Jedro

ZDR v 72. členu določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s taksativno naštetimi vprašanji (med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi), če takšno pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, to tudi storili. V 1. točki 16. člena sta se dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, v 2. točki 16. člena pa, da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi.

Gglede na specifične okoliščine obravnavane zadeve (tj. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo iz razlogov na njeni strani ter da ji je delovno razmerje brez odpovednega roka prenehalo zato, ker ji je prenehalo istočasno z odpoklicem s funkcije prokuristke) ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da bi tožnica posebno pravno varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 115. člena ZDR-1 uživala le v primeru, če bi toženo stranko o nosečnosti obvestila, še preden je izvedela, da je to dejstvo postalo pravno relevantno. Pri presoji zakonitosti prenehanja obravnavane pogodbe o zaposlitvi sta bistveni vprašanji, kdaj je tožnica izvedela, da je dejstvo, da je noseča, postalo pravno pomembno (to je lahko bilo ob vročitvi obvestila o odpoklicu s funkcije prokuristke ali pred vročitvijo tega obvestila), in ali je toženo stranko z nosečnostjo seznanila takoj zatem (oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh). Le v tem primeru je namreč zadostila zahtevi po skrbnem obveščanju delodajalca iz četrtega odstavka 115. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe, sklenjene med tožnico in toženo stranko, vključno z aneksi, ter da se obvestilo s sprejetim sklepom sveta zavoda Javnega zdravstvenega zavoda A. z dne 4. 2. 2014 kot nezakonito razveljavi (I./1 točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe še vedno traja (I./2 točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od 31. 1. 2014 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji za to obdobje obračunati mesečne bruto plače, ki bi ji pripadle po pogodbi o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske plač, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke, s katerimi je tožnica od tožene stranke zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas, izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka sodbe), kot tudi ostale podredne tožbene zahtevke, s katerimi je tožnica (poleg ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ugotovitve obstoja delovnega razmerja, reparacije in reintegracije) konkretizirala vsebino pisne pogodbe o zaposlitvi, ki naj ji jo izstavi tožena stranka, ter zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe (III. do VII. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa je priči B.B. dolžna v roku 15 dni povrniti stroške v znesku 88,10 EUR (VIII. in IX. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom (bodisi primarnim, bodisi podrednim) ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja posamezne dele izpovedi prič C.C., D.D., mag. E.E., mag. F.F., G.G., H.H., B.B., I.I. in J.J.. Zatrjuje, da jih je sodišče pri odločitvi prezrlo oziroma se do njih ni opredelilo. Sodišču očita, da je prezrlo tudi pisno izjavo K.K., iz katere izhaja, da je v obdobju od januarja do februarja 2014 pri toženi stranki prihajalo do zapletov s prejemanjem oziroma prebiranjem elektronske pošte. Z vsem navedenim naj bi sodišče kršilo 8. člen ZPP in storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da jo je tožena stranka s funkcije prokuristke odpoklicala šele 31. 1. 2014, saj meni, da je bila odpoklicana že 1. 10. 2013. Poudarja, da bi do zakonitega prenehanja njenega delovnega razmerja pri toženi stranki lahko prišlo samo po odpoklicu 1. 10. 2013, kasneje pa bi ji delovno razmerje lahko prenehalo le na načine, urejene v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sklicuje se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 206/2008 z dne 19. 4. 2010, in sicer, da je lahko pogodba o zaposlitvi s prokuristom odpovedana le iz enega od utemeljenih razlogov, če je sklenjena za nedoločen čas, in če v njej niso konkretno in jasno urejeni razlogi za njeno prenehanje. V zvezi s tem izpostavlja, da obvestila z dne 4. 2. 2014 ni mogoče šteti kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nadalje navaja, da je 29. 12. 2013 nastopila bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja, zato je bila tudi v primeru, če bi šteli, da je bila odpoklicana šele 31. 1. 2014, do 4. 2. 2014 v faktičnem delovnem razmerju pri toženi stranki. Meni, da je z obsežno listinsko dokumentacijo izkazala, da je pri toženi stranki v resnici opravljala delo ekonomskega analitika oziroma pomočnika direktorja. Po vsebini je bila zato med strankama v resnici sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Tudi iz tega razloga ji delovno razmerje pri toženi stranki po odpoklicu s funkcije prokuristke 1. 10. 2013 ni prenehalo. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča, da je vse dodeljene naloge opravljala v okviru funkcije prokuristke, saj iz izpovedi prič G.G., mag. E.E. in I.I. ter dopisa tožene stranke Komisiji za preprečevanje korupcije z dne 6. 4. 2012 nasprotno izhaja, da je pri toženi stranki opravljala druge naloge oziroma da funkcije prokuristke sploh ni opravljala. Sodišče se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Vztraja pri navedbah, da je podpisala t. i. bianco pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s tem opozarja na izpovedi prič I.I. in L.L., ki sta zanikali, da bi z njo kadarkoli pregledovali pogodbo o zaposlitvi. Izpoved priče J.J. označuje kot neverodostojno, saj elektronsko sporočilo z dne 9. 5. 2016 in izpovedi prič C.C., D.D. in mag. E.E. dokazujejo, da je v tem individualnem delovnem sporu ostalim pričam dajala napotke o vsebini pisnih izjav, čeprav je v izpovedi to zanikala. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo določbe 115. člena ZDR-1. Navaja, da je toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila še pred vročitvijo obvestila o prenehanju delovnega razmerja. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča, da ji je bilo to obvestilo vročeno 4. 2. 2014, saj ji je bilo vročeno 5. 2. 2014 ob 14.30 uri (izpoved priče J.J.). Meni, da ji tožena stranka po odpoklicu s funkcije prokuristke namerno ni zagotovila ustreznega delovnega mesta v skladu z določilom 4. točke 16. člena pogodbe o zaposlitvi, navidezna reorganizacija pa je ne more razbremeniti prevzetih pogodbenih obveznosti. Nasprotuje presoji sodišča, da se je imela tožena stranka pravico samostojno odločiti, ali bo tožnici zagotovila delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji njene izobrazbe, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Navaja, da ji je takratni direktor G.G. obljubil, da bo po sistemizaciji 30. 9. 2013 dobila novo pogodbo o zaposlitvi in da je sama vseskozi štela, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Izpostavlja, da predsednik nadzornega sveta ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011, zato ta ni imela učinka. Takratni direktor tožene stranke mag. E.E. se s sklenitvijo predmetne pogodbe o zaposlitvi ni strinjal (izpoved mag. F.F. in mag. E.E.), zato je napačno stališče sodišča, da sta direktorja tožene stranke to pogodbo naknadno odobrila. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da delovno mesto prokurist pri toženi stranki ni bilo sistemizirano in navaja, da je bila 5. 11. 2012 sprejeta 1. sprememba in dopolnitev Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. V zvezi s tem se sklicuje na vsebino letnih poročil za leti 2011 in 2012. Pritožbi prilaga sodbo sodišča Evropske Unije v zadevi C 232-09 Dita Danosa proti LKB Lizings z dne 11. 11. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je pravočasno podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo.

6. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da je pri toženi stranki v času obstoja delovnega razmerja v resnici opravljala številna druga dela, ki niso spadala v okvir njene funkcije prokuristke. Iz tega razloga uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (po vsebini gre sicer za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč na navedene tožničine navedbe odgovorilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko jih je zavrnilo kot pravno nepomembne za odločitev.

7. Pritožba sodišču prve stopnje glede ugotovitev, da je tožnica dodeljene delovne naloge opravljala v okviru opravljanja funkcije prokuristke tožene stranke ter da delovno mesto prokurista pri toženi stranki ni bilo sistemizirano, neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami v tej smeri namreč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke in prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki vročeno 4. 2. 2014. Sodišče prve stopnje namreč tega ni ugotovilo.

8. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič C.C., D.D., mag. E,E,, mag. F.F., G.G., H.H., B.B., I.I. in J.J. upoštevalo selektivno oziroma da je posamezne dele njihovih izpovedi celo prezrlo. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni povzelo celotnih izpovedi navedenih prič, še ne pomeni, da teh izpovedi pri odločitvi ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP (da mora ugotovitve o odločilnih dejstvih sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je zato nepravilna, oziroma vsaj preuranjena.

10. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe, razveljavitev obvestila oziroma seznanitve o prenehanju te pogodbe, reintegracijo in izpolnitev reparacijskih zahtevkov za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo. V številnih podredno postavljenih tožbenih zahtevkih je poleg navedenega zahtevala še izstavitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bila tožnica dne 14. 10. 2011 imenovana za prokuristko tožene stranke; - da sta stranki dne 21. 10. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi), pri čemer je bilo delovno razmerje po tej pogodbi sklenjeno za nedoločen čas (2. točka 1. člena pogodbe o zaposlitvi); - da sta stranki k pogodbi o zaposlitvi sklenili še tri anekse, ki so urejali plačo tožnice; - da je bila tožnica do 28. 12. 2013 na starševskem dopustu, 30. 12. 2013 pa je direktorja tožene stranke po elektronski pošti obvestila, da bo do nadaljnjega v bolniškem staležu; - da je tožena stranka dne 24. 1. 2014 tožnico seznanila s sklepom sveta zavoda Javnega zdravstvenega zavoda A. (v nadaljevanju: svet zavoda), da od 29. 12. 2013 dalje nima več nobenih pooblastil iz naslova prokure; - da je svet zavoda na seji 31. 1. 2014 tožnico odpoklical s funkcije prokuristke tožene stranke; - da je tožena stranka tožnici dne 5. 2. 2014 vročila pisno obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke, prenehanju delovnega razmerja, o nemožnosti zaposlitve na ustrezno delovno mesto in o pravici do odpravnine (v nadaljevanju: obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke); - da je tožnica dne 5. 2. 2014 direktorja tožene stranke po elektronski pošti obvestila, da je noseča. 12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v tem individualnem delovnem sporu relevantna določba 72. člena v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s taksativno naštetimi vprašanji (med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi), če takšno pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, to tudi storili. V 1. točki 16. člena sta se namreč dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, v 2. točki 16. člena pa, da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, tj. da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da tožničino delovno razmerje pri toženi stranki preneha istočasno s prenehanjem njene funkcije prokuristke pri toženi stranki (gre za t. i. klavzulo o povezanosti), pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnici delovno razmerje lahko prenehalo le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1. Tudi to, da je bila pogodba o zaposlitvi sicer sklenjena za nedoločen čas, ne spremeni dejstva, da je bil predčasen odpoklic tožnice s funkcije prokuristke med strankama v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorjen kot dodaten razlog za prenehanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s funkcije prokuristke tožene stranke odpoklicana na 11. seji sveta zavoda 31. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da je bila s te funkcije odpoklicana že dne 1. 10. 2013, pritožbeno vztrajanje v tej smeri pa je neutemeljeno. Sicer drži, da je svet zavoda na seji dne 1. 10. 2013 sprejel sklep o odpoklicu tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke, vendar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ta sklep ni bil nikoli realiziran. Svet zavoda namreč o njegovem sprejetju ni obvestil tožene stranke, na seji dne 14. 10. 2013 pa je njegovo izvajanje zadržal do poteka enega meseca po izteku tožničinega starševskega dopusta.

14. Sodišče prve stopnje je tožničine navedbe, da je podpisala t. i. bianco pogodbo o zaposlitvi, utemeljeno štelo za nedokazane. Ker izpoved priče J.J., da je imela tožnica k osnutku pogodbe o zaposlitvi številne pripombe, ki jih je priča pri oblikovanju končne vsebine pogodbe o zaposlitvi tudi upoštevala, potrjujejo trije osnutki pogodbe o zaposlitvi v prilogah od B21 do B23, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bila tožnica ob podpisu pogodbe o zaposlitvi seznanjena s celotno vsebino pogodbe (torej tudi z relevantnim določilom 16. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožničine navedbe, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena oziroma da nima učinka. Sicer drži, da je pogodbo o zaposlitvi v imenu tožene stranke podpisal predsednik nadzornega sveta tožene stranke, ki za to ni imel pooblastila. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da pogodba o zaposlitvi le zato, ker jo je na strani delodajalca podpisala nepooblaščena oseba, ni nična. Na podlagi določbe prvega odstavka 11. člena ZDR se namreč glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR ali z drugim zakonom določeno drugače. Ker ZDR ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca, se glede zastopanja, ki temelji na pooblastitvi, uporabljajo določbe od 69. do 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena OZ pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri, to pa je mag. E.E., ki je bil v relevantnem obdobju pristojen za podpis pogodbe o zaposlitvi, tudi storil. Pritožba sicer pravilno povzema izpoved mag. E.E., da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ni strinjal, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je njegovo ravnanje, ko je tožnici podelil pooblastilo za opravljanje nalog, treba šteti kot (konkludentno) naknadno odobritev sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje predmetna pogodba o zaposlitvi ni nična tudi zato, ker je bila v celoti realizirana (58. člen OZ), vse nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

16. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na do sedaj izvedene dokaze je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica toženo stranko v skladu z določbo četrtega odstavka 115. člena ZDR-1 o nosečnosti obvestila prepozno. Sodišče prve stopnje se je pri tej odločitvi oprlo na ugotovitve, da tožena stranka v času odpoklica in v trenutku prenehanja delovnega razmerja s tožničino nosečnostjo ni bila seznanjena, da je tožnici delovno razmerje prenehalo brez odpovednega roka in da je tožnica toženo stranko z nosečnostjo seznanila šele zatem, ko ji je bilo obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke že vročeno. Iz navedenega smiselno izhaja, da tožnica po stališču sodišča prve stopnje posebnega varstva pred odpovedjo ni uživala zato, ker tožene stranke o nosečnosti ni obvestila pred iztekom odpovednega roka, kot ji to nalaga četrti odstavek 115. člena ZDR-1. Iz te določbe sicer res izhaja, da mora delavka delodajalca o nosečnosti obvestiti najkasneje do izteka odpovednega roka, vendar pa glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve (tj. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo iz razlogov na njeni strani ter da ji je delovno razmerje brez odpovednega roka prenehalo zato, ker ji je prenehalo istočasno z odpoklicem s funkcije prokuristke) ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da bi tožnica posebno pravno varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 115. člena ZDR-1 uživala le v primeru, če bi toženo stranko o nosečnosti obvestila, še preden je izvedela, da je to dejstvo postalo pravno relevantno. Po prepričanju pritožbenega sodišča mora imeti namreč delavka v primeru kot je obravnavani možnost, da delodajalca o nosečnosti obvesti takoj zatem, ko izve, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala. Dejstvo, da je ta prenehala brez njene krivde in brez odpovednega roka, pa ji v zvezi z uveljavljanjem posebnega pravnega varstva pred odpovedjo ne more iti v škodo. Pri presoji zakonitosti prenehanja obravnavane pogodbe o zaposlitvi sta zato bistveni vprašanji, kdaj je tožnica izvedela, da je dejstvo, da je noseča, postalo pravno pomembno (to je lahko bilo ob vročitvi obvestila o odpoklicu s funkcije prokuristke ali pred vročitvijo tega obvestila), in ali je toženo stranko z nosečnostjo seznanila takoj zatem (oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh). Le v tem primeru je namreč zadostila zahtevi po skrbnem obveščanju delodajalca iz četrtega odstavka 115. člena ZDR-1. 17. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je tožnica toženo stranko prepozno seznanila z nosečnostjo, ni ugotavljalo, kdaj je tožnica izvedela, da je bila odpoklicana s funkcije prokuristke tožene stranke, ali je toženo stranko z nosečnostjo seznanila takoj zatem ter ali je toženi stranki predložila zdravniško potrdilo o nosečnosti, kot ji to nalaga četrti odstavek 115. člena ZDR-1. V novem sojenju naj zato sodišče prve stopnje v tej smeri ponovno oceni že izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in nato, ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, ponovno presodi, ali je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo to prenehanje nezakonito, naj odloči tudi o reintegracijskem in reparacijskem tožbenem zahtevku oziroma (pod pogojem, da bo primarne tožbene zahtevke zavrnilo) tudi o utemeljenosti podrednih tožbenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj bi bila, v kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, naj upošteva, da je v delih, v katerih se podredni tožbeni zahtevki vsebinsko popolnoma prekriva s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom, treba šteti, da gre za le en tožbeni zahtevek in nikakršna kumulacija ni mogoča. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo napačno, ko je v II., III., IV., V., VI. in VII. točki izreka izpodbijane sodbe ponovno zavrnilo tiste tožbene zahtevke, ki jih je zavrnilo že v I. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tudi upošteva, da odločitev o stroških priče ne sodi v izrek sodne odločbe, s katero sodišče odloči o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18. Glede na to, da je pritožba utemeljena že iz navedenega razloga, ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).