Jedro

Tožnik zmotno zatrjuje, da predstavlja pojasnilo uredništva, v katerem ni navedeno nič drugega kot le to, da se zaradi prve nepravilne objave odgovor oziroma popravek še enkrat objavlja (tokrat na mestu, kot je bilo odločeno s sodno odločbo), z dodatkom vseh opr. št. sodnih odločb, ki so bile v postopku izdane in navedbo datumov njihove izdaje, kršitev prepovedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJG (z zakonom prepovedani komentar odgovora in/ali popravka). Navedeno pojasnilo predstavlja le informacijo bralcem tožene stranke o tem, da je bilo treba zaradi korektne izpolnitve pravnomočne sodne odločbe, isto besedilo (tokrat na drugem mestu) še enkrat objaviti. S to informacijo pa tožena stranka ni prav z ničimer posegla v tožnikovo pravico ali pravni interes, ki bi bila pravno varovana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da mora tožena stranka po pravnomočnosti sodbe najkasneje v drugi številki v časopisu ... objaviti v enaki obliki popravek in odgovor tožnika na članek "Pojasnilo uredništva", ki je bil napisan v časopisu ... dne 2.6.2000 na 13. strani v okviru objavljenega popravka in odgovora tožnika pod naslovom: "S. V. M. toži Republiko Slovenijo in zahteva odškodnino, PREPROST RAČUN OŠKODOVANCA". S tožbo zahtevani odgovor in popravek naj bi imela naslov: "S. V. M. toži Republiko Slovenijo, preprost račun oškodovanca, ... odvetnik S. V. M. odgovarja", in sicer z besedilom, ki je navedeno v tožbenem zahtevku in izreku sodbe sodišča prve stopnje. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožniku v znesku 95.545,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je odločilo, da jih mora tožnik povrniti toženi stranki v znesku 98.500,00 SIT, glede stroškov pritožbenega postopka pa, da jih mora tožnik povrniti toženi stranki v znesku 137.500,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo preko okvirov, ki so določeni v 350. členu ZPP. S tem je samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno. Z zapisom, "da tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo", je sodišče druge stopnje kršilo določbe drugega odstavka 20. člena Zakona o javnih glasilih (ZJG), ki je lex specialis. Tudi o stroških postopka odločitev sodišča druge stopnje ni pravilna. Z odločitvijo je pritožbeno sodišče tudi poseglo v pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 2274/99, kar po določbah 339. člena ZPP ni dovoljeno. Procesna kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče druge stopnje v nasprotju s podatki spisa navedlo, da tožnik ni zatrjeval in dokazal prizadetosti kakšne pravice ali pravnega interesa. Tožnik se je namreč med postopkom več kot jasno skliceval na določbo drugega odstavka 10. člena ZJG, prav z nespoštovanjem te zakonske določbe pa je prišlo do posega v njegove pravice in pravne interese. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so si med seboj tudi v nasprotju, saj se v njih istoveti dopustno dejanje z nedopustnim. Z omenjanjem sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 2274/99 se opozarja na nezakonito objavo odgovora in popravka, kar ne bi smelo biti dovoljeno. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker predstavlja zapis "Pojasnilo uredništva" komentar, ki po določbah ZJG ni dovoljen. Določba tretjega odstavka 10. člena ZJG je jasna. Ravno te določbe pa pritožbeno sodišče ni spoštovalo. Z izpodbijano sodbo sodišče favorizira toženo stranko, ki je gospodarsko močnejša in si jemlje vedno pravico do zadnje besede. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, tožnikova revizija pa neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik v reviziji zatrjuje celo vrsto procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP.

Tožnikovo opisovanje in utemeljevanje kršitev določb ZPP, ki naj bi jih zagrešilo pritožbeno sodišče, je pri skoraj vsaki od zatrjevanih kršitev zelo obširno, vendar kljub temu na posameznih mestih komaj razumljivo. Kljub temu se poskuša tudi v razlogih te sodbe (revizijsko sodišče je obravnavalo že več zadev, v katerih se je tožbeni zahtevek nanašal na objavo dogovora in/ali popravka, v katerih sta nastopali v enakih vlogah obe pravdni stranki, tožnik pa je tudi v prejšnjih zadevah uveljavljal vrsto procesnih kršitev, ki so bile po vsebini prav take, kot v sedaj obravnavani reviziji in glede neobstoja katerih mu je bilo v prejšnjih zadevah že odgovorjeno), tožniku odgovoriti na vse revizijske trditve, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve določb ZPP.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka in v njej uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče prišlo do drugačnega materialnopravnega zaključka kot sodišče prve stopnje. V postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev ni prav nič dopolnjevalo. Ugotovljena pravno odločilna dejstva je le drugače pravno presodilo. Tako ravnanje pritožbenega sodišča ni v nasprotju z določbo 350. člena ZPP, kot zmotno trdi revizija, in je v skladu z določbo četrte točke 358. člena ZPP, po kateri lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Kakšno kršitev naj bi predstavljal zapis v uvodnem delu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, da "tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo" in kako naj bi ta kršitev (če bi seveda obstajala) vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), tožnik ni pojasnil. Vsekakor pa tožnikovi revizijski trditvi, da ta zapis predstavlja kršitev specialne določbe ZJG, ki v drugem odstavku 20. člena določa, da se pritožba ne vroči nasprotni stranki na odgovor, res ni mogoče pritrditi.

Odločitev o stroških postopka ni niti odločitev o glavni stvari niti odločitev sodišča, s katero bi se postopek pravnomočno končal. Zato samostojno izpodbijanje stroškovnega dela z revizijo izpodbijane pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje sploh ni dovoljeno.

Kje, kdaj in na kakšen način naj bi sodišče druge stopnje poseglo v sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 2274/99, z dne 21.3.2000, s katero je bila zavrnjena pritožba sedanje (in takratne) tožene stranke, revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti. Kolikor pa tožnik meni, da predstavlja poseg v pravnomočno sodbo dejstvo, da je tudi ta sodba navedena v pojasnilu tožene stranke, ki je bilo objavljeno dne 2.6.2000, pa tožnikovim revizijskim trditvam, da ta navedba pomeni spremembo pravnomočne sodbe, ni mogoče pritrditi. V pojasnilu uredništva, ki je bilo objavljeno dne 2.6.2000, namreč ni navedena le sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 2274/99, z dne 21.3.2000, ampak so navedene prav vse sodne odločbe, ki so bile izdane v zvezi s pravdno zadevo, ki se je pod opr. št. II P 481/98 začela pri Okrožnem sodišču v Mariboru. S čim, zakaj in na kakšen način naj bi objava opravilnih številk vseh odločb (in datumov njihove izdaje), ki so bile izdane v eni sami pravdni zadevi, posegala v pravnomočno sodno odločbo in jo spreminjala, revizijsko sodišče v določbah ZPP ni našlo odgovora.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni, med seboj v nasprotju in celo taki, da se v njih "enači dopustno z nedopustnim". Nejasnosti v razlogih namreč ni, medsebojnega nasprotja tudi ne, ravno tako pa tudi ne "enačenja dopustnega z nedopustnim". Zelo verjetno pa je (čeprav je tudi to iz revizijskih trditev dokaj težko ugotovljivo), da tožnik pod enačenjem "dopustnega z nedopustnim" razume odločitev sodišča, da "pojasnilo uredništva" ne predstavlja komentarja v smislu določb ZJG, kar pa je seveda materialnopravno vprašanje, o katerem je govor v nadaljevanju razlogov te sodbe.

Tožnik v reviziji pravilno ugotavlja, da je v tretjem odstavku 10. člena ZJG določeno, da javno glasilo ne sme hkrati z odgovorom oziroma popravkom objaviti komentarja tega odgovora oziroma popravka. Zmotno pa zatrjuje, da predstavlja pojasnilo uredništva, v katerem ni navedeno nič drugega kot le to, da se zaradi prve objave med pismi bralcev (tedaj nepravilne objave) odgovor oziroma popravek še enkrat objavlja (tokrat na mestu, kot je bilo odločeno s sodno odločbo), z dodatkom vseh opr. št. sodnih odločb, ki so bile v postopku izdane in navedbo datumov njihove izdaje, kršitev prepovedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJG (z zakonom prepovedani komentar odgovora in/ali popravka). Kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, predstavlja navedeno pojasnilo lahko le informacijo bralcem tožene stranke o tem, da je bilo treba zaradi korektne izpolnitve pravnomočne sodne odločbe, isto besedilo (tokrat na drugem mestu) še enkrat objaviti. S to informacijo pa, kot je ravno tako materialnopravno pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, tožena stranka ni prav z ničimer posegla v tožnikovo pravico ali pravni interes, ki bi bila pravno varovana. V izpodbijani pravnomočni sodbi zato materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

Revizijska trditev, da izpodbijana sodba predstavlja favoriziranje tožene stranke, ki je gospodarsko močnejša in ki želi imeti vedno zadnjo besedo, za odločitev v tej zadevi sicer ni odločilnega pomena. Zato nanjo sploh ne bi bilo treba odgovoriti. Vseeno pa revizijsko spodišče pripominja, da sodna odločba, v kateri je materialno pravo pravilno uporabljeno, strankama postopka pa je bil zagotovljen pošten sodni postopek, ki je potekal v skladu z določbami ZPP (in prav za tako sodno odločbo v tej zadevi gre), ne more pomeniti favoriziranja nobene od pravdnih strank (niti gospodarsko močnejše ali šibkejše niti tiste, ki želi imeti prvo ali pa zadnjo besedo).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik z revizijo ni uspel. Zato mora sam trpeti stroške revizije. Zahtevi tožene stranke, da naj se ji povrnejo stroški revizijskega odgovora, pa revizijsko sodišče ni ugodilo, saj revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (165., 154. in 155. člen ZPP).