Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23.9.2005 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. M.P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 3.10.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obd. M.P. je okrožni državni tožilec vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da uveljavljane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, prav tako pripor ni neobhodno potreben za potek postopka oziroma za varnost ljudi. Obdolženec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil iz enakih vzgibov kot kazniva dejanja, zaradi katerih je prestal zaporno kazen. Po njegovem prihodu iz zapora so se tudi spremenile okoliščine, ki zadevajo njegovo življenje, saj se je nameraval zaposliti, uredil si je s svojo partnerko normalno družinsko življenje ter popolnoma prenehal z uživanjem drog. Očitano kaznivo dejanje je storil izključno iz razloga, ker je potreboval denar za poplačilo dolgov iz preteklosti in ne za svoje potrebe. Narava kaznivega dejanja glede na način njegove izvršitve ni bila takšna, da bi ogrožala varnost ljudi. Ker je dolg poplačan, ne obstoji več bojazen, da bi obdolženec po prihodu na prostost ponavljal kazniva dejanja. Zato tudi ni več ogrožena varnost ljudi oziroma njihovega premoženja.

Zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu opira pravnomočni sklep na okoliščine, da je specialni povratnik, ker je bil v vseh dosedanjih primerih obsojen zaradi premoženjskih deliktov, da je zadnjo kazen prestal 7. maja 2005 in da se je v kratkem času po prestani kazni znova zatekel h kriminalni dejavnosti, kar kaže na njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Sodišče je upoštevalo tudi, da gre pri ravnanju obdolženca za izjemno odločnost in predrznost ter da bi glede na izpovedbo matere zatrjevano finančno težavo lahko rešil drugače in denar zaslužil z delom. Prav tako sodišče ugotavlja, da je obdolženec brez zaposlitve in brez prihodkov. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin in teže kaznivega dejanja ter načina njegove storitve je sodišče utemeljeno nakazalo, da je obdolženec nagnjen k izvršitvam kaznivih dejanj premoženjske narave in pravilno sklepalo, da pri njem obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil tovrstna kazniva dejanja. Sklicevanje zahteve na okoliščine, ki jih je presodilo že sodišče prve stopnje in ki so povezane z motivom, zaradi katerega naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje ter opozarjanje na spremenjene življenjske prilike, ki jih zahteva ocenjuje drugače kakor izpodbijani pravnomočni sklep, pomeni utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi neutemeljeno napada presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede neogibne potrebnosti podaljšanja pripora za varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišče je pri tej presoji izhajalo iz teže in načina storitve kaznivega dejanja ter glede na ugotovitev, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil kazniva dejanja zoper premoženje, utemeljeno sklepalo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, predvsem njihovega premoženja, ki bi bilo s ponovitvijo kaznivih dejanj te vrste močno ogroženo. Pravilna je tudi presoja, da je med takim ogrožanjem in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo, podana sorazmernost in da pripora ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom. Dejstvo, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, da je dolg poplačan in da je zato odpadla nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ker ima obdolženec možnost zaposlitve in da tudi ni več ogrožena varnost ljudi oziroma njihovega premoženja, je ocenilo že sodišče druge stopnje ter pravilno utemeljilo, da ne more vplivati na presojo zaključka o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neogibnosti ter sorazmernosti pripora.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).