Jedro

Ker je bil tožnik izročen tuji državi zaradi prestajanja zaporne kazni zaradi nepolitičnega kaznivega dejanja, niso upoštevani tožnikovi ugovori, da se ga ne sme izgnati iz države, dokler ni končan postopek za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep (1. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2101/2003-21 z dne 23.1.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.2003 (1. točka izreka sklepa) in oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka izreka sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 4. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000, 124/2000, 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, saj je ugotovila, da obstojijo izključitveni razlogi za priznanje azila. Tožnik je bil v Zvezni republiki Nemčiji obsojen za kaznivo dejanje nepolitične narave goljufije, preden je prišel v Republiko Slovenije.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov upravnih spisov ugotovilo, da je bil tožnik prijet dne 21.7.2003 na podlagi mednarodne tiralice in da je bil izročen predstavnikom Interpola dne 30.11.2003 ter izročen predstavnikom Zvezne republike Nemčije zaradi prestajanja zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Deželnega sodišča S. z dne 9.3.2000. Tožnik je preko svojega pooblaščenca vložil predmetno tožbo s priporočeno poštno pošiljko dne 1.12.2003, torej po izvršeni izročitvi. Po presoji sodišča prve stopnje se lahko pravica do azila, ki jo daje Republika Slovenija tujcem, izvaja le na ozemlju Republike Slovenije. Tožnik zaradi svoje odsotnosti ne more izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Zato ne more izkazovati pravovarstvene potrebe po odločitvi sodišča zaradi svoje odsotnosti, ki je nastala pred vložitvijo tožbe in si zato tudi v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijane odločbe pa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka in zato izpodbijana odločba ne posega v njegovo korist ali pravico (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja kršitve ZAzil, Ustave Republike Slovenije, Ženevske konvencije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev v predmetnem upravnem sporu zaradi njegove fizične odsotnosti iz Republike Slovenije, naj ne bi imelo podlage v spisih in je v nasprotju z njegovimi izjavami, ki jih je dal toženi stranki pred vložitvijo tožbe. Nikoli ni izjavil, da odstopa od svoje vloge za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Ves čas je želel in zahteval, da tožena stranka kot tudi sodišče razišče njegove navedbe ter se opredeli do predloženih dokazov, na podlagi katerih je zatrjeval, da so mu bile kršene človekove pravice, zaradi katerih je zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Pri njem še vedno obstaja pravni interes za odločitev v tej zadevi, tudi po njegovi nasilni odstranitvi iz Republike Slovenije, v katero se namerava vrniti takoj, ko bo to mogoče. Zaveda se sicer, da je Republika Slovenija vezana na zahtevke druge države, ki temeljijo na pravnomočnih sodbah, vendar pa je hkrati tudi izrazil željo, da v času postopka ugotavljanja vseh pravnopomembnih dejstev, na podlagi katerih je zaprosil za azil, tudi prestaja začasno zaporno kazen v Sloveniji. Njegov strah pred psihičnim in fizičnim mučenjem je takšne narave, da ga ni mogoče v njegovo škodo preprosto abstrahirati in mu takoj odvzeti pravico, da v Sloveniji uživa azil v skladu s 3. odstavkom 1. člena ZAzil, tudi po njegovi vrnitvi v Republiko Slovenijo. Vsekakor pa je njegova odstranitev iz Republike Slovenije v nasprotju z Ženevsko konvencijo, ki določa, da se vse prošnje obravnavajo posamezno, objektivno in nepristransko ter da se prosilca ne sme odstraniti iz države, dokler o njegovi vlogi ni pravnomočno odločeno na sodišču. Tožnik je namreč še pred vložitvijo tožbe vložil pri toženi stranki zahtevo za odložitev izvršitve odločbe o dovolitvi izročitve tožnika Zvezni republiki Nemčiji. O vlogi z dne 5.11.2003 tožena stranka ni odločila vse do izročitve tožnika policijskim organom Zvezne republike Nemčije. S tem je tožena stranka učinkovito posegla v razmerje med izvršno in sodno oblastjo, saj je slednjo postavila pred gotovo dejstvo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sicer tožnikovo razlogovanje, da se prosilca za azil ne sme odstraniti iz države, kjer je zaprosil za zaščito, še preden pristojni organi pravnomočno ne odločijo o njegovi prošnji za azil, vendar navedeni standard ni uporabljiv v obravnavanem primeru. Tožnik ni bil odstranjen iz Republike Slovenije zaradi zavrnitve prošnje za azil, pač pa zaradi izvršitve odločbe ministra za pravosodje z dne 30.9.2003. S to odločbo je pristojni minister dovolil tožnikovo izročitev Zvezni republiki Nemčiji zaradi prestajanja zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Deželnega sodišča S. z dne 9.3.2000, zaradi kaznivega dejanja goljufije po 263. členu nemškega kazenskega zakonika. Prošnjo za azil je tožnik vložil 2.9.2003 (oziroma 10.10.2003 na predpisanem obrazcu), torej po njegovi aretaciji (21.7.2003) in po ugotovitvi Okrožnega sodišča v Ljubljani (sklep tega sodišča z dne 29.8.2003) o izpolnjenosti zakonskih pogojev za njegovo izročitev. V tožnikovem primeru so torej obstajali izključitveni razlogi iz 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil, zaradi katerih je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje azila zavrnila.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe zaradi priznanja azila v Republiki Sloveniji pravilna in zakonita. Tožnik je bil izročen Zvezni republiki Nemčiji v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, kot tudi v skladu z določbami Evropske konvencije o izročitvi, katere podpisnica je tudi Republika Slovenija. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, s katerimi želi tožnik prikazati njegovo izročitev kot nezakonito, ker je bila izvedena pred odločitvijo o obravnavani tožbi. Po presoji pritožbenega sodišča se namreč ugovori, ki se nanašajo na izvršitev izročitve oziroma na njeno odložitev, ne morejo upoštevati v azilnem postopku in tudi ne v tem upravnem sporu, pač pa so relevantni le v postopku izročitve, ki pa je končan.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.