. Primeren znesek bi znašal največ 7.700,00 EUR. Tudi znesek iz naslova strahu, ki ga je prvostopenjsko sodišče priznalo v višini 4.000,00 EUR, povsem odstopa od sodne prakse. Tožnik je nedvomno utrpel strah ob škodnem dogodku, zaskrbljen je bil tudi za izid zdravljenja, vendar pa glede na potek zdravljenja ne moremo govoriti o zelo intenzivnem strahu, saj je bilo tožniku že ob operaciji jasno, da do hujših poškodb ni prišlo. Po mnenju toženke bi bila ustrezna odškodnina iz naslova strahu največ 1.567,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je previsoko odmerilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnik v normalnem življenju nima nikakršnih težav. Edine trajne posledice, katere izvedenec ugotavlja, so lažje težave pri inverziji, everziji in abdukciji, kar pa tožnika moti le, če se intenzivno ukvarja s športom. Ustrezna odškodnina iz tega naslova bi bila po mnenju pritožnice največ 3.000,00 EUR. Napačna pa je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je med pravdnim postopkom v spis vlagal zdravstveno dokumentacijo ter zatrjeval zdravljenje in nevšečnosti (odstranitev osteosintetike). Toženka ne more biti v zamudi še pred zaključkom zdravljenja, zato zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo z dnem 15. 11 .2009 še niso mogle pričeti teči. Prav tako pa je po mnenju pritožnice napačna tudi odločitev glede prisojenih pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati že plačani znesek, pa tudi dejstvo, da je tožnik uspel z manjšim delom zahtevka, zato bi bila primerna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru ponovno poudarja razloge, ki po njegovem mnenju upravičujejo prisojeno odškodnino in v celoti pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji, je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu OZ, in sicer na stopnjo telesnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 179. člena OZ) ter na pomen prizadete dobrine, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da višina odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg individualizacije odškodnine pa je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom stegnenice levo ter odrgnine v predelu stopala in goleni desno. Poškodba je okvalificirana kot huda telesna poškodba. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da je tožnik deset dni trpel hude telesne bolečine, tri mesece srednje hude telesne bolečine, lahke telesne bolečine pa se lahko pojavijo pri določenih gibih tudi sedaj. Tožnik je bil večkrat rentgeniziran, vzeli so mu kri, bil je operiran v splošni anesteziji, ob zlomljeni kosti so uvedli „osm“, moral je opravljati več fizioterapij, pri hoji pa je uporabljal bergle. Izrazite nevšečnosti je imel tožnik v obdobju hospitalizacije, ko je moral fiziološke potrebe opravljati v prisotnosti drugih bolnikov, njegovo zdravljenje pa je bilo mučno tudi zato, ker dalj časa ni mogel iztegniti noge. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti je po mnenju pritožbenega sodišča prisojeni znesek v višini 12.500,00 EUR nekoliko previsok, saj odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih (2). Upoštevaje sodno prakso ter izkazane telesne bolečine in nevšečnosti je primerna satisfakcija iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znesek v višini 9.500,00 EUR.

7. Tudi za strah je prvostopenjsko sodišče glede na sodno prakso prisodilo znesek, ki odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Nedvomno je pritožnik ob poškodovanju utrpel hud primarni strah, bal pa se je tudi za potek zdravljenja, ker se je kost relativno počasi celila. Navedeno je potrdil tudi izvedenec. Vendar pa je prisojeni znesek v višini 4.000,00 EUR nekoliko previsok in ne predstavlja realne satisfakcije za izkazani strah. Glede na podobne primere je po mnenju pritožbenega sodišča tožnik iz naslova strahu upravičen do odškodnine v višini 3.000,00 EUR.

8. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek v zvezi z višino odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni izkazal, da je zaradi škodnega dogodka onemogočen pri ukvarjanju s športi. Izvedenec je ugotovil, da mu je kot posledica škodnega dogodka ostala nekoliko manjša gibljivost levega stopala, ki pa ga v normalnem življenju ne moti, razen če se ukvarja s športom. Tožnik ni izkazal, da se zaradi poškodbe ne more več ukvarjati s športom. Nekoliko manjša gibljivost stopala, ki pa je pri ukvarjanju s športom vendarle moteča, pa utemeljuje satisfakcijo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ v znesku 5.000,00 EUR.

9. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku v obravnavani zadevi, tako znaša: za telesne bolečine in nevšečnosti 9.500,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 5.000,00 EUR in skaženost 500 EUR (tej postavki toženka ni ugovarjala), kar skupaj znaša 18.000,00 EUR. Ob upoštevanju revaloriziranega zneska že izplačane odškodnine je tako toženka dolžna plačati tožniku iz naslova nematerialne škode še znesek v višini 5.232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 dalje do plačila, pri čemer pa celotni znesek odškodnine (vključno s premoženjsko škodo), ki ga mora toženka še izplačati tožniku, znaša 5.337,08 EUR.

10. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da odstranitev osteosintetičnega materiala po ustaljeni sodni praksi ne sodi v okvir rednega zdravljenja. Škoda, ki je tožniku nastala, je bila 15. 11. 2009 že ugotovljiva, z njo je bila seznanjena tudi toženka, ki je nesporni del plačala 25. 11. 2009. 11. Kadar pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). V prvostopenjski sodbi specificirani pravdni stroški tožnika znašajo 2.664,40 EUR, stroški toženke pa 20,00 EUR. Tožnik, ki je uspel uveljaviti 20 % svojega zahtevka, je upravičen do povrnitve 532,88 EUR, toženka, katere uspeh pa znaša 80 %, je upravičena do povrnitve zneska v višini 16,00 EUR. Po pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti 516,88 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

12. V pritožbenem postopku je toženka izpodbijala prisojeno odškodnino v višini 10.732,00 EUR in jo uspela znižati na 5.232,00 EUR, kar je 49 % pritožbeni uspeh. V pritožbenem postopku so ji bili priznani stroški sodnih taks, kar glede na pritožbeni uspeh znaša 207,27 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Primerjaj II Ips 91/2006, II Ips 94/2004 in II Ips 933/93