Jedro

Družinski član (otrok) mobiliziranca v nemško vojsko ne uživa varstva po ZZVN, če njegov oče ni umrl oz. ni bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, v obravnavanem primeru, ker ni umrl oz. bil pogrešan v času mobilizacije, temveč 27.1.1986.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1990/2000-8 z dne 2.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.10.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 3.2.2000, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po tožnikovem pokojnem očetu I.S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99) je v 5. členu uredil varstvo družinskih članov žrtev vojnega nasilja, po katerem je do varstva upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali je bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Varstvo se zagotavlja istemu krogu družinskih članov kot po predpisih o vojnih invalidih. 17. člen ZZVN-D pa določa, da se o zahtevi za priznanje pravic družinskih članov žrtve vojnega nasilja in o zahtevah za ugotovitev obdobja, ki se upošteva pri priznanju pokojninske dobe, vloženi pred uveljavitvijo ZZVN-D, ki še niso pravnomočno rešene, odloči po določbah tega zakona. Ker je po podatkih upravnih spisov tožnikov oče I.S. nedvomno umrl izven okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 39/98-odl. US, 43/99, 19/2000-odl.US), saj je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko od 29.3.1943 do 26.6.1944, umrl pa je na Golniku 27.1.1986, so neutemeljene tožbene navedbe, da bi smrt tožnikovega očeta nastopila prav zaradi fizičnega in psihičnega trpljenja v času prisilnega služenja v nemški vojski. ZZVN-D namreč ne določa, da bi se lahko priznale pravice po ZZVN družinskim članom osebe, ki je umrla kasneje, torej ne v okoliščinah, ki jih ZZVN zahteva za priznanje statusa žrtve. Glede na to je prvostopno sodišče tožbo zavrnilo kot neutemlejeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

Tožnik izpodbija navedeno sodbo prvostopnega sodišča, ker meni, da ni pravična. Meni, da so, tako njemu kot tudi njegovemu pokojnemu očetu, s to sodbo kršene ustavne in osnovne človekove pravice po Mednarodni konvenciji o varstvu človekovih pravic, ki jo je Republika Slovenija sprejela, vendar je v njegovem primeru ne priznava. Vztraja na svojih tožbenih navedbah. Dopušča možnost, da se je prvostopni sodni senat držal svojega razumevanja ZZVN, vendar je ta zakon v svojem bistvu diskriminatoren in ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije ter tudi ne v skladu s prej navedeno mednarodno konvencijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN priznava družinskim članom žrtve vojnega nasilja status žrtve le ob pogojih iz prvega odstavka 7. člena ZZVN,ki je bil vanj vnesen z novelo ZZVN-D (5. člen ZZVN-D). Ta določba pa priznava varstvo po ZZVN družinskim članom (istemu krogu kot po predpisih o vojnih invalidih) le po osebi, ki je izgubila živlejenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanaje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Ni sporno, da je tožnik kot otrok očeta I.S., ki je bil nesporno mobiliziran v nemško vojsko v času od 29.3.1943 do 26.6.1944, družinski član, ki bi bil upravičen do varstva po ZZVN, če bi njegov oče umrl ali bil pogrešan v obdobju mobilizacije v nemško vojsko. Vendar njegov oče ni umrl v teh okoliščinah, temveč je umrl na G. 27.1.1986. Tožnik torej, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne more uveljavljati zase varstva po ZZVN, sklicujoč se na okoliščine, ki jih ZZVN ne določa kot relevantne za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Če pa bi njegov oče še živel, bi lahko zase uveljavljal status in pravice žrtve vojnega nasilja - mobiliziranca.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita ter da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge ter odgovorilo na vse tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim.

Če pa tožnik meni, da so določbe ZZVN v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi sporazumi, pa lahko predlaga njihovo presojo pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).