Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnik zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb in izražanjem nestrinjanja s presojo sodišča prve stopnje, brez kakršnekoli utemeljitve, zakaj je ta presoja napačna, v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3273/2025/11 (1221-13) z dne 30. 12. 2025. S tem sklepom je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.
2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5.Pritožba ni utemeljena.
6.Pritožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločitvijo sodišča in da želi še enkrat izpostaviti, kar je navedel že v tožbi. Tako ponavlja tožbene navedbe: da zgolj sistemske pomanjkljivosti ne morejo biti pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, pri čemer se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji; da je toženka napačno uporabila drugi pododstavek člena 3 (2) Dublinske Uredbe, kar je Upravno sodišče potrdilo v zadevi I U 333/2023; da je ta pred(pogoj) predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske Uredbe; da bi morala toženka poleg sodb Upravnega sodišča v zadevah I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 in I U 333/2023 upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2026, v kateri je bilo sprejeto stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Na tej podlagi meni, da mora toženka ponovno obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.
7.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedene (pri)tožbene navedbe zavrnilo in presodilo, da toženka možnosti nastanka nečloveškega in ponižujočega ravnanja s tožnikom zaradi predaje v Republiko Hrvaško ni presojala zgolj v okviru t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, temveč je upoštevala tudi stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. Pojasnilo je, da je iz povzetka osebnega razgovora razvidno, da je imel pritožnik v upravnem postopku možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev na Hrvaško ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin ni navedel, niti ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob koncu razgovora je potrdil, da je razumel vsa postavljena vprašanja in pojasnila uradne osebe, ki je vodila razgovor, na zapisnik ni imel pripomb. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da se toženka ni sklicevala le na sistemske pomanjkljivosti, ampak je tudi samostojno presojala nevarnost nastanka nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom v primeru predaje. Dodalo je še, da se pritožnik z navedeno argumentacijo ni soočil in ni povedal, katera so tista dejstva in okoliščine, ki dokazujejo nasprotno. Glede sklicevanja na sodne odločbe Upravnega sodišča in sodbo Sodišča EU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji je sodišče prve stopnje presodilo, da je to splošno, brez konkretne povezave z njegovim primerom, glede sodbe v zadevi I U 333/2023 pa je pojasnilo, da jo je Vrhovno sodišče spremenilo in tožbo zavrnilo.
8.Pritožnik zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb in izražanjem nestrinjanja z navedeno presojo sodišča prve stopnje, brez kakršnekoli utemeljitve, zakaj je ta presoja napačna, v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve. Prav tako navedene presoje ne more izpodbiti s ponovnim pavšalnim sklicevanjem na sodbe Sodišča Evropske unije in Upravnega sodišča, ne da bi konkretiziral, zakaj so te relevantne za obravnavano zadevo.
9.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).
-------------------------------
1.Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).