Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti po določilu 2. odst. 53. člena ZIZ obrazložen. Dolžnik je v ugovoru navedel dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor, vendar so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč ne pove, kdo je pooblaščena oseba za sprejem blaga niti ne zatrjuje, da blaga ni prejel. Za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov (dokazno breme je na njem), kot to predpisuje določilo 2. odst. 53. člena ZIZ. V posledici opisane napačne presoje dolžnikovega ugovora, je sodišče prve stopnje kršilo določila 2. odst. 54. člena ZIZ in s tem storilo bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 7.4.1999 razveljavi.

Pritožba (ugovor z dne 12.11.1998) dolžnika se zavrne kot neutemeljena in se sklep o izvršbi, opr. št. Ig 98/00958-2 z dne 8.6.1998 potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v delu, kjer je bila dovoljena izvršba, sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 2. odst. 55.a člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP).

Upnik je zoper ta sklep pravočasno vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da ugovor dolžnika ni pravilno utemeljen. Blago je bilo prepeljano in prevzeto, kar je razvidno iz dobavnic. Če bi bilo s prevzemom blaga karkoli narobe, bi dolžnik moral fakture reklamirati v zakonitem roku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej odločalo, kateri zakon naj se v konkretnem primeru uporabi - Zakon o izvršilnem postopku ali Zakon o izvršbi in zavarovanju. Sklep o izvršbi je bil vložen še v času veljavnosti ZIP, dolžniku pa je bil vročen dne 4.11.1998, ko je že veljal ZIZ (15.10.1998). Dolžnik je z dopisom sodišča dne 19.1.1999 prejel pravni pouk v smislu ZIZ, v katerem so mu bile pojasnjene posledice neobrazložitve ugovora v skladu z 2. odst. 53. člena ZIZ.

Zato je sodišče druge stopnje uporabilo Zakon o izvršbi in zavarovanju.

Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti po določilu 2. odst. 53. člena ZIZ obrazložen. V njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze. Pogoje za obrazloženi ugovor pa lahko dolžnik izpolni na več načinov. Lahko bodisi trdi, da upnikova terjatev ne obstoji ali da navedbe z njo v zvezi niso utemeljene.

Lahko pa tudi sam navaja dejstva, ki obstoj terjatve zanikajo. Kadar gre za navajanje dejstev, glede katerih je dokazno breme na dolžniku, mora slednji predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru in njegovi dopolnitvi navedel, da je z upnikom pred prvo dobavo blaga sklenil pogodbo o dobavi blaga, iz katere je razvidno, kdo je pooblaščen za sprejem in prevzem blaga in da podpisi prejemnikov blaga na dobavnicah niso identični s podpisom pooblaščene osebe po navedeni pogodbi. Navedel je še, da naj pogodbo o dobavi blaga na poziv sodišča kot dokaz priloži upnik. Dolžnik je s tem sicer navedel dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor, vendar so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč ne pove, kdo je pooblaščena oseba za sprejem blaga niti ne zatrjuje, da blaga ni prejel. Za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov (dokazno breme je na njem), kot to predpisuje določilo 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato drži trditev pritožnika, da dolžnikov ugovor ni bil utemeljen v skladu z določilom 2. odst. 53. člena ZIZ. Ker je v posledici opisane napačne presoje dolžnikovega ugovora prišlo do kršitve določila 2. odst. 54. člena ZIZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev izvršilnega postopka iz 1. odst.354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), v zvezi s 381. členom ZPP/77 in 2. odst.54. člena ZIZ, v zvezi s 15. členom ZIZ. Zato je na podlagi določila 1.odst. 369. člena ZPP/77 v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP/77 in 15. člena ZIZ, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter dolžnikov ugovor štelo kot pritožbo.

Pritožba (ugovor z dne 12.11.1998) ni utemeljena.

Pritožba dolžnika je neobrazložena. Zato so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi določila 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77 in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni.

Zato je treba pritožbo (ugovor) dolžnika z dne 12.11.1988 zavrniti kot neutemeljeno in sklep o izvršbi na podlagi 2. odst. 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ potrditi.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).