Jedro

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.

Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2016 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 10. 2014 ter se zadeva vrne Centru za socialno delo A. v novo odločanje. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), kar predstavlja bistveno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Strinja se, da delovno in socialno sodišče ni pristojno presojati ničnosti pravnega posla, postavlja pa trditev, da ni pristojno za odločanje o predmetni tožbi. Tožena stranka je v odločbi tožniku navedla napačen pravni pouk, saj je za reševanje tega spora pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 51/2008 z dne 31. 3. 2009, ki je v podobnem primeru odločilo, da ne gre za spor med upravičencem do socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil, temveč za spor med zavezancem za plačilo socialnovarstvene storitve, ki obenem ni upravičenec do te storitve in nosilcem javnih pooblastil. Tožniku je bila naložena obveznost plačila storitev (prispevkov), ki ni socialnovarstvena dajatev in tudi ne pravica do socialnega prejemka v skladu s 5.a in 5.b točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da ne gre za socialni spor, za katerega bi bilo pristojno odločati socialno sodišče, ampak za upravni spor v skladu s 1., 2. in 11. členom Zakona o upravnem sporu, o katerem na prvi stopnji odloča Upravno sodišče. Vrhovno sodišče je nadalje ugotovilo, da tudi ne gre za spor civilnopravne narave, o katerem bi moralo odločati sodišče splošne pristojnosti, temveč dejansko za razlago civilnopravne pogodbe in spor med tožnikom kot zavezancem za plačilo in toženo stranko, ki je izdala dokončen upravni akt, s katerim pa je posegla v pravni položaj tožnika. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje vezano na darilo, ki ga je tožnik prejel za časa življenja. Šlo je za darilo s strani očeta in ne matere, zato to darilo nima in ne more imeti vpliva na odločanje v tej zadevi. Pravni posel - spremenjen notarski zapis z dne 3. 7. 2014 je ničen, saj gre za nedopustno podlago, poleg tega pa za kršitev moralnih norm, kar je tožnik utemeljil v tožbi in nadaljnjih navedbah. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, torej tudi ne do bistvene kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožbenim navedbam, da v obravnavani zadevi ni odločalo stvarno pristojno sodišče, ni mogoče slediti že glede na določbo 337. člena ZPP. Stranka mora skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takih razlogov pa pritožba ne navaja.

6. Tudi sicer se pritožba neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 51/2008, v katerem je kot stvarno pristojno za reševanje zadeve določilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Čeprav je šlo v zadevi VIII R 51/2008 po vsebini za identično zadevo, je pri odločitvi, katero sodišče je stvarno pristojno za reševanje obravnavanega primera, odločilno dejstvo, da se je postopek pred Centrom za socialno delo začel 30. 1. 2014, ko je prejel vlogo upravičenke B.B. za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva in da se je s 1. 1. 2012 začel uporabljati Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). V prvem členu ZUPJS je določeno, da ta zakon določa vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil (v nadaljevanju: pravice iz javnih sredstev), o katerih se odloča po tem zakonu, meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja. Skladno s 6. členom centri za socialno delo odločajo po tem zakonu o pravici do subvencije in plačil, v 5. točki te določbe pa je izrecno določeno, da odločajo tudi o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo. V 37. členu je določen postopek uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, v 38. členu pa je nadalje določeno, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v sporih zoper odločbe ministrstva pa odloča pristojno socialno sodišče. Navedeno pomeni, da je s citirano določbo 38. člena ZUPJS urejeno vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev, torej tudi institucionalnega varstva. Dodatno tudi ZDSS-1 v prvem in drugem odstavku 7. člena določa, v katerih sporih je za odločanje podana pristojnost socialnega sodišča. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi o socialnih sporih, za katere tako določa zakon. Ta zakon je ZUPJS, ki za odločanje o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev določa pristojnost socialnega sodišča, ne pa Upravnega sodišča Republike Slovenije, kot vztraja pritožba. Tudi sicer so socialni spori, kot je določeno v prvem odstavku 58. člena ZDSS-1, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. 7. Ker gre v obravnavani zadevi za prav tak spor, pri čemer je pristojnost socialnega sodišča izrecno določena v tretjem odstavku 38. člena ZUPJS, kot specialni določbi posebnega zakona, je za reševanje tega spora pristojno socialno sodišče. 8. Predmet presoje v tem sporu je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2016, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 10. 2014. S slednjo je Center za socialno delo A. odločil, da je upravičenka B.B. od 17. 9. 2014 oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 352,81 EUR, da znaša njen prispevek 280,77 EUR, da znaša prispevek C.C. 269,20 EUR, prispevek D.D. 21,24 EUR ter prispevek tožnika 62,37 EUR. Sporno v tej zadevi je, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni v celoti oproščen plačila prispevka za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenko, s tem v zvezi pa tudi vprašanje, ali je tožena stranka pri izdaji odločbe pravilno oprla svojo odločitev na notarski zapis ... z dne 3. 7. 2014. 9. Pravno podlago za rešitev sporne zadeve predstavlja 100. člen Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami, nadaljevanju: ZSV) in Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04, v nadaljevanju: Uredba), s katero je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV določila merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev. Določbe ZSV in Uredbe je pravilno in obširno citiralo že sodišče prve stopnje.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta dne 3. 7. 2014 upravičenka B.B. in C.C. kot zavezanka podpisali notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja opr. ... s katerim sta izročilno pogodbo z dne 19. 7. 2005 na željo upravičenke spremenili tako, da sta iz pogodbe izvzeli zavezo C.C., da bo, če bi zaradi zdravstvenega stanja upravičenke bila potrebna domska ali bolnišnična oskrba, upravičenki zagotovila popolno domsko oskrbo in zdravstveno nego v domu upokojencev ali bolnišnici ter določili, da C.C. upravičenki ni dolžna nuditi domske oskrbe. Na podlagi aneksa št. 1 k dogovoru št. ... zaradi spremembe nudenja oskrbe upravičenke, ki vpliva na nov izračun oprostitve plačila institucionalnega varstva, je Center za socialno delo A. z odločbo 29. 10. 2014 na novo določil prispevek upravičenke in posameznih zavezancev, vključno tožnika.

11. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.

12. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove navedbe, da tožena stranka ne bi smela opreti odločitve na notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja opr. št. ... z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014, ker je ničen. Sodišče prve stopnje, ko skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost v upravnem postopku izdanih odločb toženca, ni pristojno ugotavljati ničnosti civilnega pravnega posla. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je tožnik imel možnost pravni posel izpodbijati pred drugim pristojnim sodiščem, vendar tega ni storil. Tožnik bi že v upravnem postopku moral kot dokaz predložiti listino, ki bi izkazovala ničnost sklenjenega pravnega posla. Dokazov o ničnosti sklenjenega pravnega posla pa tožnik ni predložil. Zgolj na podlagi trditev, ne pa formalno ugotovljene ničnosti, ne more predstavljati razlogov za drugačno odločitev, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.

13. Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni ugotavljalo razlogov, zaradi katerih je prišlo do spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in ali gre za nemoralno sklenjen posel in dogovor.

14. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe v zvezi z darilom, ki ga je tožnik dobil od svojega očeta. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je plačilno sposobnost upravičenke in zavezancev ugotavljalo na podlagi njihovega premoženjskega stanja, in sicer za vsakega po enakih kriterijih, ne glede na to, iz katerega naslova je bilo določeno premoženje pridobljeno. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da se ne sme upoštevati premoženje pridobljeno z darilno pogodbo.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel.