Jedro

Da bi moralo sodišče na podlagi zaslišanja in elektronskega sporočila ugotoviti drugačno dejansko stanje, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo: I. da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plača 17.488,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2015 dalje do plačila; II. da tožeči stranki plača stroške pravdnega postopka v višini 821,49 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo pogodbene kazni v višini 2.574,58 EUR in 14.914,00 EUR odškodnine. Slednja predstavlja razliko v ceni storitve drugega izvajalca.

5. Toženka se je s Pogodbo o zagotavljanju operativnosti zrakoplova L. slovenske vojske z dne 9. 8. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba), zavezala, da bo sama ali preko pooblaščenih serviserjev/podizvajalcev, skladno s tovarniškimi normativi in v dogovoru z naročnikom, izvajala servisna, vzdrževalna, investicijska ter ostala dela na zrakoplovu L. (potrebna za zagotavljanje operativnosti tega zrakoplova), brez radio navigacijskih sredstev – ter po potrebi dobavila nadomestne dele oziroma ostali potreben material za naročnikovo lastno vzdrževanje zrakoplova v Sloveniji in v tujini. Toženka se je zavezala organizirati operativnost letala izven območja Slovenije v dogovoru z naročnikom za vsak konkreten primer posebej. Tožnica je s pozivom z dne 13. 2. 2014 toženko pozvala k oddaji ponudbe za zagotavljanje operativnosti letala. Ta se je nato zavezala, da bo pregled letala začela najkasneje v 38. tednu leta 2014, to je od 15. do 21. 9. 2014, konkreten datum predaje letala pa je bil določen na 19. 9. 2014. Toženka je 11. 9. 2014 tožnico obvestila, da letala ne bo mogla prevzeti 19. 9. 2014, ker podizvajalec, določen v Pogodbi, nima prostora za prevzem letala. Tožnica je 16. 9. 2014 odstopila od pogodbe.

6. Pritožnica vztraja, da je tožnica kasneje, to je po prejemu obvestila, da servisa ne bo mogoče opraviti (njeno obvestilo z dne 11. 9. 2014), soglašala, da obstaja možnost podaljšanja plovnosti letala na podlagi izjave podizvajalca. Toženki je 12. 9. 2014 posredovala zahtevo, da le-ta pridobi ustrezne izjave podizvajalca o podaljšanju plovnosti delov s pretečeno dobo in tako letalo ostane plovno do 27. 11. 2014. Nato pa se je premislila in naročilo 16. 9. 2014 neutemeljeno preklicala.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je rok bistven element pogodbe, saj bi z 19. 9. 2014 prenehala plovnost letala. To pritožbeno ni sporno. Zatrjevanje dogovora, da se je tožnica zadovoljila, da bi podizvajalec izdal izjavo, s katero se lahko podaljša plovnost letala do 27. 11. 2014, je štelo za zatrjevanje dogovora o nadomestni izpolnitvi (283. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

8. Ker je nadomestna izpolnitev t.i. realni kontrakt, stranki pa nista niti zatrjevali, da bi toženka oziroma podizvajalec izdala izjavo o podaljšanju plovnosti letala do 27. 11. 2014, tožnica pa je servis letala opravila sama (z izvajalcem, ki ga je sama izbrala), toženka pogodbene obveznosti ni izpolnila. Toženka zatrjuje, da je to dejansko preprečila tožnica sama, ko je sprva sprejela podaljšano plovnost letala, vendar je od tega kasneje odstopila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do takšnega dogovora ni prišlo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi dogovor, tj. da se tožnica začasno zadovolji s podaljšanjem plovnosti letala, na strani tožnice lahko sprejela tudi oseba, ki je napisala elektronsko sporočilo 12. 9. 2014, tj. priča K., vendar on takega dogovora ni sklenil. K. je izpovedal, da dogovor nikoli ni bil sprejet, da se je sicer pogovarjal o možnosti takšnega dogovora, vendar le kot B plan, ko je bilo jasno, da toženka pogodbene obveznosti v roku ne bo izpolnila. Kaj drugega tudi ne izhaja iz elektronske pošte. Tudi ta namreč potrjuje le prizadevanje oziroma iskanje možnih rešitev. Nobeno od elektronskih sporočil, kar velja zlasti za sporno sporočilo z dne 12. 9. 2014 (B 26), ne vsebuje izrecnega soglasja o takšnem dogovoru.

10. Pritožnica navaja, da je bilo iz sporočila z dne 12. 9. 2014 jasno razvidno, da je bila usoda Pogodbe v rokah podizvajalca v smislu: tožnica bi lahko prešla na drug plan šele, če se podizvajalec ne bi odločil za podaljšanje plovnosti. Pritožnica navaja, da ker je imel podizvajalec v rokah odločitev glede podaljšanja z izjavami in ker je to sprejel in s tem seznanil tožnico, ni sporno, da je bila s tem potrjena odločitev tožnice o podaljšanju plovnosti. Ker pa se je odločil, da bo izdal potrdilo o podaljšani plovnosti letala in je zagotovil, da bo storil vse, da bo letalo plovno, ni nobene podlage za zaključek, da iz elektronske pošte ne izhaja sprejetje odločitve o nadaljnjem postopanju tožnice.

11. Zatrjevani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Pogodbeni stranki sta bili stranki tega postopka in ne toženkin izvajalec, tj. podizvajalec, določen v Pogodbi. Ob kršitvi pogodbe s strani toženke je bilo na pogodbi zvesti stranki (tožnici), da se odloči, ali vztraja pri pogodbi, v kateri je bil rok za izpolnitev bistven. V elektronskem sporočilu z dne 12. 9. 2014 tožnica ni izjavila, da kot izpolnitev sprejema podizvajalčevo izjavo o podaljšani plovnosti (prim. drugi odstavek 104. člena OZ). Celo več, K. je izrecno pozival podizvajalca, da zadevo ponovno pretehta, kot izhaja iz konteksta sporočila, da ponovno pretehta odločitev, da letala ob roku ne bo sprejel na servis. Ob nespornem dejstvu, da je bil prevzem letala s strani toženke oziroma podizvajalca vezan na potek dovoljenja za plovnost, in, kot je povedal K., bi potek plovnosti imel za posledico, da letalo ne bi smelo vzleteti oziroma bi morala tožnica izvesti postopek za pridobitev takega dovoljenja, tudi po mnenju višjega sodišča elektronsko sporočilo z dne 12. 9. 2014 kaže zgolj na to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje – na iskanje možne rešitve težave, za katero je bila odgovorna toženka kot pogodbi nezvesta stranka. Da je tožnica v preteklosti pri tem letalu dopuščala podaljšanje plovnosti letala na predlagan način, kar naj bi pritožnica dokazovala z zaslišanjem zlasti zaposlenih pri MORS, ni pomembno dejstvo. Glede konkretnega naročila se je tožnica odločila kot se je in za to je imela pogodbeno podlago. Zato pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da predlaganih prič ni zaslišalo in za to ni navedlo razlogov. Pritožbeno stališče, da je bila usoda Pogodbe v rokah podizvajalca, ne vzdrži resne presoje.

12. Pritožnica v zvezi z vsebino elektronskega sporočila z dne 12. 9. 2014 in izpovedbo priče K. sodišču očita tudi absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pravkar povedanega izhaja, da sodišče prve stopnje v tem delu ni storilo prvo navedene kršitve pravil postopka. Tudi ni storilo drugo navedene kršitve pravil postopka. Sodišče prve stopnje vsebine pričanja oziroma elektronske pošte ni napačno povzelo. Da bi moralo na njuni podlagi ugotoviti drugačno dejansko stanje, predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni podan.

13. Pritožnica navaja, da ni kriva za zamudo, ker je že v mesecu maju hotela prevzeti letalo, vendar je tožnica z izročitvijo odlašala do skrajne meje. Višje sodišče opozarja na pritožničin odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da je takšno tožničino ravnanje razumno, ker si s tem podaljšuje plovnost letala. Pa tudi sicer se je pritožnica pogodbeno zavezala tako, da bo bila sposobna letalo prevzeti najkasneje 19. 9. 2014. Nadalje pritožnica tudi ne more uspeti s trditvijo, da je bila pri izvedbi Pogodbe vezana na tožničine pilote. To je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi prevzem letala na servis bil nemogoč iz tega razloga, ki bi bil na strani tožnice. Razlog za kršitev pogodbe je bil na strani toženke, ki za svojega izvajalca odgovarja (prim. 630. člen OZ), kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

14. Nadalje pritožnica navaja, da ni mogla izbrati drugega izvajalca, ker je bila pogodbeno vezana na izbranega izvajalca, oziroma bi bil ta postopek dolgotrajen. Sodišče prve stopnje je navedlo, da toženka ni zatrjevala, da je poskušala dobiti soglasje za zamenjavo izvajalca. Tega pritožnica niti ne izpodbija, navaja le, da ji tega niti ni bilo treba storiti, ker je tožnica pristala na podaljšanje plovnosti. Da zadnje ne drži, je višje sodišče potrdilo zgoraj. Glede vezanosti na podizvajalca pa višje sodišče dodaja, da je bila taka pogodbena volja obeh strank. Stranki sta podizvajalca določili v 17. členu Pogodbe.

15. Glede višine škode je pritožnica navedla, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve, da ni obrazložila ugovora previsoke odškodnine. To naj bi naredila v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2017. Ponudba družbe A. d. o. o. je bila že v osnovi neutemeljeno visoka.

16. Sodišče prve stopnje je razlog za višjo ceno v 13. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo. Ker pritožnica tega konkretno niti ne izpodbija, višje sodišče pa se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, po nepotrebnem teh razlogov ne ponavlja. Pritožnica zgolj s pavšalno trditvijo o previsoki ceni A. d. o. o. ne more uspeti. Ne drži pritožničina trditev, da je višini zahtevka konkretno nasprotovala v omenjeni vlogi. V tej vlogi je le opozorila, da je cena A. d. o. o. za 35% višja od njene, ter še, da so se kasneje na tem letalu zgodili resni letalski incidenti, ki so predmet preiskave. Ker je tožnica predložila račun A., d. o. o., iz katerega so jasno razvidna tako opravljena dela kot tudi njihova cena, pritožnica z opozorilom o 35% višji ceni ni mogla uspeti z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

17. Višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo (11. člen Pogodbe, drugi odstavek 239. člena OZ in 240. člen OZ).

18. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in 165. člena ZPP.