Jedro

Ker gre za poseben primer, odločba o dodelitvi stanovanja s strani organa JLA, izdana 2.10.1991, predstavlja pravno podlago za uporabo dodeljenega stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz dvosobnega stanovanja št. 8 v prvem nadstropju stanovanjske hiše J..., Ljubljana, (v nadaljevanju sporno stanovanje) in ga izročiti tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti 62.640,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno ugotovljeno, da je toženec imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 - SZ). Toženec nima pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82). Potrdilo, da toženec izpolnjuje pogoje za odkup spornega stanovanja na podlagi Uredbe o privatizaciji stanovanjskih hiš in stanovanj, ne more nadomestiti pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja, ker ga je tožeča stranka izdala v zmotnem prepričanju, da je odločba Komande garnizona JLA Ljubljana, z dne 2.10.1991, zakonita. Tožeča stranka je potrdilo izdala zaradi nejasnosti do kdaj šteti odločbe, ki jih je izdal stanovanjski organ JLA, za pravnomočne, ali do 6.1.1991, ali do 25.6.1991, ali do 18.10.1991. Tožeča stranka potrdila ni izdala z namenom, da bi odobrila izdajo odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 2.10.1991. Šele v drugi polovici leta 1993 se je izoblikovalo stališče, da so odločbe o dodelitvi stanovanj, ki so jih izdali organi JLA po 25.6.1991, pravno neveljavne. To je bil tudi razlog, da je tožeča stranka že vloženo tožbo na izselitev umaknila, po izoblikovanju končnega stališča pa vložila novo tožbo na izselitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožencu je bilo z odločbo stanovanjskega organa Komande garnizona Ljubljana, z dne 2.10.1991, dodeljeno v uporabo sporno stanovanje (dvosobno stanovanje J..., Ljubljana); - toženec se je v stanovanje vselil in v njem stanuje od oktobra 1991 dalje; - tožeča stranka je tožencu dne 19.3.1993 izstavila potrdilo, da je upravičen do odkupa spornega stanovanja v skladu z odločbami Uredbe o izvedeni privatizaciji stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92), dne 26.2.1993 pa še izjavo, da ima odločbo za sporno stanovanje. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je zaključilo, da je tožeča stranka toženi priznala status imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju in je tožbeni zahtevek na izselitev toženca iz spornega stanovanja zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne, glede na pritožbene navedbe pa jih dopolnjuje z naslednjim: Obravnavano zadevo je presojati ob upoštevanju okoliščin v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije v letu 1991 in izhajajoč iz pravnega načela, da je enake primere obravnavati na enak način, različne pa različno ter iz načela, da vladavina prava pomeni vladavino dane besede (2. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna država). Toženec je bil na dan osamosvojitve Slovenije 25.6.1991 aktivna vojaška oseba (starešina) v službi JLA, s službenim mestom v Zagrebu, Republika Hrvaška. Predsedstvo Republike Slovenije je dne 27.6.1991 izdalo javni poziv, s katerim je vse aktivne starešine iz Republike Slovenije, ki so v službi v JLA, odpoklicalo, in sprejelo zavezo, da jim zagotavlja vse zatečene statuse in socialne pravice v skladu z zakonom (list. št. 24). Toženec je 27.6.1991, na podlagi poziva Predsedstva Republike Slovenije, dal zahtevo za predčasno upokojitev in bil dne 10.7.1991 upokojen, v oktobru 1991 pa se je vrnil v Republiko Slovenijo in se vselil v sporno stanovanje, ki mu ga je dodelila Komanda garnizona JLA Ljubljana. Iz navedenega sledi, da gre pri tožencu za primer, ki je različen od drugih primerov, obravnavanih v dosedanjih sodnih postopkih, ko so organi JLA dodeljevali stanovanja po 25.6.1991. V teh drugih primerih so organi JLA dodeljevali prosilcem druga večja stanovanja, namesto prejšnjega manjšega stanovanja, ki so ga že zasedali. Ta okoliščina je zadosten razlog, da se v tem primeru odstopi od že ustaljene sodne prakse, po kateri se odločba o dodelitvi stanovanj organa JLA na območju Republike Slovenije, izdana po 25.6.1991, šteje za neveljavno in zato ne more predstavljati pravne podlage za vselitev v stanovanje. Navedeno je tožeča stranka pravilno upoštevala, ko je tožencu izdala potrdili, da ima odločbo za sporno stanovanje (B 4) in da izpolnjuje pogoje za odkup spornega stanovanja (B 3). S temi potrdili je tožeča stranka priznala toženi stranki pravno podlago za uporabo spornega stanovanja. Takšno ravnanje tožeče stranke je bilo legitimno, saj je s tem na pravilen način izpolnila zavezo (dano besedo) Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991. Na podlagi izdanih potrdil je zato šteti, da ima toženec v spornem stanovanju status imetnika stanovanjske pravice in zato ni možno sprejeti pritožbenih navedb, da toženec sporno stanovanje zaseda nezakonito (določilo 141. čl. SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP). Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).